Jedro

Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, razen če je očitno, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene G.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 700 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno G.L. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenkin zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 18.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena KZ) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V zahtevi navaja, da se obsojenka ne strinja z oceno višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno in popolno ugotovilo, da je izvedlo vse potrebne dokaze, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogom obrambe za izvedbo dveh dokazov - zaslišanja priče M.L. in dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke. S tem je kršilo obsojenkino pravico enake obravnave pred zakonom. Med ravnanjem obsojenke in nastalo prepovedano posledico ni podana vzročna zveza. Sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča ne navajata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi, na katerih temelji obsodilna sodba, nejasni, kršena pa so bila tudi nekatera temeljna načela kazenskega zakona v zvezi z vzročno zvezo in ugotavljanjem materialne resnice, kot tudi enakopravne obravnave pred sodiščem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 15.9.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišču ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-2 5. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za izvedbo dveh dokazov - zaslišanje priče M.L. in pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

6. Iz meril oblikovanih v ustavno-sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali je bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče M.L. ter ga zavrnili. Ocenili sta, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni pomembna, ker je že iz zagovora obsojenke razvidno, da je bila ona tista, ki je sopotnici (M.L.) povedala, da sta bili udarjeni in da je sopotnica v obsojenkinem vozilu že v razgovoru s policisti povedala, da na promet ni bila pozorna. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavno-sodne presoje in z zavrnitvijo zaslišanja priče nista kršili pravice obsojenke do izvajanja dokazov v njeno korist. Izvedenec prometne stroke je pisno izvedensko mnenje izdelal 10.10.2005. Na glavni obravnavi dne 28.10.2005 je zagovornik predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur je sodišče ugodilo in glavno obravnavo preložilo na 23.11.2005 zaradi zaslišanja izvedenca. Na tej glavni obravnavi je izvedenec vztrajal pri pisno izdelanem izvedenskem mnenju ter obširno in argumentirano odgovoril tudi na vsa vprašanja zagovornika v zvezi s hitrostjo vozila, katerega je vozil S. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, zato navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja v spisovnem gradivu (kot je to pravilno v svoji odločbi presodilo tudi Višje sodišče), nimajo podlage.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se obsojenka ne strinja z oceno višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno in popolno ugotovilo, da je izvedlo vse potrebne dokaze, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. V zvezi s tem zagovornik izpostavlja izračune hitrosti vožnje voznika S., kot jih je v svojem mnenju podal izvedenec prometne stroke ter meni, da bi sodišče moralo okoliščine hitrosti vožnje obsojenke in voznika S. ter trčno hitrost vozila S. v vozilo obsojenke in za tem v vozilo tretjega nasprotnega udeleženca, podrobneje raziskati. Meni, da med ravnanjem obsojenke in nastalo prepovedano posledico (hudo telesno poškodbo sopotnika v vozilu tretjega nasprotnega udeleženca) ni podana vzročna zveza, ker je hudo telesno poškodbo povzročil s svojim ravnanjem oziroma prehitro vožnjo voznik S. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in predstavljajo nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da "sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča ne navajata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi na katerih temelji obsodilna sodba nejasni" ter navaja, da so "kršena tudi nekatera temeljna načela kazenskega zakona v zvezi z vzročno zvezo in ugotavljanjem materialne resnice, kot tudi enakopravne obravnave pred zakonom". Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo (1. odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik v vloženi zahtevi ne konkretizira, katerih razlogov o odločilnih dejstvih naj bi izpodbijana pravnomočna sodba ne navajala, oziroma naj bi bili nejasni, niti ne obrazlaga, katera temeljna načela kazenskega zakona v zvezi z vzročno zvezo naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti.

C.

9. Zatrjevane kršitve iz 1. in 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati povprečnino kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke kot izhajajo iz podatkov spisa ter trajanjem in zamotanostjo v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.