Jedro

Služnost se s priposestvovanjem pridobi v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je v priposestvovalni dobi izvrševala.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožbi drugotoženke se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka (to je glede odločitve o stroških postopka) spremeni tako, da je tožnik J. A. dolžan v 15 dneh drugotoženki R. A. povrniti 402.696,00 SIT pravdnih stroškov. Tožnik J. A. je dolžan drugotoženki R. A. v 15 dneh povrniti 16.065,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. 1. zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da za potrebe nepremičnine parc. št. 312, vpisane v vl. št. 1725 in parc. št. 1168/3, vpisane v vl. št. 982 k.o. ...., obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z manjšim traktorjem in vozom po obstoječi poti, ki poteka po v izreku izpodbijane sodbe natančno navedenih nepremičninah toženk; 2. zavrnilo njegov zahtevek, da sta mu tožnici dolžni izstaviti za vknjižbo omenjene pravice primerno listino ter, 3. da se jima prepove poseganje v takšno služnostno pravico. Sodišče prve stopnje je še odločilo, II. 1. da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnine parc. št. 354, vpisane pri z.k. vl. št. 981 k.o. ..., ki je v lasti J. A., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj s kolesi, kolesi z motorji, osebnimi avtomobili in traktorji s prikolico - za potrebe gospodinjstva in gospodarstva, po poti v širini 2,50 m, ki poteka po parc. št. 1168/3 in 1168/1, vpisanih pri vl. št. 982 k.o. ...., v breme vsakokratnega lastnika teh parcel; 2. J. A. je naložilo, da je dolžan v 15 dneh izstaviti za vkjnižbo takšne pravice primerno listino in 3. mu prepovedalo poseganje v opisano služnostno pravico. III. Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti in preglednosti za tožnika (v zadevi P 74/96) in toženca (v pridruženi zadevi P 115/96) J. A. uporablja izraz tožnik; za prvotoženko (v zadevi P 74/96) in tožnico (v pridruženi zadevi P 115/96) J. A. pa izraz prvotoženka. Zoper odločitev sodišča prve stopnje vsebovano v II. točki izreka in posledično glede odločitve o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ponovilo napako, ki jo je naredilo že v obeh razveljavljenih sodbah. Sodišče napačno ugotavlja, da je pravnomočna ugotovitev glede obsega služnostne pravice in da je sporno le še kako bo prvotoženka to služnost izvrševala - ali tako, da bo imela prost prehod po parceli tožnika ali pa tako, da bo morala za vsako vožnjo, v primeru, da bo pot zaprta, prositi tožnika, da pot odpre. Posledica takšne ugotovitve je, da sodišče že tretjič ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, ali je prvotoženka priposestvovala tudi služnost vožnje z osebnimi avtomobili in traktorjem s prikolico ali ne in če jo je - v kakšnem obsegu in frekvenci je priposestvovana glede vsakega prevoznega sredstva. Sodišče tudi ni ugotovilo ali sme tožnik avto puščati pred svojimi vrati in ga umakniti, ko hoče toženka mimo, ali mora traso vedno puščati prosto. Po prepričanju pritožnika v spisu ni nobenega dokaza, da je prvotoženka služnost preko tožnikovega zemljišča priposestvovala na splošno in v neomejenem obsegu za vse vožnje z avtomobili in traktorji s prikolico. V tem delu je dejansko stanje ponovno ugotovljeno nepopolno, materialno pravo uporabljeno napačno; sodba pa se ne da preizkusiti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pomembno to, da tožnik ni prvotoženke vseh 20 let omejeval pri uporabi dostopne poti do njenih parcel. Relevantna je doba omejevanja 3 let. Če namreč lahko po navedeni zakonski določbi stvarna služnost v celoti preneha, ni razloga, da se zaradi neizvrševanja ne bi skrčila oz. omejila. Prvotoženka bi morala dokazati, da je služnost glede avta in traktorja s prikolico zaporedoma izvrševala tri leta. Tudi glede tega vprašanja pa sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja. Pritožnik zato predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka in posledično glede odločitve o stroških postopka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper odločitev o stroških postopka pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje drugotoženka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša na drugotoženko, le v tistem obsegu, ki ga je drugotoženka vseskozi (že v odgovoru na tožbo) priznavala; vse ostale zahtevke pa je zavrnilo. V zvezi s tem delom zahtevka torej niso nastali kakšni posebni stroški oz. jih ni povzročila drugotoženka, saj je služnost priznavala. Dogovora pa s tožnikom ni bilo mogoče doseči, ker je vedno zahteval še druge služnosti, ki jih toženka ne priznava. Sodišče je v tej zadevi pridružilo tudi pravdni spis opr. št. P 115/96, v katerem drugotoženka ni udeležena. Kljub temu se je bila prisiljena udeleževati vseh narokov, ki so se nanjo nanašali le v manjšem delu, s čimer so nastajali stroški. Drugotoženka je v tej zadevi res vložila nasprotno tožbo, vendar le iz previdnosti kot podrejen zahtevek, za primer če bi tožnik uspel z zahtevki, ki jih ni priznavala. Nasprotna tožba je v bistvu popoln povzetek navedb v vlogah tožnika, zato z njo posebni stroški niso nastali. Glede na vse navedeno, je očitno, da je drugotoženka v pravdi dosegla večji uspeh kot tožnik in ji gredo vsi stroški ali pa vsaj sorazmeren del le-teh. Poleg tega pritožnica še opozarja, da so vsi stroški po zaključeni obravnavi dne 27.11.1997 nastali izključno zaradi tožnika, ki je tožbeni zahtevek večkrat usklajeval. Prav tako pritožnica meni, da ni odgovorna za nastanek pravdnih stroškov, ki so nastali v ponovljenem postopku, v katerem tožnik ni uspel in drugotoženki pripadajo celotni stroški ponovljenega postopka. Pritožnica zaradi opisanega predlaga spremembo sklepa o stroških tako, da se ji priznajo pravdni stroški; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe glede odločitve o stroških in v tem obsegu vrnitev zadeve v ponoven postopek. Pritožba tožnika ni, pritožba drugotoženke pa je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju izvedlo vse predlagane dokaze; jih skrbno pretehtalo in svojo odločitev obširno ter logično pojasnilo. Pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, je tako neupravičen in očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ponovno odločilo, da za potrebe zemljišča prvotoženke obstaja služnostna pravica hoje in voženj s kolesi, kolesi z motorji, osebnimi avtomobili ter traktorji s prikolico, za potrebe gospodinjstva in gospodarstva, po poti v širini 2,50 m, ki poteka po parcelah tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po dveh razveljavitvah v obravnavani zadevi ostal sporen le še način izvajanja služnosti oz. vprašanje na kakšen način je bila služnost priposestvovana. Sporno torej ni bilo več vprašanje kakšen je obseg služnosti, kar zmotno meni pritožnik. Pritožbeno sodišče namreč že v svoji sodbi in sklepu opr. št. I Cp 888/98, z dne 24.2.1999 ni imelo nobenih pomislekov v prepričljive ter obsežne razloge sodišča prve stopnje o obsegu priposestvovane služnosti - tudi z avtomobili in traktorjem (str. 11 sodbe P 74/96-46, z dne 23.2.1998). Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 49., 50., 51., 54., 56. in 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Po določbi 54. člena ZTLR se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Omenjeno določbo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Tudi dejansko stanje je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi predstavljalo izvajanje služnosti tako, da bi bil tožnik dolžan na zahtevo toženke s sporne poti umakniti avtomobil, aktivno ravnanje, ki ne more biti vsebina služnosti. Pri služnostih lastnik res ni obvezan k nekemu pozitivnemu ravnanju, ampak je dolžan nekaj opustiti, kar bi kot lastnik sicer smel storiti. Tudi umik ovire na zahtevo lastnika gospodujočega zemljišča, pa bi v obravnavani zadevi po smislu predstavljal le opustitev nečesa, kar bi bil lastnik sicer upravičen storiti (torej pustiti oviro na svojem zemljišču). Vendar pa omenjeno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč ključno le to, v kakšnem obsegu se je sporna služnost izvrševala; torej kakšen je bil v priposestvovalni dobi način izvrševanja služnosti. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je prvotoženka 20 let nemoteno uporabljala sporno pot do svojih parcel, česar tožnik ni preprečeval vse do smrti njenega moža. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovi avtomobili na trasi sporne poti niso stali pogosto, ampak da je tožnik še v letu 1986, v nasprotju s svojimi trditvami, parkiral pred vhodnimi vrati svoje hiše in tako puščal sporno pot absolutno prosto. Za občasna obdobja, ko je tožnik na poti puščal gradbeni material, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je prvotoženka na to, da se za krajše obdobje služnost omeji, pristala. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je bila sporna služnost priposestvovana tako, da mora služnostna pot ostajati prosta in pritožbeno sodišče v tak zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje obsežno in prepričljivo pojasnilo, ne dvomi več. Tudi pritožnik posredno priznava, da se je služnost 20 let izvrševala na način, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko v pritožbi poudarja, da ni bistveno, da se izvajanje služnosti 20 let ni omejevalo (kar pomeni, da se je izvrševalo), ampak to ali se je omejevalo tri leta. Takšno stališče tožnika pa je tudi materialnopravno zmotno. Vprašanje triletnega neizvrševanja služnosti je namreč v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZTLR pomembno le v zvezi s prenehanjem služnosti in sicer, če se lastnik služne stvari upre izvrševanju služnosti, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Vendar pa v obravnavani zadevi ni prvotoženka tista, ki bi bila dolžna dokazovati, da situacija iz prvega odstavka 58. člena ZTLR ni podana. Za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, zadošča, da je prvotoženka dokazala, da je služnost neovirano izvrševala 20 let in jo s tem priposestvovala, kar kot rečeno, posredno v pritožbi priznava tudi tožnik. Če tožnik meni, da je služnost prenehala, pa bi moral sam dokazati, da se je njenemu izvrševanju uprl in je (v delu oz. na način, ki mu oporeka) prvotožnica ni izvrševala. Slednjega pa tožnik ni dokazal, v postopku pred sodišče prve stopnje dejstev v zvezi s tem ni navedel, tako da takšne trditve predstavljajo pritožbeno novoto, ki je glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kljub vsemu pa pritožbeno sodišče opozarja, da je treba v skladu z določbo 50. člena ZTLR stvarno služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar in služnosti ni dopustno razširjati, zato jo lahko toženka uporablja le na način in v obsegu kot jo je uporabljala v priposestvovalni dobi. Pritožba tožnika torej ni utemeljena; podani tudi niso razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo tožnika v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Drugotoženka pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka, kolikor se le-ta nanaša nanjo, napačno uporabilo določbe enajstega poglavja ZPP. Temeljni kriterij pri odločanju o stroških postopka je namreč kriterij uspeha, vsebovan v 154. členu ZPP, ki ga sodišče prve stopnje ni pravilno tolmačilo. Pritožnica pravilno opozarja predvsem, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v relativno majhnem delu, glede katerega med strankami v postopku ni bilo spora. Z večjim delom zahtevka pa tožnik ni uspel (del 1. točke ter celotna 2. in 3. točka tožbenega zahtevka). Utemeljeno je tudi pritožbeno pojasnilo, da je drugotoženka nasprotno tožbo vložila le eventuelno. Ker pa se bodoči dogodek, s katerim je pogojevala obravnavanje nasprotne tožbe (uspeh tožnika s preostalim delom tožbenega zahtevka), ni uresničil, z nasprotno tožbo niso nastali stroški, saj je ni bilo treba obravnavati. Tožnik je torej uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka; s katerim niso nastali posebni stroški, saj že od vsega začetka ni bil sporen. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP odločitev o stroških drugotoženke spremenilo tako, da mora tožnik drugotoženki povrniti vse pravdne stroške. Stroški drugotoženke predstavljajo stroške za zastopanje in so razvidni iz specificiranega stroškovnika, ki se nahaja v spisu (list. št. 89, 133, 168 in 182). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). V skladu z določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na prvi stopnji (sestava odgovora na tožbo, zastopanje na 11 narokih za glavno obravnavo, poraba časa na narokih in sestava 2 pripravljalnih vlog) v višini 3760 odvetniških točk ter v pritožbenem postopku (sestava obeh pritožb) v višini 150 odvetniških točk. Od priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo nagrad za konference s stranko, saj je to opravilo vsebovano pri številu točk za na njeni podlagi opravljena procesna dejanja; za prejem odločbe druge stopnje in poročilo stranki ter za končno poročilo stranki pa je priznalo po 10 točk (po tar. št. 33/4 OT). Sodišče tudi ni priznalo takse za obravnavano pritožbo, saj pritožnica ni izkazala, da je le-to plačala. Stroški drugotoženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so tako 338.400,00 SIT; zvišani za 64.296,00 SIT (19 % davek na dodano vrednost); pritožbeni stroški pa 13.500,00 SIT; zvišani za 2.565,00 SIT (19 % davek na dodano vrednost).