Jedro

Kaznivo dejanje roparske tatvine je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja. Sila ali grožnja sta lahko uporabljeni neposredno po tatvini, na kraju storitve ali pri oddaljevanju s tega kraja, v vsakem primeru mora biti kaznivo dejanje tatvine že dokončano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega S.H. dne 26.2.2009 odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 25.2.2009, od 6.33 ure dalje. Pritožbo zagovornikov obdolženega je senat istega sodišča s sklepom z dne 27.2.2009 zavrnil. 2. Zoper ta pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere navajajo kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navajajo, da kaznivo dejanje, kakor je opisano v predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja roparske tatvine po 207. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Obramba je opisano kršitev uveljavljala že v postopku odločanja o priporu pred preiskovalnim sodnikom ter v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, pa se preiskovalni sodnik do tega ni opredelil, niti zatrjevane kršitve ni saniral zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Navajajo še, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ter da izpodbijana sklepa nimata nikakršnih razlogov o tem. V zvezi s sorazmernostjo odrejenega ukrepa navajajo, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, da ima obdolženi tri mladoletne otroke, ki jih je dolžan preživljati ter vzgajati. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi, podrejeno pa, naj izrečeni ukrep nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, ki jo je podal skladno z določbo drugega odstavka 432. člena ZKP, meni, da ima v zahtevi za preiskavo opisano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1. Glede obstoja utemeljenosti suma in ostalih okoliščin, ki jih ugotavlja sodišče v zvezi z obstojem zakonskih razlogov za odreditev pripora, pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta izdali odločbi, ki vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da očitek o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitev kazenskega zakonika, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovorniki obdolženega S.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora podana kršitev kazenskega zakona, ker ravnanje, kakor je opisano v predlogu tožilstva za odreditev pripora, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja roparske tatvine po 207. členu KZ-1. To kaznivo dejanje, da lahko stori le tisti, ki je zaloten med izvrševanjem kaznivega dejanja tatvine, v obravnavanem primeru pa, da so storilci kaznivo dejanje, v skladu z aprehenzijsko teorijo, že dokončali časovno in krajevno drugje kot je potekalo srečanje z oškodovanko. Očitek okrožnega državnega tožilstva tako pomeni, da so storilci skušali preprečiti izvedbo dovoljene samopomoči po že dokončanem kaznivem dejanju tatvine po 204. členu KZ-1. 7. Takšnemu stališču vlagatelja ni mogoče pritrditi. Kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 je sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz tatvine in prisiljenja. Sila ali grožnja sta lahko uporabljeni neposredno po tatvini, na kraju storitve ali pri oddaljevanju s tega kraja, če je storilec na begu zasledovan. V vsakem primeru mora biti kaznivo dejanje tatvine že dokončano, če sta sila ali grožnja uporabljeni med izvrševanjem tatvine, je podano kaznivo dejanje ropa po 206. členu KZ-1. V obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženec izhaja, da je oškodovanka storilcem po dokončanem kaznivem dejanju tatvine sledila, ko so vozilo ustavili, jih je prosila naj ji vrnejo ukradeno denarnico, tedaj pa so pričeli vpiti in ji groziti, "da jo bodo prebutali, če ne bo dala mir". Glede na navedeno v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni najti.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati z vlagatelji, da se preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu do trditev obrambe glede kršitve kazenskega zakona ni opredelil ter da te napake ni odpravil niti senat okrožnega sodišča. Preiskovalni sodnik je v okviru razlogov za obstoj utemeljenega suma (četrti odstavek na drugi strani in drugi in tretji odstavek na tretji strani sklepa) navedel, da so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki kaznivega dejanja roparske tatvine, senat okrožnega sodišča pa je ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika (drugi odstavek na tretji strani sklepa) izrecno navedel, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ne gre za kaznivo dejanje roparske tatvine.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti "subsidiarno" uveljavlja, da ni podan utemeljen sum, da je bil obdolženi udeležen pri očitanem kaznivem dejanju, izpodbijana sklepa o tem nimata nikakršnih razlogov, zato je v tem delu podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v drugostopnem sklepu pa tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

10. Preiskovalni sodnik (v tretjem, četrtem in petem odstavku na drugi strani ter v prvem, drugem in tretjem odstavku na tretji strani sklepa) in senat okrožnega sodišča (v petem odstavku na drugi strani sklepa) sta obsežno navedla dokaze in okoliščine, ki kažejo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Sklepanje o utemeljenem sumu je sodišče med drugim oprlo na izjavo oškodovanke, iz katere je razvidno, da je storilcem neposredno po dejanju sledila, si zapisala registrsko številko vozila, s katerim so se odpeljali s kraja dejanja in za katerega je bilo ugotovljeno, da je last obdolženca, predvsem pa na zapisnik o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, iz katerega izhaja, da je oškodovanka obdolženca najprej zelo natančno opisala ter v albumu fotografij pokazala na številko, pod katero je bila njegova fotografija. Po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da bi bilo takšno sklepanje nerazumno. Kolikor pa vložniki trdijo, da iz oškodovankine izpovedi ne izhaja tip in značilnosti vozila, s katerim so se odpeljali storilci ter da oškodovanka ne navaja, da bi bila kje v bližini oseba podobna obdolžencu, s tem ponujajo svojo oceno zbranega dokaznega gradiva in tako uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Senat okrožnega sodišča se je opredelil (tretji odstavek na zadnji strani sklepa) do pritožbenih navedb obdolženca v zvezi s sorazmernostjo odreditve ukrepa ter pri tem opozoril na težo in način storitve očitanega mu kaznivega dejanja, zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila kršena obdolženčeva pravica do pritožbe in enakega varstva pravic, ker sodišče ni izrecno omenilo, da ima obdolženec tri nepreskrbljene otroke. Navedena okoliščina namreč ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi upoštevaje težo kaznivega dejanja in zanj predpisano kazen, vplivala na odreditev obravnavanega ukrepa.

12. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obdolženega S.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).