Jedro

Iz povzete zakonske ureditve torej izhaja, da sodišče lahko postavi upravitelja zapuščine (glede celote ali njenega dela), ne more pa postaviti poslovodje (zakonitega zastopnika družbe). Navedbe sodišča prve stopnje o nepreklicnem odstopu prejšnjega direktorja navedene družbe (D. K.) in da sedaj družba nima osebe, pooblaščene za zastopanje so resnične a tega položaja ne sme (ne more) reševati zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ker ji zakonodaja (ne ZD in tudi ne ZGD-1) takšnih pristojnosti ne daje. Določba drugega odstavka 50. člena ZGD-1 namreč takšnih pristojnosti ne daje zapuščinskemu sodišču temveč mora biti uveden poseben nepravdni postopek, v katerem odloča druge vrste sodišče (stvarno pristojno okrožno sodišče - 51. člen ZGD-1).

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi 145. člena Zakona o dedovanju, za upravitelja zapuščine v predmetni zapuščinski zadevi določilo dediča A. K. “z nalogo, da upravlja s poslovnim deležem zapustnika v družbi K. d.o.o.......in je pooblaščena oseba za zastopanje družbe K. d.o.o...“.

2. Zoper takšno odločitev sta pravočasno pritožbo, po pooblaščencu, vložila dediča M. in D. K.. V pritožbi navajata, da se odločitev nanaša na del zapuščine in sicer poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo in da sodišče v tem postopku nima podlage za imenovanje osebe pooblaščene za zastopanje. Ker so dediči trije, lahko le vsi skupaj izvršujejo njihove zakonske pravice, ki jim gredo iz naslova imetništva družbeniškega deleža in to z doseženim soglasjem in ne z večino. Pritožnika navajata, da sta prejela in odgovorila na vlogo dediča A. K. in predlagala, da se kot upravitelj zapuščine postavi tretja neodvisna oseba, saj med dediči obstajajo evidentna nasprotovanja in očitna nesoglasja. V nadaljevanju se sklicujeta in razlagata še posamezna določila ZGD-1 in določbo 145. člena ZD in poudarjata, da slednje ne more biti podlaga za imenovanje poslovodje družbe. Zato predlagata, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek z navodilom, da se za upravitelja imenuje kompetentna tretja oseba in ne eden izmed dedičev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s 163. členom ZD, tretjim odst. 1. člena ZNP-1, ter 350. v zvezi s 366. členom ZPP, je sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sklep. V skladu z drugim odst. 20. člena ZNP-1 je v zadevi odločil sodnik posameznik.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi pritožnikov v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da sodišče prve stopnje v zapuščinskem postopku nima zakonskih pooblastil (določb materialnega prava), s katerimi bi lahko poseglo v pravno ureditev korporacijskega prava, natančneje tistih materialnopravnih določb, na podlagi katerih se odloča o zakonitih zastopnikih družbe z omejeno odgovornostjo.

6. S trenutkom smrti zapustnika (132. člen ZD) je njegov poslovni delež v družbi K. d.o.o., prešel na dediče (prvi odst. 481. člena ZGD-1). Ker jih je nesporno več (trije) je med njimi nastala nedeljiva kolektivna skupnost, vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino; dokler sodediči ne razdelijo dediščine (ki se praviloma opredeljuje kot skupna lastnina po nedoločenih deležih), jo upravljajo skupno. Lahko pa, bodisi sporazumno ali z intervencijo sodišča, določijo upravitelja zapuščine (145. člen ZD). Načeloma je dopustno tudi, da se vsakemu dediču določi del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odst. 145. člena ZD).

7. Dediči so torej s trenutkom smrti zapustnika, z dedovanjem njegovega poslovnega deleža, postali družbeniki družbe K. d.o.o.. Prej enoosebna družba je postala večosebna, družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe. Ker sodišču prve stopnje ni bila predložena družbena pogodba, je potrebno upoštevati določila ZGD-1. V skladu s 505. členom ZGD-1 pa so družbeniki tisti, ki odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij (peta alineja); slednji v ureditvi d.o.o. zavzema osrednje mesto, brez njega družba ne more delovati1. 8. Iz povzete zakonske ureditve torej izhaja, da sodišče lahko postavi upravitelja zapuščine (glede celote ali njenega dela), ne more pa postaviti poslovodje (zakonitega zastopnika družbe). Zato je odločitev sodišča prve stopnje vsaj v delu izreka, v katerem je odločilo, da je upravitelj tudi:“... pooblaščena oseba za zastopanje družbe K. d.o.o.“ materialnopravno zmotna. Navedbe sodišča prve stopnje o nepreklicnem odstopu prejšnjega direktorja navedene družbe (D. K.) in da sedaj družba nima osebe, pooblaščene za zastopanje so resnične a tega položaja ne sme (ne more) reševati zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ker ji zakonodaja (ne ZD in tudi ne ZGD-1) takšnih pristojnosti ne daje. Določba drugega odst. 50. člena ZGD-12 namreč takšnih pristojnosti ne daje zapuščinskemu sodišču temveč mora biti uveden poseben nepravdni postopek, v katerem odloča druge vrste sodišče (stvarno pristojno okrožno sodišče – 51. člen ZGD-1)3. 9. Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev, da se naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti. Iz njegove obrazložitve namreč izhaja, da je nosilni razlog odločitve odstop direktorja in ugotovitev, da družba nima več poslovodje (direktorja), sodišče druge stopnje pa je pojasnilo, da v zapuščinskem postopku sodišče takšnih odločitev ne sme (ne more) sprejemati. Pojasnjeno je tudi bilo, da so s smrtjo edinega družbenika sedaj njegovi dediči postali imetniki tega poslovnega deleža in imajo medsebojno enaka upravičenja (pravice), ki iz njega izhajajo. Če je edina skrb okoliščina, da družba nima poslovodje in se družbeniki o tem ne uspejo sporazumeti, potem je vsakdo izmed njih upravičen, da uvede že omenjeni poseben postopek pred pristojnim okrožnim sodiščem.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. tč. 365. člena ZPP). Če obstajajo kakšne druge okoliščine, zaradi katerih je potrebno določiti upravitelja zapuščine (145. člen ZD) bo to sodišče prve stopnje lahko ponovno storilo, ne pa, kot je bilo pojasnjeno, zgolj zato, ker družba sedaj nima zakonitega zastopnika (poslovodje ali direktorja).

1 Podrobneje v Š. Ivanjko et alt., Korporacijsko pravo, Ljubljana 2009, str. 937. 2 „Če družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba ali družba z omejeno odgovornostjo nima poslovodje zaradi njegove smrti, trajne ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih, ga na predlog imenuje sodišče v nepravdnem postopku. Predlog lahko vloži vsakdo, ki ima pravni interes. Funkcija sodno imenovanega poslovodje preneha najkasneje s potekom obdobja, za katerega je bil imenovan s strani sodišča, ali z imenovanjem novega poslovodje v skladu z aktom o ustanovitvi. Sodno imenovani poslovodja ima pravico do plačila za delo in poravnave stroškov. Če se o višini stroškov in plačila sodno imenovani poslovodja in družba ne sporazumeta, odloči o stroških in plačilu sodišče.“. 3 Strokovna literatura je tudi v času, preden je bila uveljavljena sprememba ZGD-1 (novela ZGD-1I, ki je pričela veljati s 1.1.2016) ponujala razlago, da zapuščinsko sodišče sicer lahko postavi tudi dediča za upravitelja poslovnega deleža (kot dela zapuščine), a v takem primeru potem ta imenovani upravitelj sprejme sklep o imenovanju direktorja, ne pa torej zapuščinsko sodišče; glej mag. D. Novak Krajšek, Registrska problematika sprememb družbenikov v družbah z omejeno odgovornostjo, PB 2/2015, pogl. 2. Dedovanje poslovnega deleža.