U-I-83/05

Up 214/05

15. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 15. junija 2006

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. člena in 1. točke prve alineje prvega odstavka 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 263/2003 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1649/2002 z dne 9. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana. S to odločbo je bila tožniku, ki sta mu bila s pravnomočnim sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic priznana status bivšega političnega zapornika in pravica do odškodnine, na podlagi določb Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ) določena odškodnina v višini 2.000.000 tolarjev. Ugotovljeno je sicer bilo, da je pri pritožniku nasilno dejanje trajalo 112 mesecev in bi mu zato pripadala odškodnina v višini 3.920.000 tolarjev. Ker pa 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2.000.000 tolarjev, je bila pritožniku določena odškodnina v višini 2.000.000 tolarjev.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave, ker sta sodišči v upravnem sporu zavrnili njegov tožbeni zahtevek. Meni, da mu pripada odškodnina v znesku 3.920.000 tolarjev, in ne le 2.000.000 tolarjev, kot mu je bilo priznano po odločbi Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 16. 1. 1999. Zatrjevano kršitev utemeljuje še z navedbo, da ima kot politični zapornik pravico do primerne odškodnine po najmanj 35.000 tolarjev na mesec.

3.Pritožnik vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti 9. člena ter 1. točke prve alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ. V njej zatrjuje, da je določba 9. člena ZSPOZ v neskladju s pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave, saj meni, da neupravičeno omejuje višino odškodnine na 2.000.000 SIT. Navaja, da mu je s tem, ko mu je bila kot političnemu zaporniku nezakonito odvzeta prostost, nastala škoda mesečno najmanj 500.000 SIT za psihične bolečine in 200.000 SIT za izgubo na zaslužku, kar bi za 112 mesecev znašalo 78.400.000 SIT. Iz tega po njegovem mnenju izhaja, da je navedena omejitev neustrezna, nepoštena, protiustavna in ne omogoča pravične odškodnine, ki bi jo moral oškodovanec dobiti.

B.

4.Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPKri) ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen ZPKri). Določitev višine odškodnine in postopka za uveljavljanje pravice do odškodnine je Zakon prepustil ureditvi z zakonom, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine (tretji odstavek 5. člena ZPKri). Glede na navedeno ZSPOZ v 10. členu določa zneske in merila za odmero odškodnine za telesno in duševno trpljenje, v 9. členu pa določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2.000.000 SIT.

5.Pobudnik zatrjuje, da je opisana ureditev pravice do odškodnine po ZSPOZ v neskladju s 26. členom Ustave. Ta ustavna določba posamezniku zagotavlja pravico, da od države (oblasti) terja povračilo škode, ki mu jo ta s svojim delovanjem povzroči. V primeru pravice do odškodnine, kot je urejena v ZPKri in natančneje določena v ZSPOZ, ne gre za izpeljavo te ali katerekoli druge ustavne določbe. Gre za zakonsko popravo krivic, ki so jih bivši politični zaporniki, kot je pobudnik, utrpeli v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo (glej npr. sklep št. U-I-218/01 z dne 9. 5. 2002, OdlUS XI, 75), gre za odločitev zakonodajalca, da, upoštevaje posebne zgodovinske, socialne in politične okoliščine iz nedavne državne zgodovine Slovenije, nekaterim kategorijam posameznikov da možnost, da pridobijo gmotno zadoščenje in socialno upoštevanje za nekatere tipične škodne dejanske stanove v preteklosti.

6.Ker gre za zakonsko popravo krivic, ima zakonodajalec glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja. V tem obsegu je zakonodajalec upravičen tudi, da določi višino odškodnine za posamezne škodne primere ter za določitev celotnega gmotnega obsega povrnjene škode. Glede na navedeno so očitki pobudnika o neskladju izpodbijanih določb s 26. členom Ustave neutemeljeni. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

7.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave, vendar jo s pavšalnimi navedbami ne izkaže. Kolikor pritožnik očitke o neskladju s 26. členom Ustave naslavlja tudi na izpodbijani sodni odločbi, pa so ti iz enakih razlogov, iz katerih je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo, neutemeljeni.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik dr. Janez Čebulj je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednica dr. Mirjam Škrk