Jedro

V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Katere so tiste bistvene okoliščine, ZDR ne določa, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Delavec je dolžan delodajalca med drugim obveščati predvsem o tistih okoliščinah, ki izvirajo iz njegove osebne sfere in ga ovirajo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti (npr. bolezen), pa tudi o okoliščinah, ki omogočajo posebno varstvo pred odpovedjo in s katerimi delodajalec sam po sebi ne more biti seznanjen. Tako se npr. posebno varstvo po 115. členu ZDR začne šele s seznanitvijo delodajalca o nosečnosti (s potrdilom zdravnika). Aktivno ravnanje delavke se zahteva tudi pri uveljavljanju varstva pred odpovedjo v času izrabe starševskega dopusta, saj mora le-ta delodajalca obvestiti o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta. Tudi varstva delavke, ki doji otroka, in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, si ni mogoče predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka otroka doji. Tudi obvestilo o vložitvi predloga za oceno invalidnosti ima v okoliščinah tega primera naravo bistvene okoliščine, ki vpliva na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja v smislu 34. člena ZDR.

Ker tožnica tožene stranke (kljub predhodnemu obvestilu o nameravani odpovedi) sploh ni obvestila, da je bil vložen predlog za oceno invalidnosti, tožena stranka te zaščite ni mogla in je zato tudi ni bila dolžna upoštevati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2007. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto „zahtevnejša priučena dela-krivljenje robnikov in narez in peskanje robnikov“, izplača zaostale plače ter ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka zaradi odpovedi naročil zmanjšala proizvodnjo smuči. Zato je bilo treba zmanjšati tudi število zaposlenih. Kljub temu, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, je presodilo, da bi tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici morala upoštevati kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev, določene v Podjetniški kolektivni pogodbi (v nadaljevanju PKP), saj iz njene vsebine ne izhaja, da bi se ti kriteriji uporabljali le pri odpovedi večjemu številu delavcev. Na delovnem mestu, kjer je delala tožnica, pa je bilo zaposlenih več delavcev. Nadalje je ugotovilo, da se je dne 16. 3. 2007 na predlog tožničinega osebnega zdravnika začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici, kar pomeni, da je bila prisotna omejitev iz 34. člena PKP. Ta med drugim določa, da med presežne delavce ni mogoče razvrstiti delavca, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti, in sicer do pravnomočne odločitve o invalidnosti. Glede na to je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga nezakonita. Sicer pa tudi okoliščina, da sedaj na tožničinem delovnem mestu delajo invalidi, ki jih je tožena stranka razporejala na tožničino delovno mesto ob in po prenehanju delovnega razmerja tožnici, kaže, da njeno delo sploh ni bilo nepotrebno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi tožena stranka pri izbiri delavcev, katerim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, morala upoštevati kriterije iz PKP, saj so ti kriteriji uporabljivi le za primer odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. Pritrdilo pa je s stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita iz razloga, ker je v času odpovedi pred organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) že tekel postopek v zvezi s predlogom za oceno tožničine invalidnosti. Pri tem ni bistveno, ali je bila tožena stranka pravočasno oziroma sploh bila obveščena o začetku postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka namreč ni izvajala točkovanja, kot ga predvideva PKP in z ničemer ni izkazala, da bi tožnico pozivala k predložitvi dokazil kot predvideva PKP. Posebno varstvo pred odpovedjo po 34. členu PKP velja tudi v primeru individualnih odpustov, saj ni najti zakonitega razloga, zakaj bi posebno varstvo užival delavec le v primeru, ko bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Ker je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi posebnega varstva, ki ga je bila deležna tožnica, ni presojalo, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prenehala potreba po delu tožnice oziroma, ali so delavci, ki so bili razporejeni na enako delovno mesto kot tožnica, tudi v resnici opravljali isto delo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča druge stopnje, ki je štelo za nebistveno, ali je bila tožena stranka pravočasno ali sploh obveščena o začetku postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Meni, da delodajalec ni dolžan upoštevati okoliščin, ki vplivajo na zdravstveno in socialno stanje delavca, če mu delavec, skladno s 34. členom ZDR, ni posredoval takšnih informacij (oz. vsaj informacij o verjetnosti obstoja takšnih okoliščin), delodajalec pa je pri zbiranju takšnih podatkov izkazal zadostno mero skrbnosti. Po izdaji odpovedi, preklic le-te od delodajalca ni možen brez soglasja delavca, kar pomeni, da delodajalec sploh ne more enostransko sanirati nastale nezakonitosti. Po stališču sodišča druge stopnje bi lahko delavec po tem, ko bi prejel obvestilo pred prenehanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahteval uvedbo postopka pri ZPIZ-u in s tem preprečil podajo odpovedi. Obvestilo pred odpovedjo je predpisano tudi zato, da delavec delodajalca seznani z morebitnimi ovirami za odpoved. Tožnica tega ni storila, temveč je špekulativno zamolčala, da je zahtevala uvedbo postopka pri ZPIZ-u. Tožnici je bilo dne 14. 3. 2007 podano obvestilo, da ji bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki ji je bila dne 26. 3. 2007 tudi vročena. Dne 30. 3. 2007 je tožena stranka prejela dopis ZPIZ, s katerim je bila seznanjena, da je za bil tožnico dne 16. 3. 2007 vložen predlog za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je štelo, da se je postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja začel že v trenutku, ko je ZPIZ-u prejel zahtevo za uveljavljanje pravic. Iz dopisa ZPIZ z dne 29. 3. 2007 je razvidno, da je bil navedeni dopis toženi stranki samo poziv ZPIZ, da tožena stranka izroči zavodu zahtevano dokumentacijo o tožnici glede uvedbe postopka za uveljavljanje pravic. Ta postopek torej sploh še ni bil uveden v času, ko je bila odpoved podana, kar pomeni, da ne more biti nezakonita.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se tožena stranka pavšalno sklicuje v uvodu revizije, tudi v nadaljevanju ne opredeli. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR). O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora delodajalec pisno obvestiti delavca (tretji odstavek 83. člena ZDR).

10. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka zaradi upada naročil in modernizacije proizvodnje smuči odločila zmanjšati število zaposlenih. Na delovnem mestu tožnice je bilo zaposlenih 12 delavcev. Pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, je bil upoštevan kriterij, katere delavce se lahko razporeja na druga delovna mesta. Ker tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ni mogla biti razporejena tudi na druga dela pri toženi stranki, ji je bila dne 26. 3. 2007 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je pred tem dobila obvestilo o nameravani odpovedi. O nameravani odpovedi je bil obveščen tudi sindikat tožene stranke. Z odločbo ZPIZ-a z dne 5. 9. 2007 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog tožničinega osebnega zdravnika dne 16. 3. 2007. Tožnica ni obvestila tožene stranke o uvedbi postopka za oceno invalidnosti.

11. Jedro sedanjega spora je vprašanje, ali je tožnica uživala posebno zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot določa 34. člen PKP, že zgolj na podlagi dejstva, da je bil za tožnico vložen predlog za oceno invalidnosti oziroma, ali bi bila tožnica te zaščite deležna šele v primeru, če bi toženo stranko o tem obvestila. PKP tožene stranke namreč v prvem odstavku 34. člena določa, da med presežne delavce ni mogoče uvrstiti starša treh ali več mladoletnih otrok, ki je edini hranitelj družine in tudi ne delavca, za katerega je vložen predlog za oceno invalidnosti, in sicer do pravnomočne odločitve o invalidnosti.

12. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Katere so tiste bistvene okoliščine, ZDR ne določa, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Delavec je dolžan delodajalca med drugim obveščati predvsem o tistih okoliščinah, ki izvirajo iz njegove osebne sfere in ga ovirajo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti (npr. bolezen), pa tudi o okoliščinah, ki omogočajo posebno varstvo pred odpovedjo in s katerimi delodajalec sam po sebi ne more biti seznanjen. Tako se npr. posebno varstvo po 115. členu ZDR začne šele s seznanitvijo delodajalca o nosečnosti (s potrdilom zdravnika). Aktivno ravnanje delavke se zahteva tudi pri uveljavljanju varstva pred odpovedjo v času izrabe starševskega dopusta, saj mora le-ta delodajalca obvestiti o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta. Tudi varstva delavke, ki doji otroka, in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, si ni mogoče predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka otroka doji.(1) Tudi obvestilo o vložitvi predloga za oceno invalidnosti ima v okoliščinah tega primera naravo bistvene okoliščine, ki vpliva na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja v smislu 34. člena ZDR. Takšno naravo bi lahko imelo tudi obvestilo po 34. členu PKP, da je delavec starš treh ali več mladoletnih otrok in je edini hranitelj družine (tudi v tem primeru po PKP delavec uživa posebno zaščito), saj ni vedno nujno znan podatek, da je delavec s tremi ali več otroki tudi edini hranitelj družine.

13. Poleg varstva pred odpovedjo, ki ga določa ZDR, PKP tožene stranke torej v 34. členu vsebuje še dodatno varstvo, ki ga tožena stranka svojim delavcem, ki so začeli postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, lahko nudi le v primeru, če je s temi okoliščinami seznanjena. Glede na navedeno ima revizija prav, ko graja stališče nižjih sodišč, da ni bistveno, ali je bila tožena stranka pravočasno ali sploh obveščena o začetku postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker tožnica tožene stranke (kljub predhodnemu obvestilu o nameravani odpovedi) sploh ni obvestila, da je bil vložen predlog za oceno invalidnosti, tožena stranka te zaščite ni mogla in je zato tudi ni bila dolžna upoštevati.

14. Iz določb o postopku pred odpovedjo po PKP v takšnem primeru tudi ne izhaja, da bi morala prav tožena stranka aktivno iskati te podatke. Določba drugega odstavka 34. člena PKP, po kateri mora delodajalec vsaj 15 dni pred začetkom postopka ugotavljanja presežnih delavcev pozvati delavce, da mu predložijo dokumente o zdravstvenem in socialnem stanju, se nanaša le na primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. To izhaja iz nadaljnje vsebine te določbe, saj se nanaša na primer točkovanja – če delavec do konca točkovanja ne prinese potrebnih dokumentov, niti ne sporoči delodajalcu, da jih bo zaradi narave pridobitve težko pridobil, se kasneje dostavljena obvestila ne bodo upoštevala (tretji odstavek). Kot je bilo pravilno ugotovljeno, tožena stranka ni izvajala točkovanja, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, ampak za t.i. individualno odpoved. Zato ta določba PKP ni uporabljiva. Tudi sicer pa okoliščina, ali je bil vložen predlog za oceno invalidnosti, ni podatek, o katerem bi bil delodajalec dolžan pozivati tožnico (torej niti v primeru, če bi šlo za odpoved v sklopu odpovedi večjemu številu delavcev), saj se ne nanaša na zdravstveno stanje (32. členu PKP našteva, kateri sta ti okoliščini, in sicer ali je delavec slabšega zdravstvenega stanja zaradi posledic poklicne bolezni oz. ali ima delavec omejitve zaradi poškodbe pri delu pri delodajalcu) ali socialno stanje delavca.

15. Tožena stranka tudi navaja, da postopek za uveljavljanje pravic sploh še ni bil uveden. Po določbi 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) se postopek začne na zahtevo zavarovanca ali njegovega osebnega oziroma imenovanega zdravnika. Po 34. členu PKP za posebno zaščito (poleg seznanjenosti delodajalca o tem) zadošča, da je predlog za oceno invalidnosti vložen. Iz obrazložitve odločbe ZPIZ z dne 5. 9. 2007 je razvidno, da je bil dne 16. 3. 2007 vložen predlog tožničinega osebnega zdravnika, na podlagi katerega se je začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da je bil ta pogoj izpolnjen. Neutemeljeno je zato revizijsko sklicevanje, da postopek po določbi 259. člena ZPIZ-1 še ni bil uveden, glede na jasen tekst 34. člena PKP pa tudi uveljavljanje tega, da uživajo invalidi posebno pravno varstvo šele z dokončnostjo odločbe.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pri presoji o tem, da je bilo tožnici varstvo po prvem odstavku 34. člena PKP zagotovljeno zgolj na podlagi dejstva, da je bil uveden postopek za oceno invalidnosti, zmotno uporabilo materialno pravo. Za presojo ni odločilna že ta ugotovitev, ampak (kot je bilo pojasnjeno), da tožena stranka za to okoliščino pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni vedela.

17. Kljub temu ni bilo podlage za spremembo izpodbijane sodbe, saj se sodišče druge stopnje prav zaradi presoje o neutemeljeni odpovedi že zaradi tega, ker tožena stranka ni upoštevala posebnega varstva tožnice po 34. členu PKP, ni opredelilo tudi do enega od pomembnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje in v zvezi s tem do izrecnih pritožbenih ugovorov tožene stranke – namreč, ali je potreba po delu tožnice sploh prenehala, oziroma ali delo tožnice ni bilo nepotrebno, kar naj bi izhajalo iz dejstva razporejanja drugih delavcev na tožničino delovno mesto v času prenehanja delovnega razmerja tožnice in po tem.

18. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo pri ponovni odločitvi preveriti in odgovoriti na pritožbene navedbe v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da delo tožnice sploh ni bilo nepotrebno.

19. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Natančneje o tem v sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 374/2007 z dne 24. 2. 2009. Podobno velja za varstvo sindikalnega zaupnika, saj ta varstva ne uživa že na podlagi dejstva izvolitve oziroma imenovanja, temveč mora biti delodajalec o tem tudi obveščen. Glej sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011.