Jedro

Če ni bilo soglasja stanodajalca za zamenjavo stanovanja, to ni imelo za posledico nezakonitosti pogodbe o zamenjavi, kot to zatrjuje tožeča stranka. Med imetnikoma stanovanjske pravice je bila pogodba veljavna, stanodajalec pa je imel v takem primeru legitimacijo za izpodbijanje pogodbe (5. odstavek 25. člena ZSR). S tožbo je moral stanodajalec kot toženca zajeti obe pogodbeni stranki, zahteval pa je lahko le vzpostavitev stanja pred izpolnitvijo pogodbe, ne pa izpraznitve stanovanja. Glede na navedeno izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke, ki med postopkom tudi nikoli ni zatrjevala, da naj bi bili podani razlogi za odklonitev soglasja po 3. odstavku 23. člena ZSR, ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku S. Đ. za ugotovitev, da je postal imetnik stanovanjske pravice na dvoinpolsobnem stanovanju v M., na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 19.8.1991. Tožbeni zahtevek Republike Slovenije, po katerem je S.Đ. dolžan izprazniti navedeno stanovanje, pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi Republike Slovenije razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o ugotovitvi imetništva stanovanjske pravice in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi izpraznitvenega zahtevka pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Republika Slovenija (v nadaljevanju tožeča stranka) je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da ugodi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da toženec spornega stanovanja ne uporablja zakonito, saj ga uporablja na podlagi neveljavne menjalne pogodbe z dne 19.8.1991. Za menjalno pogodbo bi moral dobiti soglasje stanodajalca, to pa je bila po 25.6.1991 tožeča stranka. Njenega soglasja ni dobil, pa tudi preko sodišča v nepravdnem postopku ga ni zahteval. Glede na obstoječo sodno prakso bi pritožbeno sodišče lahko odločilo, da je toženec dolžan izprazniti sporno stanovanje potem, ko mu bo tožeča stranka omogočila uporabo prejšnjega stanovanja, na katerem je imel toženec stanovanjsko pravico.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka opira izpraznitveni zahtevek na tožbeno trditev, da toženec zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Tožba je bila vložena 14.10.1992, torej v času, ko je stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ) že veljal. Pravna podlaga izpraznitvenemu zahtevku je zato določba 58. člena SZ, po kateri se šteje uporaba stanovanja brez sklenjene najemne pogodbe kot nezakonita in po kateri lahko lastnik zoper takšno osebo kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev. Da je tožeča stranka lastnik spornega stanovanja ni sporno, prav tako ni sporno, da s tožencem ni sklenila najemne pogodbe. Sporno je, ali je imel toženec za vselitev in uporabo obravnavanega stanovanja, po določilih takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR), veljaven pravni naslov, ki opravičuje njegovo uporabo stanovanja tudi po uveljavitvi SZ.

Odgovor na postavljeno vprašanje, od katerega je odvisen obstoj zatrjevane pravne podlage tožbenega zahtevka, so naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki v revizijskem postopku ne morejo biti izpodbojne (3. odstavek 385. člena ZPP): - da je bil toženec od leta 1980 imetnik stanovanjske pravice na enoinpolsobnem stanovanju v F., - da je toženec na podlagi pismene pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 19.8.1991 zamenjal stanovanje, navedeno v prejšnji alinei, za dvoinpolsobno stanovanje v R. ulici 6 (obravnavano stanovanje), - da je pred pogodbo o zamenjavi obravnavano stanovanje zasedal L. G., s katerim je toženec tudi sklenil navedeno pogodbo, - da sta obe stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA in da se obe nahajata v M., - da za navedeno zamenjavo tožeča stranka, ki je bila v času sklenitve pogodbe o zamenjavi stanodajalec (3. odstavek I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS), ni dala soglasja.

Ob takšni dejanski podlagi je izpodbijana odločitev o zavrnitvi izpraznitvenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Po določbi 23. člena ZSR je imetnik stanovanjske pravice lahko zamenjal svoje stanovanje za stanovanje drugega imetnika stanovanjske pravice. Z zamenjavo je imetnik stanovanjske pravice pridobil stanovanjsko pravico na zamenjanem stanovanju. Zamenjava stanovanj ni bila dovoljena v primerih, navedenih v 3. odstavku 23. člena ZSR. Oba imetnika stanovanjske pravice sta morala pred sklenitvijo pisne pogodbe o zamenjavi pridobiti soglasje obeh stanodajalcev (25. člen ZSR). Če soglasja stanodajalca ni bilo, to ni imelo za posledico nezakonitosti pogodbe o zamenjavi, kot to zatrjuje tožeča stranka. Med imetnikoma stanovanjske pravice je bila pogodba veljavna, stanodajalec pa je imel v takem primeru legitimacijo za izpodbijanje pogodbe (5. odstavek 25. člena ZSR). S tožbo je moral stanodajalec kot toženca zajeti obe pogodbeni stranki, zahteval pa je lahko le vzpostavitev stanja pred izpolnitvijo pogodbe, ne pa izpraznitve stanovanja. Glede na navedeno izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke, ki med postopkom tudi nikoli ni zatrjevala, da naj bi bili podani razlogi za odklonitev soglasja po 3. odstavku 23. člena ZSR, ni bilo mogoče ugoditi.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, ni podana, je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).