15. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 23. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2003 dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 234/2002 z dne 15. 7. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu št. K 57/99 z dne 28. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen 60 dnevnih zneskov (514.800 tolarjev). Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 27. člena in druge ter tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da je sodišče v dokaznem postopku prebralo kazensko ovadbo, ki vsebuje izjavo pritožnika iz predkazenskega postopka. Z branjem kazenske ovadbe naj bi se posredno seznanilo z navedeno izjavo in s tem izvedlo nedovoljen dokaz. S takim ravnanjem sodišča naj bi bila kršena pritožnikova pravica do nepristranskega sojenja in načelo enakosti pred zakonom. Ker naj bi sodišče kljub različnim trditvam oškodovanca ocenilo, da je njegova izpovedba verodostojna, naj bi bila sodba arbitrarna. V utemeljitev kršitve 27. člena Ustave navaja, da je sodišče kot pravnorelevantno upoštevalo najmanjšo hitrost vožnje oškodovanca in s tem sprejelo kot dokazana tista ravnanja oškodovanca, ki pritožnika najbolj obremenjujejo. Sodba naj bi temeljila na izvedeniškem mnenjem, v katerem naj bi bila ugotovljena najmanjša hitrost vožnje oškodovanca v trenutku trčenja v vozilo pritožnika. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče v skladu z načelom materialne resnice preizkusiti njegov zagovor o večji hitrosti vožnje oškodovanca od tiste, ki je bila ugotovljena v izvedeniškem mnenju, še zlasti, ker je pritožnik ves čas vztrajal pri njegovi dopolnitvi. Ker naj ne bi izvedlo vseh dokazov za ugotovitev navedenega dejstva, naj bi kršilo pritožnikovo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik še navaja, da je sodišče zaslišalo pričo G. R. izven glavne obravnave, čeprav je bilo že ob zaslišanju jasno, da se bo priča lahko udeležila glavne obravnave. Takšno ravnanje sodišča naj bi pomenilo kršitev druge alineje 29. člena Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja.

B.

3.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo s tem, ker naj sodišče ne bi izvedlo vseh dokazov za ugotovitev večje hitrosti vožnje oškodovanca od tiste, ki je bila ugotovljena v izvedeniškem mnenju. V prvostopenjski sodbi je sodišče povzelo ugotovitve izvedenca, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve. Navedlo je, kako je bila izmerjena hitrost vožnje oškodovanca ob trčenju, in na podlagi ugotovitev izvedenca pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovoru pritožnika, ki se je glede hitrosti oškodovančeve vožnje skliceval na izpovedbo priče F. G. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je izvedenec ugotavljal, ali se je oškodovanec kraju nezgode približeval na način in s hitrostjo, kot izhaja iz izpovedbe priče F. G. Katere dokaze bi moralo sodišče (poleg že izvedene dopolnitve izvedeniškega mnenja) še izvesti, pritožnik v ustavni pritožbi ne navede. Zgolj pavšalna zatrjevanja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadoščajo. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

4.Pritožnik z zatrjevanjem, da je sodišče kot pravnorelevantno upoštevalo najmanjšo hitrost vožnje oškodovanca in s tem sprejelo kot dokazana tista ravnanja oškodovanca, ki pritožnika najbolj obremenjujejo, uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik z navedenim očitkom, ki se nanaša na ugotovljeno hitrost vožnje oškodovanca, dejansko izpodbija dokazno ceno sodišča. Slednja sodi v polje proste sodnikove presoje, ki sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Zato očitno ne gre za kršitev 27. člena Ustave.

5.Tudi očitek pritožnika o arbitrarnosti sodbe, kar je očitek kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni utemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic v postopku ne pomeni, da sodišče ne sme upoštevati izpovedb oškodovanca, kadar ta izpoveduje različno. Za kršitev tega jamstva bi šlo, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sprejema za verodostojno izpovedbo oškodovanca, saj ne vidi neskladja med prvo in njegovimi kasnejšimi izpovedbami, vendar je v nadaljevanju pojasnilo, katere so tiste okoliščine glede katerih je oškodovanec ves čas enako izpovedoval. Višje sodišče je navedlo, da se je oškodovanec ob ogledu na kraju kaznivega dejanja lahko orientiral in svojo izpoved prilagodil pravilni odmeri razdalij, pri čemer se izkaže njegovo prvotno zatrjevanje, da je pričel zavirati takoj, ko je zagledal obdolženca, da zavija na cesto, za neverodostojno, saj tega drugi dokazi ne potrjujejo in ga je pripisati prepričanju oškodovanca, da svoje takratne ravnanje opiše v najlepši luči. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, o katerih okoliščinah je oškodovanec ves čas enako izpovedoval in o katerih različno, ter ocenilo, da so razlogi o ravnanju oškodovanca konsistentni in razumljivi. Takšna presoja po oceni Ustavnega sodišča zadosti kriterijem 22. člena Ustave.

6.Pritožnik z navedbo, da je sodišče prebralo kazensko ovadbo, ki vsebuje izjavo pritožnika iz predkazenskega postopka, zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, z navedbo, da je sodišče zaslišalo pričo izven glavne obravnave, pa zatrjuje kršitev druge alineje 29. člena Ustave. Vsebinska obravnava navedenih očitkov ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Kršitve, ki jih v ustavni pritožbi uveljavlja pritožnik, niso bile uveljavljene v zahtevi za varstvo zakonitosti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje teh očitkov v postopku z ustavno pritožbo. Zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer