Jedro

Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno.

Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca je treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo (rojstvo še enega otroka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta na glavni obravnavi 26. 9. 2019 sklenili sodno poravnavo glede dodelitve njunih mld. otrok, po kateri sta A. in B. v vzgoji, varstvu in oskrbi pri materi (toženka) in glede stikov očeta (tožnik), ti potekajo vsak četrtek popoldne, vsako drugo soboto od 10.00 do 18.00 ure, v času počitnic pa po dogovoru v skladu z željo otrok. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče odločilo o preživninski obveznosti tožnika: od junija 2018 do decembra 2018 je dolžan plačati 210,00 EUR mesečno za vsakega otroka, od 1. 12. 2018 dalje pa 190,00 EUR mesečno na otroka, v presežku pa je zahtevek za plačevanje preživnine zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožuje se tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da določi preživnino 150,00 EUR mesečno na otroka, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da je zaposlen v podjetju X d.o.o., ki posluje s pozitivno nulo in prejema cca 730,00 EUR mesečno, zato si ne more privoščiti višje preživnine, kot jo že plačuje na podlagi izdane začasne odredbe, to je 150,00 EUR mesečno na otroka. Otrokove koristi ne morejo biti edino vodilo za določanje preživnine. Že preživnino po začasni odredbi težko pokriva, saj mora skrbeti tudi za ... 10. 2019 rojenega otroka. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dejstvo novega gospodinjstva in rojstvo novega otroka niso relevantne okoliščine. Zmotne so tudi navedbe izpodbijane sodbe, da ni zatrjeval nobenih stroškov, ki so zaradi pričakovanega rojstva že nastali oziroma nastajajo, saj je dejstvo, da je dolžan skrbeti za novorojenega otroka, splošno znano in ga ni treba dokazovati. S predložitvijo obračuna davka od dohodka pravnih oseb za X d.o.o. za leto 2017 in 2018 izpodbija dokazno oceno sodišča o dohodkih. Razlaga, da je treba dobiček v letu 2017 in 2018 bistveno zmanjšati, ker so imeli kup neplačanih terjatev, da bi dobili kolikor toliko normalno sliko poslovanja. Iz poslovnega izida za leto 2019 je razvidno, da podjetje izkazuje izgubo v višini 19.777,87 EUR. "Drugi stroški dela", ki so bili sodišču predstavljeni kot dodatna izplačila tožniku, so dejansko materialni stroški vseh zaposlenih. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu v celoti neobrazložena (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), je arbitrarna in ustavnopravno nedopustna (kršitev 22. člena Ustave RS). Sodišče je brez izvajanja dokazov špekuliralo, da si delo lahko sam prilagaja in ga organizira ter da so njegove pridobitne zmožnosti dosti boljše od toženkinih in da je v podjetništvu uspešen. Izpodbija ocenjene stroške za otroka. Doma jesta le popoldansko malico in večerjo, za kar zadostuje 80,00 EUR mesečno za otroka. Pri tem je treba upoštevati tudi, da sta otroka ob četrtkih popoldne in vsako drugo soboto pri njem. Za praške, higienske pripomočke, čistila, kozmetiko in frizerja zadostuje za fante 10,00 EUR na mesec. Strošek za obleko in obutev glede na to, da toženka kupuje oblačila v trgovinah nižjega in srednjega cenovnega razreda, ne more biti višji od 30,00 EUR mesečno za enega otroka. Primeren strošek za šolske potrebščine je 20,00 EUR mesečno. Brez podatkov v spisu in zato nepravilno je sodišče ocenilo, da znašajo stroški v zvezi z igrami, počitnicami in razvedrilom 15,00 EUR mesečno za enega otroka. V resnici znašajo mesečni stroški za vsakega sina 270,00 EUR in je ustrezno, da še naprej plačuje 150,00 EUR mesečno za enega otroka. Režim stikov, kot je določen s sodno poravnavo, je povezan z visokimi stroški, za vsak stik porabi med 50,00 in 100,00 EUR. Na stikih vedno upošteva želje sinov, velikokrat ju pelje v kino in Mc Donalds, z B. obiščeta Woop in gokart. Mesečni dohodki obeh staršev so približno enaki, ima pa on višje mesečne izdatke, ker se mu je rodil še en otrok, plačuje stroške za bivanje 200,00 EUR in mesečni kredit v višini 190,00 EUR. Nepravilno sodišče ni upoštevalo pri obračunu otroškega dodatka, ki ga prejema toženka, in moralo bi upoštevati, da je otrokoma on kupil superge, kolo in občasno igrače. Zato bi moralo preživninsko obveznost porazdeliti tako, da plačujeta starša vsak polovico. Ker je zmotna odločitev o glavni stvari, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za presojo preživninske obveznosti pravdnih strank relevantna dejstva. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, celostno dokazno oceno. Dokazne zaključke je obrazložilo z jasnimi in življenjsko logičnimi razlogi ter pravilno navedlo in uporabilo relevantno materialno pravo in odgovorilo na vse relevantne navedbe pravdnih strank. Ni torej zagrešilo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijana sodba ni arbitrarna in samovoljna. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ko odloča o preživninski obveznosti staršev, mora sodišče ugotoviti njune materialne in pridobitne zmožnosti (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). To stori na podlagi dokazov v spisu, upošteva pa tudi splošno znana dejstva. Tožnik je že na prvi stopnji tako kot v pritožbi navajal, da otrokoma na stikih nudi vse, kar si želita, zato na stik porabi od 50,00 do 100,00 EUR. Od izdaje začasne odredbe dalje plačuje za oba otroka 300,00 EUR preživnine na mesec, pa mu očitno ostane toliko denarja, da si lahko najmanj ob stikih z otrokoma privošči tudi luksuz. Znano je, da se v storitvenih dejavnostih (selitveni servis) velikokrat poleg uradno prikazanega dohodka še dodatno zasluži. Ob upoštevanju vsega navedenega je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik zasluži več kot 730,00 EUR mesečno, življenjsko logičen. Tožnik sodbi neutemeljeno očita samovoljnost in arbitrarnost. 7. Pa tudi če zasluži povprečno 730 EUR mesečno, odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med pravdnima strankama pritožniku ni v škodo. Toženka zasluži približno 640,00 EUR mesečno, kar je več kot 12 % manj kot tožnik. Sodna praksa glede neupoštevanja otroških dodatkov pri porazdelitvi preživninskega bremena med staršema je že nekaj let utečena, razloge za tako stališče je obrazložilo Vrhovno sodišče1 in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno. Kriti mora najmanj 55 % potreb otrok, kolikor je določilo sodišče prve stopnje. Mora se zavedati, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi, npr. kreditnimi2. Neutemeljeno se zavzema za zmanjšanje preživnine z argumentom, da otrokoma tudi sam kupuje nekatere stvari; za tak način pokrivanja potreb otrok je potreben dogovor med staršema3, ki pa ga tožnik niti ne zatrjuje. Tožnik z otrokoma ne preživi toliko časa, da bi neposredno kril upošteven del njunih potreb, saj ima relativno malo stikov z njima4. Tudi na tej osnovi ni podlage za zmanjšanje njegove preživninske obveznosti.

8. Čeprav je res, da ima tožnik sedaj še novo preživninsko obveznost, saj se mu je rodil še en otrok, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega pri določitvi preživnine za prva dva tožnikova otroka ni upoštevalo. Sodi se namreč po stanju na dan zaključka glavne obravnave, takrat pa tožnikov tretji otrok še ni bil rojen. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo. Pritožba sama (pravilno) navaja5, da je pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine.

9. Pri odmeri preživnine mora sodišče upoštevati otrokovo korist in preživnino določiti v višini, ki bo primerna za zagotavljanje telesnega in duševnega razvoja otroka (prvi odstavek 129. a člena ZZZDR). Potrebe otroka so sicer omejene z zmožnostmi staršev, vendar pa je te treba ugotavljati v luči koristi otroka. Kot je že obrazloženo, je primarna naloga staršev ustrezno preživljati svoje otroke, starš mora podrediti svoje potrebe otrokovim. Ob zaslužku 730,00 EUR mesečno in dosojeni preživnini 190,00 EUR mesečno (skupaj 380 EUR), tožniku ostane za preživljanje 350,00 EUR mesečno, kar je skoraj še enkrat toliko kot je dolžan plačevati za enega otroka. Glede na delo, ki ga opravlja in lastne trditve, koliko je ob plačevanju preživnine 150,00 EUR mesečno za otroka, otrokoma še dodatno privoščil, ni verjetno, da res vsak mesec zasluži le 730,00 EUR. Ima tudi možnost dodatnega zaslužka, saj z neposredno skrbjo za sinova, ki ju ima s toženko, ni veliko obremenjen (z njima preživi glede na s poravnavo dogovorjene stike cca 32 ur na mesec). Zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmožen zagotoviti sredstva za dostojno preživljanje sinov.

10. Potrebe v času sojenja na prvi stopnji 12 letnega A. in 9 letnega B. so realno ocenjene. Gre za osnovnošolca v fazi hitrega razvoja. V šoli imata prehrano le med delavniki med šolskim letom. Otroci imajo več kot dva meseca poletnih počitnic, med šolskim letom pa še približno en mesec počitnic (po približno en teden za Božično - Novoletne praznike, zimske počitnice, prvomajske počitnice in jesenske počitnice). Treba je upoštevati, da je treba otrokoma doma tudi med počitnicami, ko ni subvencionirane šolske prehrane, zagotoviti primerno količino kvalitetne hrane. Enako velja za vikende. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da v povprečju mesečni strošek za hrano doma za enega sina znaša 100,00 EUR.

11. Priznanih 20,00 EUR za stroške higiene sinov tožnik izpodbija z navedbami, da fantje za higieno porabijo manj kot dekleta. Zakaj bi bilo treba fantom manj prati (stroški za prašek in druga sredstva za pranje), zakaj bi se manj umivali (milo ali geli za tuširanje, šampon in druga sredstva za nego las, najmanj od pubertete naprej pa tudi druga kozmetika, npr. deodoranti), ni jasno. Tudi k frizerju dečki praviloma ne hodijo manj kot deklice. Splošno znano je, da je treba krajše frizure, ki jih imajo običajno dečki, striči najmanj na dva meseca. Za vse to mesečni znesek 20,00 EUR ni pretiran.

12. Strošek 420,00 EUR na leto (35,00 EUR mesečno) za obutev in obleko otrok, ki rastejo, je primeren. Najstnik pogosto potrebuje za vsak letni čas nova oblačila in obutev, ker je prejšnja prerasel. Zakaj mlajši otrok ne ponosi oblek od starejšega, je toženka prepričljivo pojasnila (zaradi povsem različne konstitucije), tožnik teh njenih navedb ni uspel izpodbiti.

13. Kakšne stroške je imela z nakupom šolskih potrebščin in drugih izdatkov povezanih s šolo, je toženka dokazala s priloženimi računi in prepričljivo izpovedbo o udeležbi otrok na večdnevnih šolskih aktivnostih (šola v naravi, tabori). Računi, ki jih je priložila, in njena izpovedba ne odstopajo od splošno znanih dejstev o stroških staršev za šolanje otrok. Enako velja za razvedrilo otrok in počitnice. Priznanih 15,00 EUR mesečno, kar je 180,00 EUR na leto za enega otroka, je povsem realen strošek.

14. V družinskih sporih se o stroških postopka ne odloča po načelu uspeha, zato so navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na stroškovno odločitev, brezpredmetne.

15. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpdobijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista določno priglasili (163. člen ZPP), zato višje sodišče o njih ni odločalo.

1 Prim. sodbo VS RS II Ips 186/2014, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje. 2 Prim. sodbo VSL IV Cp 600/2019. 3 Gl. npr. sodbo VSL IV Cp 614/2018. 4 Otroka pri njem tudi ob stikih ne prenočita, tako da tudi na dneve, ko imata stik z očetom, doma jesta najmanj zajtrk in večerjo; ostanejo le stiki med počitnicami, ki pa v poravnavi niso vnaprej opredeljeni. 5 Na strani 5, drugi odstavek.