Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - za obdobje od 19. 10. 2019 do 31. 10. 2019 obračunati razliko med 46. in 49. plačilnim razredom z upoštevanjem 4 plačnih razredov napredovanj, - za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 obračunati razliko v plači med 47. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 4 plačnih razredov napredovanj, - za obdobje od 1. 12. 2019 do 10. 10. 2022 obračunati razlike v plači med 48. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 5 plačnih razredov napredovanj, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo.

Zavrne se zahtevek v delu, kjer tožeča stranka zahteva obračun razlike v plači med 48. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 5 plačnih razredov napredovanj, odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska razlike in izplačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, za obdobje od 11. 10. 2022 dalje."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici obračuna za obdobje od 19. 10. 2019 do 31. 10. 2019 razliko med 46. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 4 plačnih razredov napredovanj (1. alineja), za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 razliko v plači med 47. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 4 plačnih razredov napredovanj (2. alineja) ter za obdobje od 1. 12. 2019 dalje razliko v plači med 48. in 49. plačnim razredom z upoštevanjem 5 plačnih razredov napredovanj (3. alineja), odvede pripadajoče davke in prispevke in izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 19. 10. 2019 dalje na delovnem mestu novinar glavni komentator/voditelj, ter za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar glavni komentator/voditelj za 48. plačni razred in od 1. 12. 2019 dalje za 49. plačni razred (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 901,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji (IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti, da tožnici pripada razlika v plači tudi v bodoče, tj. v času od zaključka glavne obravnave naprej, saj ni mogoče vedeti, kaj bo delala v bodoče. Meni, da tožnica ni dokazala, da bi v celotnem spornem obdobju za polni delovni čas opravljala delo delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je le občasno, nekajkrat letno, opravljala delo raziskovalnega novinarja, zato bi bila kvečjemu upravičena do razlike v plači za posamezne mesece. Sodišču prve stopnje očita, da ni za vsak posamezni mesec ugotavljalo, ali je tožnica opravljala delo delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj, temveč je pavšalno zaključilo, da je to delo opravljala ves čas. Z dokazi so podprti le trije prispevki v času od 8. 11. 2019 do 9. 12. 2020, en prispevek v letu 2021 in en prispevek v letu 2022, zato je lahko upravičena do razlike v plači zgolj za 5 mesecev. Dejstvo, da tožnica občasno in na lastno iniciativo opravlja takšno delo, ne pomeni, da ji pripada razlika v plači za celotno obdobje in še za bodoče. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi Pdp 581/2020 odločilo, da je delavcu mogoče priznati le delno razliko v plači v obsegu, v katerem je delo dejansko opravljal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru pritrjuje pritožbi, da ji za obdobje po 10. 10. 2022 razlika v plači ne pripada, sicer pa pritožbenim navedbam, da ni opravljala dela zahtevnejšega delovnega mesta, nasprotuje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je pri toženki zaposlena na delovnem mestu urednik oddaj. Na podlagi ugotovitve, da je poleg urednikovanja dejansko opravljala tudi delo raziskovalnega novinarstva, ki ni v opisu tega delovnega mesta, ampak delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj, je sodišče prve stopnje njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta utemeljeno ugodilo po tako imenovanem dejanskem delu. Delavec je namreč na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) upravičen do ustreznega plačila za opravljeno delo.

7. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji toženka v pritožbi ne nasprotuje, je delo raziskovalnega novinarstva ključna naloga delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da bi tožnica le občasno, nekajkrat letno, opravljala delo raziskovalne novinarke, kot zmotno navaja pritožba. Iz izpovedi A. A., tožničine neposredno nadrejene, ki najbolje pozna njeno delo, namreč nasprotno izhaja, da je bila glavnina njenega dela usmerjena v delo preiskovalnih prispevkov, ob tem pa je tudi urednikovala dvema informativnima oddajama (B., C.). Da je pripravljala daljše, zahtevnejše raziskovalne prispevke za dnevno informativne oddaje, je v izpovedi potrdila tudi D. D., odgovorna urednica informativnega programa do 3. 12. 2021. Pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da je tožnica redno pripravljala preiskovalne prispevke, ki so bili objavljeni v najpomembnejših oddajah informativnega programa, kot so E., F., G., pritožba ne uspe omajati niti z izpostavljanjem, da se priče niso spomnile vseh prispevkov, pripravljenih s strani tožnice, ter v katerem letu so bili ti objavljeni. Nadrejena A. A. je v svoji izpovedi pojasnila, da prispevkov zaradi njihovega velikega števila ne zna razvrstiti po letih, kar je življenjsko razumljivo. Enako gre oceniti tudi izpoved H. H., urednika oddaje G. Četudi bi držalo pritožbeno navajanje, da so se zaslišane priče in tožnica spomnili le določenih tožničinih prispevkov, je bistveno, da je sodišče prve stopnje do zaključka v zvezi s tožničinim raziskovalnim novinarskim delom in njenimi konkretnimi prispevki prišlo tudi na podlagi listinskih dokazov. Pritožbeni navedbi, da je z dokazi podprtih le pet prispevkov, nasprotuje obrazložitev v 11. točki izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo konkretne naslove oziroma teme tožničinih prispevkov, ki so razvidne iz listin v spisu. Kot dokaz tožničinega raziskovalnega novinarskega dela ni mogoče šteti le objavljenih prispevkov, zato je tudi iz tega razloga neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bila tožnica upravičena do razlike v plači zgolj za pet mesecev.

8. Upoštevaje podane navedbe tožnice, ki je zatrjevala kontinuirano opravljanje dela delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene zaslišanih prič in listin ugotovilo, da je delo na preiskovalnih in raziskovalnih prispevkih vseskozi opravljala v večjem, pretežnem obsegu. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi bilo treba po posameznih mesecih ugotavljati, ali je tožnica opravljala delo navedenega višje vrednotenega delovnega mesta, poleg tega gre za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ugovora v zvezi s tem toženka v postopku na prvi stopnji niti ni uveljavljala. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnica delo višje vrednotenega delovnega mesta opravljala le občasno oziroma v manjšem obsegu, zadeva Pdp 581/2020, na katero se sklicuje pritožba in v kateri je bila tožniku priznana le delna razlika v plači, ni primerljiva.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delavcu, ki po navodilih delodajalca opravlja delo na bolj zahtevnem delovnem mestu, pripada plačilo za to delo. V odgovor na sicer neutemeljeno pritožbeno navedbo, da je tožnica na lastno iniciativo opravljala takšno delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi tožnice izhaja specifična narava odreditve novinarskega dela s poudarjeno samoiniciativnostjo novinarja. Po njeni izpovedi namreč nadrejeni urednik za določeno temo izve od novinarja, ki sam najprej "na zalogo" raziskuje in pridobiva informacije za zgodbe, na podlagi uredniškega dogovarjanja in odločitve pa mu je nato naročeno, da pripravi prispevek za informativno oddajo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila za višje vrednoteno delo.

10. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 19. 10. 2019 do dneva sojenja poleg del in nalog delovnega mesta urednik oddaj, opravljala tudi dela in naloge delovnega mesta novinar glavni komentator/voditelj. Pritožba tako utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe, tj. do 10. 10. 2022. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo I. točko izreka v 3. alineji tako, da tožnici pripada plačilo razlike v plači med 48. in 49. plačnim razredom le za čas od 1. 12. 2019 do 10. 10. 2022, zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači od 11. 10. 2022 dalje (od konca glavne obravnave) pa se zavrne.

11. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka (kot tudi ne v odločitev o plačilu sodne takse v IV. točki izreka), saj se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v obravnavanem sporu ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, s katerim niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je toženka uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).