Jedro

Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 6.640,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ga toženka ni ne teoretično ne praktično usposobila za varno delo. Nesporno ga ni napotila na usposabljanje iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na kodo 95, ki jo morajo pridobiti vozniki, ki opravljajo cestne prevoze po javnih cestah, ki pa delavca le teoretično usposobi in ne more nadomestiti dolžnosti delodajalca, da delavca teoretično in praktično usposobi. To velja tudi za opravljen izpit iz varstva pri delu pri prejšnjem delodajalcu. Toženka mu tako ni dala navodil o varnem in pravilnem načinu dela - zavarovanju tovora. Nadalje navaja, da je toženko večkrat opozoril, da tovornjak ne vsebuje delovne opreme, in sicer lestve, ki bi mu omogočala varno vzpenjanje na tovornjak. Ker ni imel lestve, se je na tovornjak povzpel ob strani, preko gume, pri tem pa mu je zdrsnilo, zato je padel in se poškodoval. Zaključuje, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker mu ni zagotovila teoretičnega in praktičnega usposabljanja ter varne delovne opreme.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, ko je stopil na gumo tovornjaka, da bi privezal tovor, pri tem pa padel in si poškodoval roko. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik zatrjuje krivdno odškodninsko odgovornost toženke. Ta je določena v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena od teh predpostavk, ni podana krivdna odškodninska odgovornost. Tožnik toženki očita, da ga ni usposobila iz varnosti in zdravja pri delu ter da mu ni zagotovila varne delovne opreme, in sicer lestve (ker ni imel lestve, je stopil na gumo). Pri teh očitkih, glede katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo predpostavk odškodninske odgovornosti, tožnik vztraja tudi v pritožbi.

6. Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.

7. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik usposobljen za svoje delo in da je imel ustrezna znanja s področja varstva pri delu pri zavarovanju tovora po njegovem nalaganju ter nalaganju in zavarovanju tovora na prikolici. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, da je tožnik šest mesecev pred škodnim dogodkom opravil izobraževanje in izpit iz varstva pri delu pri prejšnjem delodajalcu (kjer je bil prav tako zaposlen kot voznik) in da je imel opravljeno temeljno kvalifikacijo za voznike v cestnem prometu (koda 95), ter na podlagi jasnega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, da ima oseba z opravljeno kodo 95 ustrezna znanja s področja varstva pri delu pri zavarovanju tovora po njegovem nalaganju ter nalaganju in zavarovanju tovora na prikolici. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 103/10 in nasl.) določa (med drugim) vsebine, način in postopek pridobitve temeljne kvalifikacije in usposabljanja za voznike ter postopek preizkusa znanja. Usposabljanje in preizkus znanja sta sestavljena tako iz teoretičnega kot iz praktičnega dela (določila 7. in 13. člena navedenega Pravilnika). Praktični del zajema tudi znanja glede nalaganja vozila z upoštevanjem varnostnih predpisov in pravilne uporabe vozila: tehnike pritrjevanja in privezovanja, uporabo zaščitnih jermenov, vpenjalnih pripomočkov itd. (tretji odstavek 7. in 13. člena navedenega Pravilnika v zvezi s Katalogom znanj, potrebnih za pridobitev temeljnih kvalifikacij in opravljanje rednega usposabljanja, ki je priloga 1 tega Pravilnika). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da koda 95 delavca le teoretično usposobi.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil (Ur. l. RS, 44/13 in nasl.) pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka. Tožnik bi torej moral, ker ni bilo lestve, za varno vzpenjanje na prikolico tovornjaka (z namenom zavarovati tovor) uporabiti izvlečno stopnico na zadnjem delu prikolice. Tožnik ne bi smel dostopati na vozilo na način, da je stopil na gumo. Tudi sicer pa bi moral tožnik, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke, naložen tovor zavarovati že takoj po njegovem nakladanju, ko je bil tovornjak še na rampi. V tem primeru ne bi potreboval ne izvlečne stopnice, še manj pa lestve. Pri tem ni relevantno, da se je iz rampe premaknil le nekaj metrov stran, kot navaja tožnik v pritožbi. Bistvo zavarovanja tovora že na sami rampi je namreč ne le v preprečitvi padca ali razsipa tovora, pač pa tudi v varnem načinu samega opravila zavarovanja tovora. Tožnik ne trdi, da z navedenim ne bi bil seznanjen. Glede na vse navedeno toženki torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker tožniku ni zagotovila lestve.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da niso podani elementi toženkine krivdne odgovornosti, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da toženka ni želela izpolniti obrazca prijave poškodbe pri delu, pa za odločitev v tem sporu ni bistvena.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 559,98 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.