Jedro

Glede na dejstvo, da je bil tožnik v celotnem letu zaposlen pri treh različnih delodajalcih, mu je bil vsak od delodajalcev dolžan zagotoviti le sorazmerni del dopusta in tako tudi sorazmerni del regresa (drugi odstavek 162. člena ZDR).

V primeru, če je tožnik opravljal delo, ko je bil sicer v bolniškem staležu, mu mora tožena stranka plačati ustrezno plačilo za opravljeno delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijani del sodbe v II. tč. izreka delno spremeni tako, da se znesek regresa, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožniku zniža na znesek 261,25 EUR.

- v I. in III. tč. izreka pa se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka toženi stranki naložilo, da tožniku za opravljeno delo v mesecu juliju in avgustu 2008 plača 1.507,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila. Nadalje ji je naložilo, da tožniku plača regres v bruto znesku 753,00 EUR tako, da od tega zneska obračuna in plača predpisane prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje do plačila pa izplača tožniku. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, pa je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v zneski 350,52 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobenega dokaza tožene stranke pa tudi ne do navedb tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s spornim elektronskim in sms sporočilom. Sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi dveh nejasnih sporočil in dejstva, da je tožena stranka tožniku do prenehanja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu plačevala po 5,00 EUR na uro, domnevalo, kaj sta se pravdni stranki dogovorili. Sodišče tema dvema sporočiloma pri zasliševanju strank in prič ni posvečalo nobene pozornosti in v zvezi s tem ni raziskalo dejanskega stanja. Iz besedila obeh sporočil nedvomno ne izhaja, da je tožnik delal na gradbišču 161,3 ure v mesecu juliju in 140 ur v mesecu avgustu. Priča A.A. je potrdil izpovedbo A.B., da je sam v mesecu juliju delal na Pediatrični kliniki le en dan, kljub temu pa je zaslišan kot priča lagal, da je s tožnikom, ki naj bi v spornem obdobju delal le na Pediatrični kliniki, delal v mesecu juliju in avgustu in to vsak dan. A.A. je jasno izpovedal, da so vlekli kable v študentskem domu, kjer naj bi tožnik delal v zadnjem tednu v avgustu, nesporno pa z njim ni delal na Pediatrični kliniki. Prav tako se sodišče ni opredelilo do diametralno nasprotnih trditev, ki so se nanašale na meritve. In sicer sta tožnik in priča A.C. izpovedovala, da sta opravljala meritve, medtem ko je A.B. izpovedal, da je meritve zaradi dragega merilnega aparata vedno opravljal le on osebno. Sodišča tudi ni motilo, da je tožnik izpovedal, da se je na gradbišče vozil sam, njegova žena pa, da ga je vsak dan vozila ona. Sodišče je odločilo, da verjame tožniku in to kljub nasprotujočim izjavam zaslišanih prič in pravdnih strank, iz katerih je jasno razvidno, da so priče A.C., A.D. in tožnik izpovedovale v nasprotju druga z drugo, čeprav so skušale usklajeno potrditi tožnikove neresnične navedbe. Tožnik je tudi nelogično trdil, da je imel najprej kar dve „bergli“, nato pa naj bi očitno s kompliciranim zlomom na gradbišču Pediatrične klinike hodil po stopnicah in opravljal zahtevna elektroinštalaterska dela v času, ko je bil delovodja na dopustu. Priče A.B., A.E. ter A.F. so natančno izpovedale, da v mesecu juliju in avgustu tožnika niso videle na gradbišču. Kdorkoli težko spregleda delavca z očitno poškodbo, na gradbišču pa tudi ni moglo delati 200 delavcev, saj so bila dela zaključena že 16. 7. 2008. A.F. je natančno opisal, da je napake odpravljala predvsem gospodarska družba A. d.o.o., ki je bila podizvajalec ter da je on osebno sestavljal popis napak, ter da bi prav gotovo opazil tožnika z nogo v mavcu, če bi bil na gradbišču. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj bi tožena stranka tožniku plačala 2-krat za isto delo. Tožnik je v času bolniškega staleža prejemal že nadomestilo. Glede sporočila z dne 25. 8. 2008 sodišče spregleda, da gre za datum, ko je tožena stranka domnevala, da bo morda tožnik že začel z delom in zaključil bolniški stalež, zato je za vsak slučaj to sporočilo v vednost poslala tudi tožniku. To sporočilo ne more šteti kot dokaz, da je tožnik sporna dela opravil. Ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče na podlagi tega sporočila ugotovilo tudi, da je tožnik opravil 301,3 ure dela v juliju in avgustu, saj sodišče tega ni obrazložilo. Glede sms sporočila se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke. Tožena stranka je bila na dopustu, zato je logično, da je tožniku, ki je bil edini redno zaposleni delavec, naročila, naj ji sporoča podatke o delu (ali je tožnik podatke dostavil? zakaj jih tožena stranka ni predložila). Tožnik je na delo prihajal ob 8. uri, včasih ob 7.30 uri, odhajal pa je že ob 15. uri, redko je delal do 16. ure. Dela na Pediatrični kliniki po 17. uri ni bilo mogoče opravljati, ker so bili prostori po tej uri zaklenjeni. Tožnik torej ni mogel opraviti toliko ur, kot jih je zatrjeval. Sodišče se do višine priznanih ur z ničemer ni opredelilo. Sodišče je spregledalo, da je tožnik goljufal tudi prejšnje delodajalce, saj je bil pri prejšnjem delodajalcu zaposlen do 19. 3. 2008 in je bil v bolniškem staležu, pa je kljub temu z dnem 19. 2. 2008 pričel delati pri toženi stranki za 5,00 EUR na uro, saj tožena stranka ni vedela, da je tožnik drugje zaposlen. Tožnik je ponovno prišel na delo 1. 9. 2008 in je ob novici, da mu pogodba ne bo podaljšana, ponovno odšel v bolniški stalež. Tožnik je tožbi priložil tudi očitno ponarejene plačilne liste, ki se glasijo na ime B. d.o.o. Na podoben način so ponarejene tudi vse ostale predložene plačilne liste. Sodišče prve stopnje se do relevantnih dejstev, ki potrjujejo ves čas zatrjevano neverodostojnost in manipulativnost tožnika ter namensko izkoriščanje delodajalcev ni v ničemer opredelilo. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen le šest mesecev, zato mu po določbah ZDR tožena stranka ni bila dolžna omogočiti koriščenja celotnega letnega dopusta in s tem v zvezi celotnega regresa. Tožnik je v letu 2008 zamenjal tri delodajalce, zato mu je bila tožena stranka dolžna plačati kvečjemu le sorazmeren del regresa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka za opravljeno delo v mesecu juliju (161,3 ure) in avgustu (168 ur) dolžna plačati 1.507,50 EUR ter regres za leto 2008 v bruto znesku 753,00 EUR.

Utemeljena je pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino odmerjenega regresa za letni dopust za leto 2008. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki v letu 2008 zaposlen 6 mesecev in sicer od 20. 3. 2008 d0 29. 9. 2008. Pred tem je bil tožnik zaposlen pri družbi C. d.o.o (do 19. 3. 2008), za tem pa pri družbi D. d.o.o. (od 21. 9. 2008 dalje - priloga A20). Tožnik je bil torej v letu 2008 neprekinjeno zaposlen pri treh različnih delodajalcih. Pravica do regresa je po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (3. odst. 131. čl. ZDR). Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače (2. odst. 162. čl. ZDR). Glede na dejstvo, da je bil tožnik v celotnem letu 2008 zaposlen pri treh različnih delodajalcih, mu je bil vsak od delodajalcev, glede na citirani zakonski določbi, dolžan zagotoviti le sorazmerni del dopusta in tako tudi le sorazmerni del regresa. Tožnik ni zatrjeval, da se je s toženo stranko dogovoril kaj drugega, zato mu je tožena stranka dolžna plačati sorazmeren del regresa glede na čas trajanja zaposlitve pri njej. Tožnik je vtoževal 983,50 EUR regresa. Tožena stranka višine ni prerekala, trdila je, da je tožniku na račun regresa že izplačala 230,50 EUR. Tožniku bi glede na čas zaposlitve pri toženi stranki pripadalo tako 491,75 EUR regresa. Ker mu je tožena stranka že plačala 230,50 EUR, tožniku pripada še 261,25 EUR regresa. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da je tožena stranka tožniku za leto 2008 dolžna izplačati celoten regres za letni dopust (razen že plačanega dela) nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. čl. ZPP). V preostalem je glede regresa pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. čl. ZPP).

V celoti pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev glede plačila za delo, ki naj bi ga tožnik opravil v mesecu juliju in avgustu 2008, torej v času, ko je bil uradno v bolniškem staležu. Dokazni oceni sodišča prve stopnje je dejansko mogoče očitati neupoštevanje procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje v tem delu ni opravilo analize vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar se nanaša predvsem na izpovedbe prič, ki so v postopku izpovedovale izrazito diametralno nasprotno, kar velja celo za tožnikove priče, ki so potrjevale njegove navedbe. Glede listinskih dokazov, na katere je nazadnje oprlo svojo odločitev (odločitev praktično temelji zgolj na teh dokazih), pa ni zaslišalo strank in prič, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnik je v postopku dokazoval, da je julija in avgusta 2008 po navodilu tožene stranke delal na gradbišču Pediatrične klinike in sicer kljub temu, da je bil na bolniškem staležu zaradi zloma noge in je imel ves ta čas na nogi mavec. Tožnik je zatrjeval, da je v mesecu juliju opravil 161,3 ure in v avgustu 168 ur, za katere mu je tožena stranka obljubila plačilo 5,00 EUR na uro in to poleg nadomestila za bolniški stalež. Tožena stranka je trdila, da tožnik tega dela ni opravil, ker je bil na bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so zaslišane priče izpovedovale diametralno nasprotno, kljub temu pa se do njihovih izpovedb v ničemer ni opredelilo. Dokazna ocena izpovedbe zaslišanih prič je v obrazložitvi sodbe izpadla. Iz obrazložitve sodbe tako ni mogoče zaključiti ali sodišče tudi na podlagi izpovedb prič in katerih, verjame tožniku, da je v spornem obdobju dejansko delal pri toženi stranki ali ne. Kot je razvidno iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravzaprav oprlo zgolj na elektronsko sporočilo A.G. z dne 20. 8. 2008 (A14) ter sms sporočilo A.B. z dne 26. 8. 2008 (A22), ki pa nista tako jasna, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja. Kako in zakaj je bilo npr. poslano elektronsko sporočilo z dne 20. 8. 2008 in ali je bilo npr. običajno, da je A.G. dela, ki jih je bilo potrebno opraviti, vedno pošiljala po elektronski pošti vsem delavcem, tudi če so bili v bolniškem staležu, sodišče tekom dokaznega postopka ni ugotavljalo. O navedenem prič in strank ni izprašalo.

Glede sms sporočila z dne 26. 8. 2008 je tožena stranka v vlogah navajala, da je bilo dogovorjeno, da bo ob toženkini odsotnosti podatke vodil tožnik, ki je bil edini redno zaposleni delavec (A.A. in A.C. sta delala preko študentskega servisa). Sodišče je zaključilo, da A.A. in A.C. tega nista potrdila, pa čeprav sta tudi o tem izpovedovala drugače. Medtem ko je A.C. povedal, da je eden od skupine (kar je očitno lahko bil tudi tožnik) sporočal podatke, koliko ur so delali in sicer za vsak dan sproti, pa je A.A. povedal, da si je vsak sam zapisoval svoje ure, da se je vedelo, da se dela 8 ur, če pa je bilo kaj več, so sporočili naslednji dan po mobitelu. V zvezi z navedbami tožene stranke sodišče ni raziskalo, kdaj natančno sta bila A.C. in A.A. na dopustu, ali sta bila na dopustu ves čas, ko je bil na dopustu tudi njun delodajalec in če ne, komu in na kakšen način sta sporočala podatke o delu v času, ko je bil njun delodajalec na dopustu. Sodišče prve stopnje obravnavanih sporočil ni presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede samih izpovedb na predlog tožnika zaslišanih prič, tožena stranka pravilno izpostavlja izrazite nekonsistentnosti, do katerih se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je cel mesec julij in avgust delal z mavcem na nogi, ter da je delal samo na Pediatrični kliniki. V tem času ni delal z A.A., temveč samo z A.C. (list. št. 109). Tožnikova žena A.D. je izpovedala drugače in sicer, da je tožnik na Pediatrični kliniki delal cel julij, ko ga je tja vozila, nato pa je delal v študentskem domu, v avgustu pa je imel na Pediatrični kliniki popravke (list. št. 75/1). A.A. je pojasnil, da je v mesecu juliju in avgustu delal v študentskem domu, ter da je tožnik vsak dan prihajal na delo in delal poln delovni čas (list. št. 53/1). Glede na to, da je tožnik izpovedal, da je v spornem času delal samo na Pediatrični kliniki, in da s A.A. ni delal, ni jasno, kako je A.A. vedel, da je tožnik vsak dan prihajal na delo in delal poln delovni čas ter zakaj je tožnika žena vozila na delovišče „študentski dom“, če je tožnik delal le na Pediatrični kliniki. A.A. je nadalje pojasnil, da je tožnik prišel en teden pred koncem, in da so takrat vlekli kable, ter da je tožnik stiskal konektorje (list. št. 54). Iz izpovedbe ni jasno, na katero delovišče se to nanaša, na Pediatrično kliniko (kjer naj bi po izpovedbi direktorja toženke A.A. delal zgolj en dan) ali pa na študentski dom (kjer tožnik po lastni izpovedbi v spornem času sploh ni delal), kot tudi ni jasno, na kateri čas se ta izpovedba nanaša. Nadalje tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do bistvene navedbe, ki se nanaša na izvajanje meritev. Tožnik in priča A.C. sta izpovedovala, da sta opravljala meritve, medtem ko je A.B. izpovedal, da je meritve zaradi dragega merilnega aparata vedno opravljal le on osebno. Iz navedb tožene stranke ter izpovedi A.G. ter A.B. izhaja, da je bil A.C. od 9. 7. 2008 do 10. 8. 2008 na dopustu, kar naj bi izhajalo tudi iz listine B19 (elektronsko sporočilo A.C. toženi stranki). Ali je bil A.C. v tem celotnem času dejansko na dopustu, sodišče A.C. ni izprašalo. Tožnik je trdil, da je v času, ko je imel mavec, delo opravljal samo z A.C.. Iz seznama opravljenih ur (A23) izhaja, da je tožnik delo opravljal tudi v času od 9. 7. 2008 do 10. 8. 2008. Sodišče dejanskega stanja v zvezi z navedenim ni dovolj razčistilo, zato ni mogoče zaključiti, da je tožnik dejansko delal v vsem vtoževanem obdobju. Navedeno vsekakor vpliva tudi na odmero višine vtoževane terjatve, do katere pa se tudi sicer, sodišče prve stopnje v ničemer ni konkretno opredelilo.

Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je bila v konkretnem primeru dokazna ocena v delu, ki se nanaša na odločitev o vtoževanem plačilu za dodatno delo, v celoti opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, zato tako ravnanje predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. tč. izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari kršitve pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (354. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožnikov zahtevek utemeljen.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.