Jedro

Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.

Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - obračunati bruto plače oziroma razliko za obdobje od 1. 3. 2012 do 23. 5. 2012 v bruto znesku 10.371,97 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače oziroma razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od posameznega neto zneska kot izhaja iz točke I izreka; - plačati povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od 1. 3. 2012 do 23. 5. 2012 v skupnem znesku 194,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od posameznega mesečnega zneska in datumov razvidnih iz točke II izreka; - plačati povračilo stroškov za prehrano med delom za obdobje od 1. 3. 2012 do 23. 5. 2012 v skupnem znesku 336,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od posameznega zneska in datumov razvidnih iz točke III izreka; - obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 1.000,00 EUR, odvesti pripadajoči davek in neto znesek v višini 840,00 EUR tožeči stranki plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2011 dalje do plačila ter obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 254,35 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek v višini 213,65 EUR plačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (točka IV izreka); - obračunati nadomestilo za čas neizrabljenega sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2012 v višini 2.159,83 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in prispevke za socialno varnost in neto znesek v višini 1.114,39 EUR plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od tega zneska od 24. 5. 2012 dalje do plačila (točka V izreka); - plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku v višini 26.885,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zneska 27.330,82 EUR od 24. 5. 2012 do 29. 6. 2012 in od zneska 26.885,01 EUR od 30. 6. 2012 do plačila (točka VI izreka); - stroške postopka v znesku 1.950,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka VII izreka), svoje stroške pa krije sama (točka VIII izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (dejansko le zoper odločitev v tč. I, V in VII) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba popolno presenečenje še posebej glede odškodnine za neizkoriščen dopust. Tožnica je vtoževane zneske plač že prejela in sicer od Javnega preživninskega sklada RS, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je tožnica imela možnost izkoristiti letni dopust v 15-dnevnem roku, ki ga določa zakon, saj bi se o tem lahko dogovorila s stečajnim upraviteljem. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpovedi tožnice in stečajnega upravitelja, saj je ta izpovedal, da so imeli delavci možnost, da se sami odločijo ali bodo koristili dopust ali ne in koriščenja dopusta ni nikomur prepovedal. Pri tem se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS in Sodišča Evropske skupnosti, po kateri je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, kar predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka, denarna odmena pa po Direktivi o delovnem času sploh ni dovoljena. Če delavec za izrabo letnega dopusta ne zaprosi, delodajalcu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem delavcu izrabo letnega dopusta onemogočil. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ter da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožena stranka pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah I, V in VII izreka sodbe, torej zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati plače za obdobje od 1. 3. 2012 do 23. 5. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati nadomestilo za čas neizrabljenega sorazmernega dela letnega dopusta skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločitev o stroških postopka.

Neutemeljeno se pritožuje tožena stranka, da tožnica ni upravičena do izplačil plač, saj naj bi plače že prejela. Kot je v točki 5 obrazložitve svojo odločitev obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnica ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije ji je z odločbo z dne 1. 6. 2012 priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja v višini 1.337,46 EUR neto in odpravnine v višini 445,81 EUR neto. Priznani del je bil tožnici izplačan 28. 6. 2012 in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku že upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom opr. št. St 995/2012 z dne 13. 7. 2012 ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sodba, še posebej glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust, popolno presenečenje. Na podlagi izpovedi tožnice (l. št. 40) in stečajnega upravitelja (l. št. 40) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica objektivno ni mogla izkoristiti letnega dopusta. Tožnica je na prošnjo stečajnega upravitelja prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja, saj jo je stečajni upravitelj potreboval. Tako tožnica zaradi potreb stečajnega upravitelja po listinah, ki jih je potreboval v stečajnem postopku, ni mogla izkoristiti dopusta. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla koristiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le ne pritožbene navedbe, ki so odločilne. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.