Jedro

Dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna, še ne pomeni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka po temelju odgovorna za škodo, nastalo tožniku, v preostalem pa se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu (glede višine odškodnine) vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 18.269,42 EUR ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 50,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik padel pred toaletnimi prostori, ni pa napravilo pravilnega zaključka, da se je poškodoval pri padcu zaradi spolzkih in mokrih tal. Tožnikovo izpovedbo je napačno ocenilo za neprepričljivo. Njegovo izjavo, da so bila tla mokra, je potrdila tudi priča, najemnica lokala in zavarovanka tožene stranke M. B., ki je izpovedala, da je opazila mokra straniščna tla. V luči izpovedb, da je stranišče zelo majhno, in na podlagi priložene fotografije, je mogoče napraviti logičen zaključek, da so bila straniščna tla mokra zaradi sifona, ki je puščal oziroma ker je prišlo do škropljenja vode iz umivalnika. Zavarovanka tožene stranke ni ravnala preventivno in ni ukrenila vsega potrebnega za preprečitev nastanka škode, npr. ni postavila označb, ki bi goste opozarjale na spolzka tla, ali nalepila protizdrsne podlage. Če bi sodišče prve stopnje presodilo, da je bila zavarovanka tožene stranke dovolj skrbna, bi se lahko spolzka tla štela za nevarno stvar in bi se uporabila pravila objektivne odgovornosti. Neutemeljen je tudi dvom v verodostojnost priče D. S., ki je prav tako potrdil, da so bila tla mokra in spolzka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je neverodostojen, ker je navedel, da je direktno videl v prostor pred straniščem, najemnica lokala pa je povedala, da zaradi ograje ni v celoti pregleda na ta prostor. Pri tem je nepravilno posplošilo izjavo najemnice lokala, s katero je potrdila izjavo priče S. Tožnikova izjava, da je padel na mestu, kjer se začne prva stopnica, ni v nasprotju z navedbami v prijavah škodnega dogodka, da je padel na stopnicah. Prostor je namreč tako majhen, da se mesto, kjer se začne prva stopnica, dejansko že sama prva stopnica, kar je razvidno iz priloženih fotografij, ogled na kraju samem pa bi pokazal, da gre za zelo majhen prostor in se hodnik praktično takoj nadaljuje v stopnice; v primeru padca je zato logično, da noge že segajo na stopnice, vendar sodišče prve stopnje dokaznega predloga z ogledom na kraju samem ni izvedlo, zato ni moglo preizkusiti navedb tožnika in je s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršilo je tudi 8. člen ZPP, saj je več kot očitno uporabilo prestrogi dokazni standard, nikjer v sodbi pa svoje odločitve ni pojasnilo in opredelilo vsebine pravnega standarda nezanesljivo ugotovljenega dejstva. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno razveljavitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 16. 8. 2008 padel pred toaletnimi prostori gostinskega lokala zavarovanke tožene stranke, ni pa moglo zanesljivo ugotoviti, ali se je tožnik poškodoval prav zaradi mokrih in spolzkih tal, zato je na podlagi pravila o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (215. člen ZPP). Tožnikovo izpoved je ocenilo za neprepričljivo, ker naj bi bila notranje nekonsistentna in neskladna z izpovedjo priče M. B. glede okoliščine, kdaj je ta po škodnem dogodku pobrisala tla ter v kakšna oblačila je bil tistega dne tožnik oblečen. Prav tako ni sledilo priči B., ki je izpovedala, da je imel tožnik po padcu na oblačilu sled mokrote, in sicer zaradi neposrednega vtisa, ki ga je naredila na sodišče, ter zaradi njunega poprejšnjega poznanstva. Za neverodostojno je ocenilo tudi pričo D. S., ker ga je tožnik o vabilu na glavno obravnavo obvestil osebno na njegovem domu, ter zaradi razhajanj med njim in pričo B. o tem, ali je v prostor pred straniščem videl neposredno.

Po opravljeni pritožbeni obravnavi (22. 4. 2013 in 20. 5. 2013) višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno. Sicer je res, da tožnik pozna pričo B., najemnico lokala, ker je tja hodil na kavo, pa tudi S., ker stanuje v bližini, vendar to po oceni višjega sodišča še ni razlog, da bi bili iz tega razloga sami po sebi neverodostojni. Priči B., najemnici gostinskega lokala, zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne gre šteti v škodo, da se ni spominjala, kako je bil tožnik kritičnega dne oblečen, sicer pa sta tako tožnik kot priča S. izpovedala, da je bil oblečen v elegantne hlače in srajco. Poleg tega ne drži, da priča S. škodnega dogodka ne bi mogel videti, saj je izpovedal, da je stal točno na odseku šanka, kjer je pogled proti stranišču, medtem ko je priča B. pojasnila zgolj, da ima izza šanka sicer pregled na prostor pred straniščem, vendar ne vidi celotne slike. Glede na pojasnilo S. je očitno, da je ta stal drugje, ne izza šanka (kjer je stala B.), zato mu višje sodišče verjame, da je škodni dogodek videl neposredno.

Priča B. je potrdila, kar je v tej zadevi tudi bistveno, da je bilo pred straniščem pogosto mokro, tudi po tožnikovem padcu je pobrisala tla – sicer ni vedela povedati, ali je to storila takoj, v vsakem primeru pa v naslednjih nekaj minutah, torej so očitno tla res bila mokra. Tudi tožnik je pojasnil, da je padel, začutil bolečino, zavpil, nato so mu pomagali vstati, najemnica lokala pa je pobrisala tla. Sicer pa sta tako ona kot tudi priča S. izpovedala, da je imel tožnik po padcu mokra oblačila, kar je vseskozi zatrjeval tudi tožnik, zato višje sodišče ocenjuje, da o tej okoliščini ni dvoma. Tožnik je s tem uspel izkazati, da je kritičnega dne padel v gostinskem lokalu zavarovanke tožene stranke, vzrok temu padcu pa so bila prav mokra tla.

Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ je tisti, kdor povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti (krivdna odgovornost), skladno z drugim odstavkom tega člena pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Tožnik zatrjuje, da je podana tako krivdna kot tudi objektivna odgovornost tožene stranke, ta pa ugovarja, prvič, da mokra tla/stopnice pred straniščem ne predstavljajo nevarne stvari, na podlagi katere bi odgovarjala objektivno, ter drugič, da njeni zavarovanki ne gre očitati kršitve ali opustitve, zaradi katere bi odgovarjala krivdno, saj je storila vse, da bi bil dostop do sanitarnih prostorov varen, škodni dogodek pa je posledica nepazljivosti tožnika pri hoji.

Tla pred sanitarnimi postori sama po sebi niso nevarna stvar, takšna pa lahko postanejo zaradi določenih okoliščin, (med drugim) tudi mokrote. A dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna, še ne pomeni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. (1) Takšno materialnopravno stališče že a priori izključuje možnost uporabe pravil o objektivni odgovornosti tožene stranke, saj je mokrota tal lahko zgolj posledica ravnanja/opustitve, zato se je pritožbeno sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, ali je podana njena krivdna odgovornost. Zavarovanka tožene stranke, priča B., je izpovedala: da so imeli vedno težave z mokrimi straniščnimi tlemi (bodisi zaradi vode v pisoarju bodisi zaradi majhnega lijaka za umivanje rok). Voda na čevljih se je iz straniščnih tal raznašala tudi v prostor pred straniščem, zato so morali večkrat dnevno pobrisati tla v stranišču, pred njim in na hodniku, pogostnost čiščenja pa je bila odvisna od števila gostov in njihovega ravnanja – včasih se je tako zgodilo, da kakšen dan ni bilo teh težav in niso brisali tal. Že prej je kdaj komu spodrsnilo, zavarovanka pa ni vedela povedati, da se je pri tem kdo poškodoval. Izpovedala pa je tudi, da kritičnega dne pred stranišči ni namestila nobenih opozorilnih tabel, kar sta potrdila tudi tožnik in priča S. Glede na takšno izpoved zavarovanke tožene stranke pritožbeno sodišče zaključuje, da zavarovanka ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Sanitarni prostori morajo biti vzdrževani in čiščeni tako, da zagotovijo varnost strank, od lastnika/najemnika gostinskega lokala pa se pričakuje, da bo za takšno ustrezno stanje poskrbel. Zavarovanka tožene stranke se je očitno zavedala težav z razlivanjem vode in mokrimi (pred)straniščnimi tlemi, pa ni ukrenila ničesar, da bi se stanje popravilo, npr. zagotovila redno periodično čiščenje, namestila opozorilne table ali protizdrsno podlago, nenazadnje pa bi lahko tudi poskrbela za ustreznejši lijak in pisoar. S tem je opustila dolžno skrbnost, ki se pričakuje od lastnika/najemnika gostinskega lokala, zato tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, nastalo tožniku v obravnavanem škodnem dogodku.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka, tako da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo (5. točka 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (tožbeni zahtevek je bil zavrnjen po temelju), dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane odškodnine (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 2009, opr. št. I Cp 183/2009.