Jedro

V zadevi ne gre za to, da prvostopenjski organ in toženka predloženih izjav proizvajalcev ne štejeta za ustrezno, ker le te niso izdane v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001, ker da izjave niso vključene na trgovski račun ali dobavnico ali na katerikoli drugi trgovinski dokument, kot zmotno meni tožnik. Odločilno dejstvo, ki izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, je da izjave italijanskega dobavitelja slovenskemu izvozniku niti slovenski izvoznik niti tožnik nista predložila niti pri izvoznem carinjenju in vlaganju zahtevka za izdajo EUR.1 kot tudi ne naknadno, na zahtevo carinskega organa pri naknadnem preverjanju potrdil o poreklu EUR.1 po 78. členu CZS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi finančni organ) odločila, da potrdila o gibanju blaga EUR.1, kot so navedena, ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti (točka 1 izreka). Stroški niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Razveljavitev potrdil EUR.1 začne učinkovati na dan izdaje odločbe (točka 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je finančni organ v smislu 33. člena Protokola 4 stabilizacijsko - pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (v nadaljevanju Protokol 4), 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) ter Uredbe Sveta (ES) št. 1207/2001(1) (v nadaljevanju Uredba 1207/2001), na zahtevo hrvaške carinske administracije izvršil preverjanje upravičenosti izdaje predmetnih dokazil o poreklu blaga. Izdan je bil zapisnik 10. 9. 2012, iz katerega izhaja, da izvoženo blago, navedeno na predmetnih dokazilih o poreklu blaga EUR.1, ni upravičeno do uveljavljanja statusa preferencialnega porekla pri izvozu. Na zapisnik je tožnik podal pripombe, ki jih je finančni organ zavrnil. Finančni organ ugotavlja, da v postopku preverjanja pridobljene listine ne zagotavljajo zadostnih podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti. Tožnik kot tudi izvoznik, družba A. d.o.o., nista razpolagala, niti bila zmožna pridobiti izjav dobavitelja na notranjem trgu EU, skladno z Uredbo 1207/2001, ki bi zagotavljale podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti izpodbijane odločbe toženka zavrne, za kar navede razloge. Tožnik kot deklarant, ki je strokovnjak s področja carinskih predpisov, bi moral vedeti, da je izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom dokazilo o preferencialnem poreklu blaga na notranjem trgu Skupnosti (sedaj EU). Ker so bila sporna vozila predmet preprodaje znotraj Skupnosti od dobavitelja slovenskemu izvozniku bi moral zahtevati ustrezno izjavo. Izjave italijanskega dobavitelja slovenskemu izvozniku, ki bi bila podlaga za zapis na hrbtni strani obrazca (Zahtevka za izdajo posameznega obrazca EUR.1 pod rubriko „Izjava izvoznika“, kjer navaja, da gre za izjavo izvoznika) niti slovenski izvoznik niti tožnik nista predložila, niti pri izvoznem carinjenju in vlaganju zahtevka za izdajo EUR.1 in tudi ne naknadno na zahtevo finančnega organa. Po mnenju pritožbenega organa tožnik nima prav, ko meni, da je zadostil vsem potrebnim pogojem s prilogami, ki jih je predložil že zahtevi za izdajo spornih potrdil EUR.1 in z izjavami proizvajalcev novih vozil. 3. Toženka se sklicuje na določbe 78. člena in 11. člena CZS(2), 33. člena, 17. člena in 28. člena Protokola 4. Glede tožnikovega sklicevanja na 16. člena Pojasnjevalnih opomb o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu, glede dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, toženka pojasni, da nimajo zavezujočih učinkov. Tožnikova obveznost predložitve vse ustrezne dokumentacije v postopku izdaje EUR.1 izhaja iz člena 17(3) in 17(5), v postopku naknadnega preverjanja EUR.1 pa iz člena 33(3) Protokola 4. Tožnik je tudi na hrbtni strani zahtevka za izdajo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 pod izjavo izvoznika zapisal zavezo, da bo na zahtevo pristojnih organov predložil vsa dodatna dokazila, ki jih ti štejejo kot potrebna za izdajo potrdila EUR. 1. 4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga odločitev na podlagi 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba nima izreka, saj ne zavrača verodostojnosti in točnosti izdaje potrdil o poreklu blaga, kot jih navaja. Ključno je vprašanje, ali priložena izjava proizvajalca v skladu z Uredbo 1207/2001, vključno z Pojasnjevalnimi opombami, izpolnjuje zadostne pogoje za preferencialno obravnavo. Obrazložitev je strokovno sporna in neprepričljiva. Kršeni so 267(b) člen PDEU, CZS, Uredba 1207/2001, Uredba 1617/2006. Pristojni organ mora spoštovati načelo sorazmernosti in ekonomičnosti. Tožnik nasprotuje formalnim razlogom. Navaja, da informativno potrdilo INF4, predstavlja irelevantno listino. Poziv po dostavi obeh listin je nesprejemljiv. Organ ni presodil verodostojnosti priložene izjave. Tožnik je opozarjal, da je sočasna zahteva po dostavi dokazil o poreklu, izjavi dobavitelja in dostavi informativnega potrdila INF4 v nasprotju sama s seboj. Izjava dobavitelja služi kot dokazilo za upravičenost potrditve statusa preferencialnega porekla. Tožnik je za blago dostavil predpisano izjavo dobavitelja z vsemi potrebnimi vsebinskimi elementi, kot je navedeno v prilogi Uredbe 1207/2001. Odločanje je bilo opravljeno na podlagi predložene dokumentacij v skladu s Protokolom 4 brez ustne obravnave, čeprav sta udeleženi vsaj dve stranki z nasprotujočimi si interesi.

5. Sklicuje se na 16. člen Pojasnjevalnih opomb o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu blaga, ki vsebujejo seznam ustrezne dokumentacije, ki dokazujejo status porekla uporabljenega blaga, ki ga citira. Carinski organ lahko od izvoznika zahteva predložitev dokazov, kot so izjave proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca. Tožnik je pri vložitvi zahtevka za potrdilo o gibanju blaga EUR.1 upošteval vse določbe veljavnih predpisov in deloval v dobri veri. Priložil je objektivne dokaze, račun, prometno dovoljenje s tehničnimi podatki. Kolikor to ni bilo dovolj, za tožnika to predstavlja napako carinskega organa. Na strani 6 tožbe navaja konkretne podatke glede posameznih vozil, pri čemer se sklicuje na registracije teh vozil v Italiji, kjer so bila vozila registrirana kot nova in so izpolnjevala vse predpisane standarde in opredelitve pojma izdelki s poreklom. Niso bila deležna nobenih tehničnih sprememb ali bila poškodovana ali popravljena. Morala bi zato izpolnjevati pogoje za pridobitev statusa blaga s preferencialnim poreklom iz EU v skladu s pravili o poreklu, ki urejajo preferencialno trgovino z namembno državo Hrvaško. Dokazilo o poreklu blaga EUR.1 je avtentično. Za omenjeno blago je bil opravljen fizični pregled blaga, kjer so se ugotovila vsa relevantna dejstva s stališča instituta preferencialnega porekla.

6. Za tožnika je sporna ugotovitev finančnega organa, da tožnik ni predložil predpisane dokumentacije, ki jo je od njega zahteval carinski organ, ki je za rabljeno vozilo izjava zadnjega dobavitelja, kar po mnenju tožnika nima podlage v Uredbi 1207/2001 in da izjave proizvajalcev vozil Mercedes Benz oziroma Daimler AG, BMW AG in VW AG iz Nemčije niso zadosten dokaz. Te so bile izdane 2012 na zahtevo deklaranta za rabljeno blago. Navedeno je, da so bila vozila bila narejena v Nemčiji in da so v trenutku dobave kot nova vozila imela poreklo iz EU in so izdana za preferencialni status in da akumulacije sploh ni potrebno navesti. Tožnik zatrjuje kršitev 16. člena Pojasnjevalnih opomb, saj finančni organ dokumentacijo, ki jo je predložil, ni zavrnil kot neustrezno v smislu dokumentarnih dokazil. Zahteva po predložitvi INF4 kaže, da je organ prenašal vsa pooblastila in vso odgovornost na carinsko administracijo v drugi državi, v konkretnem primeru v Italiji.

7. Tožnik navaja, da finančni organ izjavo proizvajalca šteje za neustrezno, ker ni izdana v skladu z določili 3. člena Uredbe 1207/2001, ker ni vključena na trgovinski račun ali dobavnico ali na katerikoli drug trgovski dokument. Organ pa hkrati ne sprejema argumentacije, ki jo je tožnik zahteval od same Evropske komisije, ki potrjuje, da bi v primeru rabljenega blaga bilo treba zaradi znatnega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza in datumom izvoza ravnati gospodarneje. Finančni organ zavestno zanemarja Pojasnjevalne opombe o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu, ki vsebuje seznam ustrezne dokumentacije. Potrjeno potrdilo INF4 bi pomenilo takojšnjo, brez slehernega pomisleka ali dvoma, potrditev upravičenosti izdaje EUR.1. Trditev, da sporna potrdila o gibanju blaga EUR.1 ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, je nepravilna. Finančni organ bi moral odločiti v korist stranke in potrditi upravičenost in točnost izdaje EUR.1. Finančni organ napačno ugotavlja, da tožnik ni predložil dokumentacije, ki je predpisana z Uredbo 1207/2001, to je izjave zadnjega dobavitelja. Izjava proizvajalca je enakovredna izjavi zadnjega dobavitelja. Tudi ne velja, da mora biti omenjena izjava proizvajalca naslonjena na izvoznika, kar v Uredbi 1207/2001 ni navedeno.

8. Priloženi dokumenti, račun izvoznika, izjava proizvajalca in prometno dovoljenje izkazujejo, kaj se je dogajalo v blagom oziroma kje je bilo v uporabi. Tožnik meni, da ima predložena izjava proizvajalca, z vsebino izjave dobaviteljev, v povezavi z Uredbo 1207/2001, kot je izdana, podprta z dokaznimi listinami, kot so prometna dovoljenja, dovolj velik dokazni standard v podporo potrditvi upravičenosti in točnosti izdaje EUR.1. Zaradi iskanja materialne resnice mora organ ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva. Tožnik vztraja, da je prvostopenjskemu organu predložil vso potrebno dokumentacijo in da za odločitev zadostujejo predložene izjave proizvajalcev, kot jih navaja. Sodišče naj ugotovi, kdo in koliko oseb nastopa v polju 12 potrdila o gibanju blaga EUR.1 in kakšna je njihova neposredna odgovornost. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, kjer naj zasliši vse osebe, ki so sodelovale, ki jih navaja kot priče, razveljavi izpodbijani upravni akt (pravilno odpravi - opomba sodišča) in spremeni, tako da tožbi ugodi, podredno pa vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišču predlaga, naj vloži predlog za predhodno odločanje SEU. Predlaga tudi postavitev neodvisnega izvedenca, da preveri verodostojnost in točnost izdaje dokazil o poreklu EUR.1

9. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločitev. Očitki na račun zahteve po hkratni predložitvi izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF4 nimajo podlage v upravnih spisih. Razlog za odločitev je, ker predložene izjave nemških proizvajalcev novih vozil niso zadostni dokaz v primeru izvoza rabljenih vozil, medtem ko izjava zadnjega dobavitelja iz Italije slovenskemu izvozniku ni predložena. Zadnji dobavitelj slovenskemu izvozniku se je nahajal v Italiji, izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom pa je dokazilo o preferencialnem poreklu blaga na notranjem trgu EU. Če ima rabljeno vozilo status preferencialnega porekla, in je bilo predmet preprodaje znotraj EU, je treba pri vsaki preprodaji izdelati izjavo dobavitelja. Vsakokratni dobavitelj do prodajalca v EU izdela/izda izjavo kupcu iz EU. Ker gre za vozila, ki niso več pod carinskih nadzorom, in so bila izvožena iz carinskega območja Skupnosti (sedaj EU), in gre za rabljena starejša vozila, izjave, četudi se sklicujejo na VIN številko vozila, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga, glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu. Tudi Evropska komisija je v predloženem mnenju navedla, da carinski organ morda ne bo upošteval identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla blaga. V konkretnem primeru je tožnik predložil izjave proizvajalcev novega vozila, ki jih ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavljajo vse podatke o statusu blaga ob izvozu glede na preferencialna pravila. Ti podatki so zagotavljali status blaga lahko le prvemu kupcu, ne pa za večkrat prodano vozilo. Izjava proizvajalca ne more biti enakovredna izjavi zadnjega dobavitelja, kot je stališče tožnika. V tem postopku gre zgolj za presojo listinskih dokazov in posledično oceno ali so bile te pravilno presojene v smislu materialnih predpisov. Tožnik predlaga zaslišanje oseb, ki v tem postopku sploh niso sodelovale.

10. Tožnik v odgovoru na odgovor toženke vztraja pri svojih stališčih, za kar navaja razloge. Prilaga stališče Finančne uprave Republike Slovenije z dne 3. 1. 2007, da je relevantna listina za vozila, starejša od treh let, izjava dobavitelja/proizvajalca, ki potrjuje preferencialno EU poreklo.

11. V odgovoru na pripravljalno vlogo toženka pojasni, da v tem postopku ne gre za izvoznika s sedežem v drugi državi članici, temveč za izvoznika s sedežem v Sloveniji, kar pomeni, da ne gre za situacijo, za katero naj bi veljale usmeritve v zvezi z izpolnjevanjem in izdajo potrdil EUR.1 iz preklicanega navodila 3/2007, ki se nanj sklicuje tožnik. Z novimi usmeritvami pa se vsebina pravnih podlag tudi ni nič spremenila. Še vedno je osnovni ustrezni dokument izjava dobavitelja, če je bilo rabljeno vozilo kupljeno na notranjem trgu EU, kar tudi izhaja iz sedanjih usmeritev FURS v zvezi z izdajanjem potrdila EUR.1. Šele če običajne listine - dokazilo o poreklu, ki dokazujejo status porekla rabljenega vozila, niso več na voljo, ker je potekel rok do katerega je treba hraniti listine, je treba z drugimi dokazili nedvomno dokazati, da rabljeno vozilo ustreza zahtevam pravil o poreklu. V postopku se je tožnik ob izvozu rabljenih vozil poleg računa slovenskega izvoznika in italijanskega prometnega dovoljenja priložil izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1, na katerem je s strani tožnika podpisana izjava izvoznika, da kot dobavitelj izjavlja, da ima blago status preferencialnega porekla. V izjavah se tožnik izrecno sklicuje na Uredbo Sveta ES 1207/2001. To pomeni, da razpolaga z ustrezno izjavo dobavitelja, ki je v naknadnem postopku preverjanja spornih potrdil EUR.1 ni predložil, temveč zgolj izjave proizvajalcev, ki se nanašajo na nova vozila, čeprav še ni pretekel triletni rok, do katerega je treba hraniti listine (29. člena Protokola 4), kar kaže, da je tožnik s svojimi izjavami ob vlaganju zahtevkov za izdajanje potrdil EUR.1 zavajal carinski organ. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnik vztraja pri svojih razlogih in pojasnjuje svoja stališča. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15. V obravnavani zadevi gre za postopek naknadnega preverjanja carinskih deklaracij po 78. členu Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS).(3) V konkretnem primeru je bilo opravljeno naknadno preverjanje predmetnih potrdil o gibanju blaga EUR.1 na zahtevo hrvaških carinskih organov, za kar je podana podlaga v 33. členu Protokola 4.(4)

16. Z Uredbo 1207/2001(5) so določena pravila, ki imajo namen olajšati izdajanje in izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti (sedaj v EU - opomba sodišča). Po členu 2 (1) navedene uredbe dobavitelji s pomočjo izjave zagotovijo podatke o statusu izdelkov glede na preferencialna pravila skupnosti o poreklu blaga. Po členu 2 (2) pa izvozniki uporabljajo izjave dobavitelja kot dokazilo, zlasti v podporo zahtevkom za izdajo ali izdelavo dokazil o poreklu v skupnosti, v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. Iz dejanskega stanja ni sporno, da tožnik ni predložil izjave dobaviteljev oziroma izjave zadnjega dobavitelja, kot je predpisano v Uredbi 1207/2001. 17. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot pooblaščenec izvoznika oziroma deklarant v postopku naknadnega preverjanja finančnemu organu predložil izpise šestih carinskih deklaracij s fotokopijami prilog: računi slovenskega izvoznika, italijanska prometna dovoljenja ter izjave proizvajalcev vozil - in sicer dve izjavi družbe B., dve izjavi družbe C. in dve izjavi družbe D. (prva z dne 20. 3. 2012, drugi z dne 21. 3. 2012). Navedene izjave je ocenil že prvostopenjski organ kot nezadostne. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za starejša rabljena vozila. Organ prve stopnje je zato ocenil, da zato izjave proizvajalca za novo vozilo, ne glede na obliko in kljub sklicevanju na VIN številko, ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavljajo podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti. Po mnenju prvostopenjskega organa za dokazovanje porekla rabljenega, večkrat prodanega vozila, služi izjava zadnjega dobavitelja na notranjem trgu EU. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke, da predmetno izvoženo blago ni upravičeno do priznavanja statusa blaga s preferencialnim poreklom iz EU v smislu 33. člena Protokola 4, ker tožnik ni predložil dokumentacije, ki je predpisana z Uredbo 1207/2001, strinja. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni predložil dokumentacije, ki jo je zahteval prvostopenjski organ in sicer tožnik ni predložil izjave zadnjega dobavitelja v EU, to je dobavitelja iz Italije, temveč je vztrajal, da v konkretnem primeru za odločitev glede preferencialnega porekla blaga zadostujejo (med drugim) predložene izjave proizvajalcev novih vozil. Takšno stališče tožnika tudi po presoji sodišča ni pravilno. Prvostopenjski organ in toženka sta se pravilno opredelila do predmetnih izjav proizvajalcev vozil, ki jih je predložil tožnik v postopku, ki se sklicujejo na identifikacijske številke vozila (VIN). Tudi po presoji sodišča teh izjav ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila o poreklu v Skupnosti. Načelo materialne resnice ni bilo kršeno. V obravnavanem primeru izjave dobaviteljev tudi po presoji sodišča ne morejo nadomestiti izjave proizvajalcev novih vozil, ki jih je tožnik predložil v postopku naknadnega preverjanja, pri čemer je nepravilno tudi tožnikovo sklicevanje na zadostno dokumentacijo v smislu 16. člen Pojasnjevalnih opomb o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu(6), kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka, saj tudi po mnenju sodišča niso zavezujoče. Za dokazovanje preferencialnega porekla je treba po presoji sodišča upoštevati določbe Uredbe 1207/2001(7). Ta kot področje veljavnosti določa v členu 1(a) (med drugim), pravila, ki imajo namen olajšati izdajanje in izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami. Zato po presoji sodišča sklicevanje tožnika na uporabo 16. člena Pojasnjevalnih opomb, ki govorijo o dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, in ki med drugim navajajo deklaracijo proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca oznake na blagu, in da ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu, ni materialno pravno pravilno.(8) Zato sodišče ne sledi razlogom tožnika, da je predložil vso potrebno dokumentacijo za dokazovanje porekla in da priložene izjave proizvajalcev izpolnjujejo zadostne pogoje za preferencialno obravnavo spornega blaga. Takšno stališče tožnika je po mnenju sodišča napačno, saj kot rečeno ni skladno z zavezujočimi določbami Uredbe 1207/2001. Zato je brezpredmetno tudi sklicevanje tožnika, da imajo navedene izjave proizvajalcev novih vozil vse potrebne (vsebinske) elemente, kot izhaja iz priloge Uredbe 1207/2001. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da je dokazilo, ki ga je carinski (finančni) organ od njega zahteval, to je izjavo zadnjega dobavitelja v EU, neutemeljeni. Prvostopenjski organ in toženka se pravilno sklicujeta na določbe Uredbe 1207/2001 s spremembami, kot pravno podlago za odločitev. Materialno pravo je po presoji sodišča pravilno uporabljeno.

18. Tožnikovo zatrjevanje, da so bila vozila v Italiji registrirana kot nova, kar naj bi izhajalo iz predloženih italijanskih prometnih dovoljenj, ne drži. Iz slednjih izhajajo zgolj podatki glede prve registracije, ne izhaja pa podatek, ali je bila to prva registracija v Italiji ali prva registracija vozila nasploh. Zato po presoji sodišča razlogi tožnika, da so podatki iz predloženih italijanskih prometnih dovoljenj, dokaz, da vozila niso bila deležna nobenih sprememb ali bila poškodovana, tako da ne bi ohranila statusa blaga s preferencialnim poreklom, niso pravilni, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi toženka in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov zavrača. Glede na navedeno tudi ne gre za kršitev načela sorazmernosti.

19. V zadevi tudi ne gre za to, da prvostopenjski organ in toženka predloženih izjav proizvajalcev ne štejeta za ustrezno, ker le te niso izdane v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001, ker da izjave niso vključene na trgovski račun ali dobavnico ali na katerikoli drugi trgovinski dokument, kot zmotno meni tožnik. Prvostopenjski organ in toženka sta se določno opredelila do predloženih izjav proizvajalcev vozil in tudi pojasnila, zakaj izjave proizvajalcev v obravnavanem primeru niso ustrezno dokazilo za dokazovanje preferencialnega porekla blaga. Odločilno dejstvo, ki izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, je da izjave italijanskega dobavitelja slovenskemu izvozniku niti slovenski izvoznik niti tožnik nista predložila niti pri izvoznem carinjenju in vlaganju zahtevka za izdajo EUR.1 kot tudi ne naknadno, na zahtevo carinskega organa pri naknadnem preverjanju potrdil o poreklu EUR.1 po 78. členu CZS.

20. V obravnavani zadevi tudi ni bila s strani carinskega organa podana zahteva po hkratni predložitvi izjave dobavitelja in informativnega potrdila INF4, kot zmotno navaja tožnik, kar pojasni tudi toženka v odgovoru na tožbo, zato sodišče zavrača tovrstne tožbene ugovore, saj nimajo podlage v upravnih spisih.

21. Razlogi tožnika, ko se sklicuje na odgovor Evropske komisije z dne 23. maja 2013, na drugačno odločitev ne vplivajo, prav tako se je do odgovora opredelila toženka, ki je izpostavila, da v zvezi z rabljenimi avtomobili iz odgovora (med drugim) izhaja, da carinski organi morda ne bodo upoštevali identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla blaga(9). Ob tem sodišče navaja, da Evropska komisija ne podaja zavezujoče razlage prava EU, saj je to v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč in Sodišča EU, kar izhaja tudi iz odgovora, ki ga je komisija poslala tožniku.

22. Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožnikov ugovor o zanemarjanju Pojasnjevalnih opomb o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu. Toženka se je do Pojasnjevalnih opomb določno opredelila in tudi pojasnila njihovo pravno naravo, da dokumentirana dokazila za rabljeno blago po navedenih Pojasnjevalnih opombah predstavljajo lahko zgolj napotilo. S tem pa se strinja tudi sodišče, saj pravila določa Uredba 1207/2001. Toženka pa se utemeljeno sklicuje tudi na 28. člen Protokola 4, ki navaja listine, ki se uporabljajo za dokazovanje porekla blaga. Tudi stališče toženke, da je tožnik kot deklarant strokovnjak s področja carinskih predpisov, in v konkretnem primeru pooblaščeni zastopnik slovenskega izvoznika, in da bi zato moral v skladu z dokaznim bremenom, ki je na njegovi strani, predložiti dokumentacijo, ki potrjuje deklarirani status blaga pri izvozu, je pravilno. Tožnik je namreč kot pooblaščeni zastopnik v imenu slovenskega izvoznika vložil obrazce EUR.1. Njegova obveznost za predložitev vse ustrezne dokumentacije v postopku izdaje EUR.1 izhaja iz določb tretjega in petega odstavka 17. člena Protokola 4, kot tudi iz samega zahtevka za potrdilo EUR 1. na hrbtni strani, v tem postopku naknadnega preverjanja EUR.1 pa iz določb tretjega odstavka 33. člena Protokola 4. 23. Po presoji sodišča pravila postopka niso bila kršena. Tako kot navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo, v postopku ne gre za dve stranki z nasprotujočimi si interesi, temveč se je postopek vodil zoper tožnika iz razloga naknadnega preverjanja EUR.1 na zahtevo tujega (hrvaškega) carinskega organa in gre za presojo listinskih dokazov, ki jih je tožnik predložil. Tožnik pa je v postopku sodeloval in bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Tožnik je bil pozvan, katero dokumentacijo mora predložiti, o ugotovitvah je bil izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe in na katere je odgovoril finančni organ v izpodbijani odločbi, toženka pa je v drugostopenjski odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe.

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Prvostopenjski organ, predvsem pa toženka sta se po presoji sodišča pravilno opredelila do vseh predlaganih dokazov in dokaznih predlogov tožnika. V tožbi tožnik predlaga zaslišanje prič, kot jih navaja, ki so sodelovale v postopku, pri čemer pa ne pojasni, kaj naj bi posamezne osebe pojasnile. Nekatere predlagane priče v postopku niti niso sodelovale, kot pojasni toženka v odgovoru na tožbo, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, zato je po presoji sodišča takšen dokazni predlog neprimeren. Nepotreben pa je dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca, ki naj bi preveril verodostojnost in točnost izdaje dokazil o poreklu EUR.1, saj je to pristojnost finančnega organa. Slednji je po CZS in ZFU pristojen za odločanje o tem, ali so sporna dokazila o poreklu blaga EUR.1 verodostojna in točna in skladna z materialnimi predpisi, na katere se organ prve stopnje pravilno sklicuje, sodišče pa tudi nima razlogov za dvom v njegovo strokovnost. 25. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev ustavnih pravic, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Sodišče ni sledilo tožnikovem predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede razlage prava EU, saj po presoji sodišča ne gre za nejasne določbe Uredbe 1207/2001. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje na mnenje Evropske komisije, saj ta, kot že povedano, ne daje zavezujoče razlage zakonodaje EU.

27. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. opomba (1) : Uredba Sveta (ES) št.1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83( UL L 165/1 z dne 21. 6. 2001) s spremembami. Navedena uredba je spremenjena z Uredbami Sveta ES št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in 75/2008 z dne 28. 1. 2008. opomba (2) : Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 in spremembe) opomba (3) : Člen 78 CZS določa: “1. Carinski organi lahko po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo. 2. Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko tudi pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti. 3. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.

opomba (4) : Po 33. členu Protokola 4 se dokazila o poreklu naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, o statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnjevanju drugih zahtev tega protokola. Po 33 (3) členu preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati katerokoli dokazilo in opraviti kakršenkoli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali kakršenkoli drug pregled, ki se jim zdi potreben.

opomba (5) : Navedena uredba je spremenjena z Uredbami Sveta ES št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in 75/2008 z dne 28. 1. 2008. opomba (6) : Uradni list EU, UL C z dne 16. 2. 2006. opomba (7) : UL L 165 z dne 21. 6. 2011, spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006( UL L 300 z dne 31. 10. 2006 ) in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008( UL L 24 z dne 29. 1. 2008).

opomba (8) : Člen 16 z naslovom Dokumentarna dokazila za rabljeno blago Pojasnjevalnih opomb k o panevro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu določa :“ Dokazila o poreklu se lahko izdajo tudi za rabljeno blago ali katerokoli drugo blago, kadar zaradi precejšnjega časovnega zamika med datumom proizvodnje ali uvoza na eni strani in datumom izvoza na drugi strani običajne dokazilne listine niso več na voljo, če: a) datum proizvodnje ali uvoza sega čez rok, v katerem morajo trgovci v skladu z ustrezno zakonodajo v državi članici izvoznici hraniti evidence, b) če se blago lahko šteje kot blago s poreklom na podlagi drugih dokazil, kot so deklaracije proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, izvedensko mnenje, oznake na blagu ali njegov opis, c) ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu.“ opomba (9) : Na strani 4. drugi, odstavek, odgovora Evropske komisije je navedeno: “V zvezi z rabljenimi avtomobili je pomembno omeniti, da carinski organi morda ne bodo upoštevali identifikacijske številke vozila (VIN) kot zadosten dokaz za določitev statusa porekla vozila. Identifikacijska številka vozila lahko navaja kraj montaže, vendar s tem ne potrjuje, da je zadevno vozilo v tem kraju pridobilo poreklo. S tem tudi ne zagotavlja nobenih informacij o tem, ali je bilo upoštevano „pravilo v seznamu“ za avtomobile. Kar v proizvodnji avtomobilov pomeni, da“vrednost vseh uporabljenih materialov (brez porekla) ne presega 40% cene izdelka franko“ tovarna.“