Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje ustreza pojmu hudega ogrožanja ljudi, saj udeleženec na družinskih članih, predvsem nad bivšo ženo, izvaja ne le psihično, ampak tudi fizično nasilje ter jim resno grozi s smrtjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 7. 1. 2018. 2. Proti sklepu se pritožuje pooblaščenec pridržane osebe, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sklepa. Meni, da niso podani pogoji po ZDZdr, v skladu s katerimi bi bilo dopustno njegovo zdravljenje brez privolitve v Psihiatrični bolnišnici ... na oddelku pod posebnim nadzorom. Navaja, da zgolj domnevna opustitev jemanja zdravil za srce in pritisk ne pomeni dejanja, na podlagi katerega bi sodišče upravičeno zaključilo, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje. Tudi v primeru, da pritožnik zdravil za srce in pritisk ne bi jemal, to predstavlja njegovo ustavno pravico do prostovoljnega zdravljenja. Celo ogrožanje lastnega življenja ali pa povzročanje hude škode lastnemu zdravju ali premoženju ne more opravičiti prisilne hospitalizacije, razen v primeru, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja. Izvedenec sicer navede, da v posledici bolezni pritožnik ni zmožen izražati svoje volje, saj očitno na njegovo doživljanje vplivajo psihopatološka doživetja in njegovo odklanjanje hospitalizacije in zdravljenje nima značilnosti izrazov svoje volje, vendar izvedenec svojih ugotovitev ne konkretizira in ne obrazloži. Sodišče že hipotetično možnost nastanka škode šteje kot hudo ogrožanje zdravja bivše žene, kar pa ne zadošča. Četudi bi pritožnik nekdanjo ženo zadel z lesenim predmetom, ne pomeni, da gre za hudo ogrožanje njenega zdravja. Da ni fizično agresiven, izhaja iz izpovedi njegovega sina in bivše žene. Kakšne vrste psihičnega nasilja naj bi pritožnik izvajal nad družinskimi člani sodišče ni obrazložilo. Prav tako ni res, da naj bi vsem grozil s smrtjo in je tudi iz izpovedb sina in nekdanje žene razbrati, da njegove "grožnje" glede smrti nista jemala resno. Prav tako ni podan element hude premoženjske škode, ponovno gre zgolj za hipotetično škodo, ki bi morda lahko nastala na premoženju udeleženca, pa do škode ni prišlo, zato v izpodbijanem sklepu opisani dogodek ni relevanten za presojo pridržanja. Pritožnik se tudi ne strinja z zaključkom, da druge oblike zdravljenja zaenkrat niso možne. Navaja, da resno obiskuje svojega psihiatra in jemlje zdravila, prav tako ne zavrača zdravil v psihiatrični bolnišnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritrditi je treba pritožbi, da zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve v nujnih primerih predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg. Z njim je namreč poseženo v ustavno zagotovljene osebnostne pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja (členi 19, 35 in tretji odstavek 51. člena Ustave RS). V zvezi z ustavno pravico do zdravstvenega varstva pa Ustava RS dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Po tej določbi namreč nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tak zakon je ZDZdr1, ki dopušča poseg v to pravico, če je namen odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča drugim ali sebi. V tem primeru država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, če zaradi duševne bolezni oziroma duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločite o zdravljenju.

5. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za prisilno zdravljenje, ki jih določa 39. člen ZDZdr (izpodbijani sklep jih povzema v 3. točki obrazložitve). Po pravilno opravljenem dokaznem postopku skladno z določili 40. do 52. člena ZDZdr pritožbeno sodišče nima pomislekov, da so v konkretnem primeru podani zakonski pogoji za prisilno zdravljenje.

6. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke je nedvomno ugotovljeno, da pri A. A. obstaja huda duševna motnja, najverjetneje shizoafektivna motnja, zaradi katere je hudo motena njegova presoja realnosti. Mnenje izvedenca je oprto tudi na predhodno zdravstveno dokumentacijo, saj je bil pritožnik že večkrat prisilno hospitaliziran.

7. Po zaslišanju pridržane osebe in njegovega sina B. A. je izvedenec podal mnenje, da so v dokumentaciji podatki, ki kažejo na nasilnost do bivše žene, a hkrati ni podatka, da bi jo dejansko poškodoval oziroma da bi ji grozil. Pogoji za pridržanje so po mnenju izvedenca izpolnjeni, če sodišče po zaslišanju bivše žene ugotovi, da jo je pridržani ogrožal oziroma, da se je tudi ona počutila ogroženo ali da jo je morebiti celo poškodoval. V tem primeru pa je po mnenju izvedenca pridržanje potrebno, saj zaradi posledic bolezni udeleženec ni v popolnosti zmožen izražati svoje volje, ker očitno na njegovo doživljanje vplivajo psihopatološka doživetja. Njegovo odklanjanje hospitalizacije in zdravljenja nima značilnosti izraza svoje volje.

8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in presojo prvostopenjskega sodišča, da je bilo pritožnikovo ravnanje pred sprejemom na prisilno zdravljenje takšno, da je z njim huje ogrožal zdravje drugih (pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Njegovo ravnanje do bivše žene je bilo namreč heteroagresivno, kar je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo na podlagi njenega zaslišanja, delno pa tudi na podlagi zaslišanja B. A. Ne zgolj zato, ker je vanjo dvakrat vrgel manjši lesen predmet, ki bi jo lahko poškodoval, kar pritožba šteje za nepomemben dogodek. Iz izpovedi C. A. izhaja, da se je počutila ogroženo in da je pritožnik huje ogrožal njeno zdravje s pogostimi nasilnimi ravnanji, zaradi katerih je večkrat klicala policijo in zbežala iz hiše. Do nje je bil fizično agresiven npr. v dogodkih, ko jo je sredi noči zvlekel iz postelje, a mu je uspela ubežati2. Poleg tega njej in družinskim članom grozi s smrtjo in tudi zaradi tega se vsakodnevno počuti ogroženo.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno stališče sklepa, da ugotovljeno dejansko stanje ustreza pojmu hudega ogrožanja drugih ljudi, saj nad družinskimi člani, predvsem bivšo ženo, izvaja ne le psihično, ampak tudi fizično nasilje ter jim resno grozi tudi s smrtjo3. Pritožbene trditve, češ da naj bi šlo le za hipotetično možnost nastanka škode na zdravju bivše žene ter da pritožnik ni grozil družinskim članom s smrtjo oziroma da oni teh groženj niso jemali resno, pritožbeno sodišče ne sprejema. Pomembno je tudi, da se bolezenska simptomatika pritožnika očitno stopnjuje in se bo brez ustreznega zdravljenja to še nadaljevalo, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči, kot je izrečeni ukrep. Dokazni postopek je pokazal, da pritožnik ni kritičen do svoje bolezni in odklanja hospitalizacijo ter zdravljenje, enako izhaja iz mnenja izvedenca, ki je poudaril, da so druge oblike zdravljenja neizvedljive, ker so vezane na pritožnikovo sodelovanje pri zdravljenju, katerega pa ni.

11. Ker je pritožba neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365.člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 30. členom ZDZDR.

1 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, 46/2015. 2 Iz opombe v zapisniku izhaja zapis priče, da je nad njo izvajal fizično nasilje tudi tako, da jo je vrgel na posteljo in zahteval spolni odnos. 3 Izpoved priče B. A.