Jedro

Upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, bi lahko pomenilo kršitev določb drugega odstavka 49. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bi tako z upoštevanjem navedene okoliščine (ki nima obteževalnega značaja) kršilo tudi domnevo nedolžnosti, zapisano v prvem odstavku 3. člena ZKP in 27. členu Ustave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. J., na podlagi priznanja krivde, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 74. in drugem odstavku 75. člena KZ-1 mu je bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem na škodo družbe G. v znesku 5.999,86 EUR in sicer tako, da se mu ta znesek naloži v plačilo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka ter plačila sodne takse, medtem ko stroški zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun organa za Brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovane družbe ter potrebne izdatke in nagrado njenih pooblaščencev iz Odvetniške pisarne K. Oškodovani družbi je dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu za predmetno kaznivo dejanje izreče kazen šestih mesecev zapora.

3. Odgovor na pritožbo je z vlogo z dne 11. 5. 2020 podal obtoženčev zagovornik. Zavzema se za zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveni pritožbeni poudarek na podlagi katerega se pritožnica zavzema za izrek kazni namesto kazenske sankcije opozorilne narave temelji na očitku, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo do obtoženčeve osebnosti oziroma slednje ni ovrednotilo v zvezi s kazenskim postopkom, ki je v času izrekanja predmetne sodbe tekel zoper obtoženca pred Okrožnim sodiščem v Celju zaradi štirih kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ-1. Z nepravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 11. 2019, opr. št. III K 56957/2018, je bil namreč spoznan za krivega in izrečena mu je bila kazen sedemnajstih let in šestih mesecev zapora. Pritožnica smiselno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o kazenski sankciji v predmetni kazenski zadevi ne bi smelo prezreti teže kaznivih dejanj, ki se obtožencu očitajo v nepravnomočni sodbi.

6. Sodišče druge sodbe zgoraj povzete pritožbene argumentacije ne sprejema. Ob izrekanju kazenske sankcije po sedaj pritožbeno obravnavani sodbi, je obtoženec veljal za nekaznovanega, kar pomeni, da kazniva dejanja iz nepravnomočne sodbe niso mogla biti podlaga za sklepanje o oporečnosti njegovega prejšnjega življenja ter njegovi osebnosti, ki bi morebiti kazala na nagnjenost k storitvam kaznivih dejanj. Upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, bi lahko pomenilo kršitev določb drugega odstavka 49. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bi tako z upoštevanjem navedene okoliščine (ki nima obteževalnega značaja) kršilo tudi domnevo nedolžnosti, zapisano v prvem odstavku 3. člena ZKP in 27. členu Ustave.

7. Pritožnica pritrjuje po prvem sodišču ugotovljeni obteževalni okoliščini, da je bila z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovani družbi povzročena večja premoženjska škoda v znesku 6.999,86 EUR, a tudi pri tej okoliščini sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila upoštevana v zadostni meri, saj po določbi 2. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 večja premoženjska škoda presega znesek 5.000 EUR in je nižja od 50.000 EUR, ki že predstavlja znesek velike premoženjske škode. Gre torej za znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki je povsem blizu meje med premoženjsko škodo in večjo premoženjsko škodo.

8. Pritožnica zmotno graja odločitev sodišče prve stopnje, da med olajševalne okoliščine umesti tudi obtoženčevo priznanje krivde z argumentom, da obtoženec ni priznal krivde na predobravnavnem naroku 20. 12. 2019. Po ustaljeni sodni praksi in skladno splošnim pravilom za odmero kazni iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, že samo priznanje kaznivega dejanja kaže na storilčeve pozitivne osebnostne lastnosti, kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja ter predstavlja v večini primerov olajševalno okoliščino. Po drugi strani pa priznanje krivde po drugem odstavku 51. člena KZ-1 predstavlja zakonsko predpisan pogoj za omilitev kazni, torej odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabo milejše vrste kazni. Ni torej nobenega razloga, da sodišče prve stopnje obtoženčevega priznanja krivde, pa čeprav je bilo podano šele na glavni obravnavi, ne bi štelo kot olajševalno okoliščino.

9. Sodišče druge stopnje prav tako zavrača pritožbeni pomislek o prispevku obtoženca k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka. Res krivde ni priznal že na predobravnavnem naroku 20. 12. 2019, a je to storil že na glavni obravnavi 3. 2. 2020, kar je posledično odpravilo potrebo po izvajanju celotnega dokaznega postopka in nenazadnje tudi zmanjšalo stroške kazenskega postopka.

10. Obtoženčevo izjavo na naroku za izrek kazenske sankcije, da mu je ″resnično žal za to kar je storil in je prav, da za to odgovarja″, že apriori ni mogoče dojemati kot pavšalno, izrečeno z namenom, da si izboljša položaj v postopku. Za kaj takega v spisovnem gradivu ni nobene podlage. Obžalovanje dejanja in pripoznavo premoženjskopravnega zahtevka je torej prvo sodišče pravilno uvrstilo med olajševalne okoliščine, saj kažeta na kritičen odnos obtoženca do kaznivega dejanja in njegovih posledic. Poravnava škode je sicer ena izmed taksativno naštetih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, vendar dejstva, da do priznanja krivde ni ničesar storil v smeri poravnave škode, obtožencu ni mogoče šteti v škodo. Nenazadnje je njegova ustavna in zakonska pravica, da se ne zagovarja oziroma če se, da kaznivega dejanja ne prizna in dokler se te pravice poslužuje, mu ni mogoče šteti v škodo, da ne stori ničesar v smeri poravnave škode.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnico zaključilo, da so ob izrekanju predmetne sodbe oziroma izbiri in odmeri kazenske sankcije vendarle bili uresničeni pogoji iz določbe tretjega odstavka 58. člena KZ-1 glede pogojev za izrekanje pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave (v pretežni meri prevladujoče olajševalne okoliščine, kamor gre nedvomno šteti tudi časovno odmaknjenost kaznivega dejanja). Zato je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, potem ko tudi po uradni dolžnosti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP (391. člena ZKP).