Jedro

Očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost ali državljanstvo, zgolj dejstvo drugačnega zapisa datuma rojstva v Policijski depeši Policijske postaje A. št. 2253-170/2020 (3E695-84) s 14. 7. 2020, ne izkazuje. Osnovni pogoj za to, da se gibanje omeji na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člen ZMZ-1 je namreč ta, da mora obstajati očiten dvom v istovetnost prosilca, ki v konkretnem primeru ni podan.

V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1377/2020/3 (1312-09) z dne 5. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom št. 2142-1377/2020/3 (1312-09) z dne 5. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) tožniku omejila gibanje, po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujca v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, in sicer od 4. 8. 2020 od 14.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 4. 11. 2020 do 14.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik dne 4. 8. 2020 v prostorih Centra za tujce vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in ob vložitvi prošnje ni izkazal svoje istovetnosti, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bila namenjena izkazovanju istovetnosti. Tožnik je dne 8. 7. 2020 na nedovoljen način vstopil na ozemlje Republike Slovenije in nadaljeval pot proti Ljubljani, kjer je bil dne 14. 7. 2020 ob 4.31 prijet s strani slovenske policije. Navedel je, da je osebne dokumente odvrgel v Turčiji, da je njegova ciljna država Francija, kjer ima družino oz. strice in kjer želi delati in živeti. Po končanem policijskem postopku je bil nastanjen v Center za tujce v Postojni, kjer je 22. 7. 2020 izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnikova formalna prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila sprejeta 4. 8. 2020 v Centru za tujce, ob prisotnosti uradnih oseb in prevajalca. Tožnik je ob vložitvi prošnje navedel, da je iz izvorne države odšel 15. 11. 2019, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji in na Hrvaškem, vendar mu prstnih odtisov niso vzeli. Iz Maroka je legalno odšel v Turčijo, kjer je pot nadaljeval preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do Slovenije, ki mu je bila ciljna država. Potni list je zakopal v Turčiji, osebno izkaznico pa odvrgel v Maroku. Pri mačehi ima morda izpisek iz matične knjige, vendar zato, ker z njo nima stikov, izpiska ne more priskrbeti. V povezavi z razlogi za vložitev prošnje je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi težave s stricem v zvezi z zapuščino, ugrabitve s strani bratranca in izogibanja vpoklicu k obveznemu služenju vojaščine.

3. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in tožniku, po vložitvi prošnje dne 4. 8. 2020, ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, pri čemer se je sklicevala na smiselno uporabo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in četrti odstavek 34. člena ZMZ-1. Tožena stranka je še opozorila, da pristojni organ v času trajanja postopka mednarodne zaščite, ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi izvorne države. V obravnavanem primeru se toženi stranki poraja tudi očiten dvom o tožnikovi istovetnosti, saj je tožnik 14. 7. 2020 na Policijski postaji A. navedel, da je B. B., rojen .... 1997, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa, da je rojen ... 1. 1997. Tožnik za spreminjanje svojih rojstnih podatkov ni navedel nobenih razlogov in razlogov za takšno ravnanje tudi ni znal pojasniti. V razgovoru ob ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja je uradna oseba tožnika soočila, da je podal namero po vložitvi prošnje 22. 7. 2020, torej po tem, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce zaradi njegove odstranitve iz države. Tožnik je bil v postopku ustne naznanitve z omejitvijo gibanja seznanjen, da obstaja utemeljena domneva, da je prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej. Seznanjen je bil, da mu bo omejeno gibanje na Center za tujce. Tožnik je potrdil, da je razumel razloge za omejitev gibanja na Center za tujce in v zvezi s pojasnjenim ni imel nobenih vprašanj, prav tako je zavrnil morebitna dodatna pojasnila v zvezi s tem.

4. Tožena stranka utemeljuje izpolnitev pogoja za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s tem, da iz depeše Policijske postaje A. št. 2253-170/2020 (3E695-84, v nadaljevanju policijska depeša) s 14. 7. 2020 izhaja, da je tožnik 8. 7. 2020 na nedovoljen način vstopil na ozemlje Republike Slovenije. Dne 14. 7. 2020 so tožnika ujeli slovenski policisti in ga po končanem policijskem postopku nastanili v Centru za tujce. Osem dni kasneje, torej 22. 7. 2020, je v Centru za tujce izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je tekel postopek za prosilčevo odstranitev iz Republike Slovenije, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi št. 2253-170/2020/11 (3E695-84; v nadaljevanju odločba o vrnitvi) z dne 14. 7. 2020, je prosilec s tem, ko je 22. 7. 2020 izrazil namero in nato 4. 8. 2020 tudi formalno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, postopek odstranitve iz Republike Slovenije prekinil. Tožena stranka utemeljeno meni, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožnik je po prepričanju tožene stranke imel vse od prejeta s strani policije 14. 7. 2020 možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, ne ob prijetju, niti dne kasneje v policijskem postopku. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito šele po 8 dneh bivanja v Centru za tujce. Če bi tožnik želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, bi to lahko storil po prepričanju tožene stranke že prej in ne šele v času svoje nastanitve v Centru za tujce, ko je čakal na odstranitev iz Republike Slovenije. Možnost zaprositi za zaščito je torej nedvomno imel že prej, pred tem ko je bil nastanjen v Center za tujce zaradi odstranitve iz države. S tem, da je prosilec imel možnost že prej vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, je izpolnjen objektivni kriterij, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je vložil prošnjo samo zato, da bi oviral ali zadržal izvedbo odstranitve iz države. Tudi sama vložitev prošnje v času postopka odstranitve iz države kaže na to, da jo vlaga zgolj z namenom, da ta postopek prepreči, si zagotovi svobodo gibanja in nadaljuje svojo pot v ciljno državo.

5. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Presodila je namreč, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanje na območje Azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Tožena stranka je svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je npr. pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, odšel v drugo državo. Tožena stranka je utemeljila drugo točko izreka odločbe tudi s tem, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v okoliščinah, ki kaže na utemeljen sum, da je vložil prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar tudi pomeni, da je njegova prošnja očitno neutemeljena na podlagi šeste alineje 52. člena ZMZ-1, torej da prosilec vlaga tožbo samo zato, da bi onemogočil odstranitev iz države. Posledično to pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da prosilec ne bi počakal na odločitev o prošnji, ampak bi prej samovoljno zapustil Azilni dom, saj vložitev prošnje zanj predstavlja zgolj sredstvo, ki mu lahko omogoči svobodno gibanje. Iz njegovih izjav na policijski postaji namreč izhaja, da je bila njegova ciljna država Francija in pristojni organ nima nobenih razlogov za sklepanje, da prosilec ne bo nadaljeval poti do svoje ciljne države.

6. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da bi bilo treba upoštevati ustaljeno ustavnosodno prakso, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov (npr. I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010), ampak je ukrep na tej zakonski podlagi lahko odrejen prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tožena stranka bi morala utemeljiti dvom v verodostojnost zatrjevane identitete in bi imela temelj za izrek ukrepa le, če bi tožnik s svojim ravnanjem npr. spreminjanjem podatkov glede identitete (kot so ime, priimek, državljanstvo, datum rojstva) brez razumnega pojasnila, zakaj je to storil, vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Toženka je sicer ugotovila, da je prosilec spreminjal svoje rojstne podatke, pri čemer razlogov za takšno ravnanje ni znal pojasniti. Tožnik dodaja, da tekom postopka nikjer ni bil vprašan o dejanskih razlogih, zakaj je navajal drugačne podatke.

7. Glede omejitve gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik opozarja, da poteka protest beguncev, ki so že več dni zaprti v Centru za tujce in jim grozi verižno vračanje v Bosno in Hercegovino z jasnimi razlogi, da želi Slovenija protipravno vrniti na Hrvaško vse navedene, brez možnosti pritožbe. Navaja, da v Centru za tujce medtem vladajo nehumane razmere. Ljudje, ki so jih prijeli na meji, so zaprti v kontejnerje in nimajo najosnovnejše oskrbe. Za vsako ceno se želijo vrnitvi izogniti. S protestom in samopoškodovanjem apelirajo na javnost, naj sliši njihov glas in ne dovoli policiji, da jih vrne v ta pekel. Tožnik meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki morajo temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku treba opraviti strogi test sorazmernosti posega v človekove pravice. S tem mu je bila kršena ena bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel. Izpodbijani akt je v skladu z upravnosodno in ustavnosodno prakso v Sloveniji treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)). Opozarja na sodno prakso Upravnega sodišča (I U 1016/2020 z dne 22. 7. 2020, I U 1051/2020 z dne 29. 7. 2020 ter I U 1074/2020 z dne 31. 7. 2020). Opozori tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 1/2019 po zahtevi, da so predpisi jasni in določni. Navaja, da so v Sloveniji zaprti begunci že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu in nasilje obmejne policije – pretepanje, mučenje in ropi s strani hrvaške policije, so bili tudi že izčrpno dokumentirani in nekatera evropska sodišča so iz teh razlogov vračanja na Hrvaško prepovedala. Slovenska policija sploh več ne skriva dejstva, da izvaja ilegalna verižna vračanja v Bosno in Hercegovino, vedoč, da bodo pri tem ljudje podvrženi najhujšim zlorabam človekovih pravic. Odkrito jim tudi odreka pravno pomoč, s katero bi lahko oporekali takšnim vrnitvam, saj osebe, ki iz arbitrarnih razlogov niso bile sprejete v postopke za mednarodno zaščito, ne morejo do odvetnika, da bi uveljavljali načelo nevračanja. V konkretnem primeru je bila tožniku vročena odločba o vrnitvi, vendar brez prevoda, na odločbi ni viden podpis tujca. S tem se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva tujca zoper odločbo o namestitvi tujca v Center za tujca zaradi njegove odstranitve. Tožnik v tožbi utemeljuje tudi presojo primernejšega ukrepa. Navaja, da je ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce brez dvoma odvzem osebne svobode, da gre za ukrep, primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo pripora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Opozori, da tožena stranka ni uredila možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28/2 ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8/4 Direktive o sprejemu v zvezi z 28/4 členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost omejitve gibanja na prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1) ter omejitev gibanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti, v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Tožnik poudarja, da tožena stranka ni uporabila pravilno četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 (hitro in natančno soočenje z razlogi za odvzem prostosti) niti ni tega člena uporabila v duhu odločbe. Dodatna vprašanja o tem, ali je tožnik razumel zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadošča in tudi ne nadomešča zakonskih dolžnosti organa. Tožnik s pravimi razlogi ni bil seznanjen in mu tudi niso bili obrazloženi, ni bil deležen vsebinske presoje svojih navedb, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. Šele ob navedbi razlogov, bi se tožnik lahko branil in podal izjavo. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja ne obstajajo in ni jasno, na kakšni podlagi je tožena sklepala na obstoj le teh, razlogi za pridržanje tožniku niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz. podrejeno vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje.

8. Tožnik zahteva še izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka, takoj po prejemu sklepa, prenehati izvajati ukrep omejitve tožnika v Centru za tujce v Postojni.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik svoje istovetnosti ni dokazal in je spreminjal svoje rojstne podatke, pri čemer razlogov za to ni navedel, zato tožena stranka očitno dvomi o njegovi istovetnosti. Tožnik je prošnjo podal le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožnik je imel vse od trenutka, ko je prvič stopil na ozemlje Republike Slovenije, možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil in se je policistom namenoma izogibal, ker v Republiki Sloveniji ne namerava ostati. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito šele po devetih dnevih bivanja v Centru za tujce. Vložitev prošnje v času postopka odstranitve iz države kaže na to, da jo vlaga zgolj z namenom, da se ta postopek prepreči, si zagotovi svobodno gibanje in nadaljuje svojo pot v ciljno državo.

10. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in vpogledalo ter prebralo listine, ki so v spisu označene kot priloga od A1, A2, B1 in B2, vpogledalo in prebralo upravni spis ter zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

14. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

15. Po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, - kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

16. V nadaljevanju sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa, s poudarkom na tožbenih ugovorih ter, ali so bili (in ali še vedno so) izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep.

17. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je toženka obravnavala okoliščine za pridržanje individualno in ravnala pravilno, ko je tožnika pred izrekom ukrepa zaslišala glede razlogov za pridržanje zato, da bi pridržanje lahko ocenila z vidika nujnosti in sorazmernosti. Kot izhaja iz zaslišanja, izvedenega 4. 8. 2020 v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja, je bil tožnik v celoti seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in je dobil tudi možnost, da se glede tega izjavi. Vprašan je tudi bil ali razume, zakaj mu je omejeno gibanje na območje Centra za tujce, čemur je tožnik pritrdil. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je osebni razgovor s tožnikom v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito predviden že 27. 8. 2020, torej je predviden ustrezno hitro po izreku ukrepa omejitve gibanja.

18. V zvezi z razlogom za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto oprla na dve okoliščini. Prvič, da tožnik v postopku in vse do izdaje sklepa, toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Po 97. členu ZTuj-2 (na katerega uporabo napotuje drugi odstavek 34. člena ZMZ-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Drugič, da je tožnik spreminjal podatke o datumu rojstva, saj je na policijski postaji navedel datum rojstva ... 9. 1997, v prošnji za mednarodno zaščito pa datum rojstva ... 1. 1997 in razlogov za različno navedbo datumov ni navedel. 19. Sodišče pritrjuje tožniku, da glede na ustaljeno sodno prakso naslovnega sodišča5, očitnega dvoma v njegovo identiteto ne izkazuje dejstvo, da tožnik nima osebnih dokumentov, ker zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Sodišče se strinja s tožnikom, da o razlogih, zakaj naj bi spreminjal rojstne podatke, ni bil nikjer vprašan niti ni bilo možnosti, da bi se preverili razlogi, zakaj so bili navedeni drugačni rojstni podatki. Zaslišan tožnik je na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je rojen ... 1. 1997 in izrecno zanikal, da bi na policijski postaji navedel drug datum rojstva (... 9. 1997). Logično in zato sprejemljivo je tudi njegovo pojasnilo, da je ob prvem vstopu v Republiko Slovenijo dne 2. 7. 2020, kjer je kot datum rojstva zaveden 1. 2. 1997, prišlo očitno do zamenjave dneva in mesecev. Podatkov o svojem državljanstvu tožnik nikoli ni spreminjal. Glede na to, da je tožnik, tako v postopku na policijski postaji, kot tudi v prošnji za mednarodno zaščito, konsistenten pri navedbi drugih osebnih podatkov in sicer osebnega imena ter priimka, državljanstva (Kraljevina Maroko) in zadnjega prebivališča, upoštevajoč zanikanje tožnika, da bi na policijski postaji navedel „nepravi“ datum rojstva, da policijska depeša ni podpisana s strani tožnika v delu, kjer je povzeta njegova izjava oziroma povzeti njegovi podatki niti ni podpisana s strani uradne osebe in tolmača, sodišče pritrjuje tožniku, da očitnega dvoma v njegovo istovetnost ali državljanstvo, zgolj dejstvo drugačnega zapisa datuma rojstva v Policijski depeši Policijske postaje A. št. 2253-170/2020 (3E695-84) s 14. 7. 2020, ne izkazuje. Osnovni pogoj za to, da se gibanje omeji na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člen ZMZ-1 je namreč ta, da mora obstajati očiten dvom v istovetnost prosilca, ki pa v konkretnem primeru, kot obrazloženo ni podan.

20. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,6 kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

21. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-27 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja po presoji sodišča dopustna le, če bi lahko tožena stranka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je namreč razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.

22. Po presoji sodišča ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Navedeno pravno domnevo namreč opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril, in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere Recepcijska direktiva II sklepa na domnevni zaključek, da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne utemeljene domneve, pa bi po presoji sodišča morala biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pomeni, da bi moralo biti pojasnjeno, katere okoliščine na podlagi predhodno določenih meril morajo biti podane, da bi bilo mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Iz omenjene 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II prav tako izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Nenazadnje pa je tudi SEU presodilo, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, potem ko je bil pridržan na podlagi 15. člena Direktive o vračanju, ostane v pridržanju na podlagi določbe nacionalnega prava, če se po presoji vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera izkaže, da je bila ta prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, in da je objektivno nujno ohraniti ukrep pridržanja, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi.8 Ob takem izhodišču Recepcijske direktive II bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.

23. Zato je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.

24. Tudi, če bi ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo tretje alineje prvega odstavka vključil tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“ določil objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II, glede česar praksa naslovnega sodišča ni enotna, pa izpolnitve tega pogoja v obravnavnem primeru toženka ni izkazala, na kar utemeljeno opozarja tožnik.

25. Ugotovitev toženke, da je tožnik „imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, vse od trenutka, ko je prvič stopil na ozemlje Republike Slovenije in še preden mu je bila izdana odločba o odstranitvi, temelji na ugotovitvi, da tega ni storil nemudoma ob vstopu na slovensko ozemlje, da je namero podal šele 8 dni po nastanitvi v Centru za tujce in prejemu odločbe o odstranitvi, torej že v času postopka odstranitve iz države, kar kaže na to, da jo vlaga zgolj z namenom, da se ta postopek prepreči, da si zagotovi svobodno gibanje in nadaljuje svojo pot v ciljno državo.

26. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 8. 7. 2020 na nedovoljen način vstopil na ozemlje Republike Slovenije in nadaljeval pot proti Ljubljani, kjer je bil dne 14. 7. 2020 ob 4.31 prijet s strani slovenske policije. Dalje ni sporno, da sta bili tožniku dne 14. 7. 2020 izdani odločba o odstranitvi in odločba o namestitvi. Tožnik je zaslišan na naroku izpovedal, da je že policistu na policijski postaji rekel, da bi rad ostal v Sloveniji, da je že ob prijetju rekel „I want azil“, saj po lastni izpovedbi govori tudi malo angleško. S temi besedami je za azil zaprosil tudi na Hrvaškem. Tožnik je zanikal, da bi v policijskem postopku kot ciljno državo določil Francijo, kot sicer izhaja (le) iz policijske depeše, temveč je vztrajal, da je njegova ciljna država Slovenija. Ko je odšel iz izvorne države, je želel v katerokoli državo članico Evropske unije. Tožnik je zaslišan potrdil, da je bil policijski postopek voden s pomočjo prevajalke za arabski jezik, vendar je, po priznanju lastnega podpisa obeh vročilnic za odločbo o odstranitvi in odločbo o namestitvi, izrecno zanikal prejem kakršnekoli odločbe, najmanj pa dokumenta, na katerem bi pisalo, da ga morajo vrniti v izvorno državo. Vročilnici je po lastni izpovedi podpisal zato, ker mu je prevajalka rekla, da mora to podpisati, da je to tisto, kar je izjavil na postaji in da gre ta dokument z njim v Center za tujce. Sodišče na tem mestu dodaja, da za ugotovitev izpodbijanega sklepa, da naj bi iz policijske depeše izhajalo, da naj bi bila Francija tožnikova ciljna država zato, ker naj bi imel družino oz. strica, kjer bi želel delati in živeti (tretji odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa), ni podlage. Iz podatkov v spisu dalje izhaja, da je bil tožnik prijet na naslovu Cesta v gorice 15, kar je naslov Azilnega doma v Ljubljani. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da je ta dan ob približno 5 uri zjutraj prišel do Azilnega doma, kjer sta ga približno 20 oz. 30 metrov od glavnega vhoda Azilnega doma prijela ena policistka in policist, ki sta bila v civilnem vozilu. Tožnikov cilj je bil Azilni dom v Ljubljani in to zato, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, s čimer je tožnik pokazal jasen interes zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je bil pri zaslišanju prepričljiv in ob nespornem dejstvu, da so ga policisti prijeli tik pred Azilnim domom, njegovi izpovedi v tem delu verjame. Logičen in sprejemljiv je tudi odgovor, da je vložil namero šele 8 dni po namestitvi v Centru za tujce po nasvetu skupine Maročanov, da naj napiše še pisno prošnjo, ker ustno izražena namera naj ne bi bila dovolj. Tožnik je namreč vztrajal, da je namero podal že na policijski postaji. Ugotovitev oziroma sklepanje tožene stranke, da naj bi tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, glede na obrazloženo, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker v konkretnem primeru tožena stranka očitno ni pravilno uporabila objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je zato tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

27. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K drugi točki izreka:

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 29. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo, izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 30. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 Na primer odločba Upravnega sodišča I U 633/2020-17 z dne 12. 6. 2020. 6 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 7 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 8 Sodba SEU v zadevi C-534/11, Arslan, 63. točka obrazložitve.