Jedro

Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.

V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II.Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov z dne 8. 12. 2025 zoper sklep o izvršbi I 2407/2025 z dne 12. 11. 2025 zavrnilo (I. točka izreka), in odločilo, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor z dne 19. 12. 2025 (II. točka izreka).

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja kršitev določb Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravice in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), kar podrobno povzema v pritožbi.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu (točka I izreka; prim. prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ) preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika s sklepom o izvršbi z dne 12. 11. 2025 dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, in sicer: 1.) glavnice v znesku 50.000,00 EUR, skupaj s pogodbeno dogovorjenimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2025 dalje do plačila, 2.) pogodbeno dogovorjenih obresti v višini 12.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje, 3.) pogodbene kazni v v skupni višini 9.100,00 EUR (za čas od 7. 8. 2025 do 5. 11. 2025, to je za 91 dni v višini po 100,00 EUR dnevno) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila, ter 4.) stroškov postopka,

7.Izvršba je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova - Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa, SV 1, zoper dolžnika 1. A. A. s. p. (posojilojemalec in dolžnik ter zastavitelj), in 2. B. B. (zastavitelj in solidarni porok). Zoper prvega dolžnika je sodišče dovolilo izvršbo na njegova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, zoper drugega dolžnika pa na njegove nepremičnine in na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.

8.Posojilojemalec (prvi dolžnik) se je v 2. členu posojilne pogodbe zavezal posojilo vrniti do dne zapadlosti, to je 3. 10. 2026, in sicer v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, od katerih je znašalo prvih triindvajset obrokov vsak po 1.000,00 EUR, zadnji pa 51.000,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 3. 11. 2024, nato pa vsak naslednji obrok 3. dne v mesecu, zadnji obrok torej 3. 10. 2026. Iz predloga izvršbo izhaja, da je dolžnik upniku delno odplačeval svoj dolg, in sicer je upnik z nakazili pokrival pogodbeno dogovorjene obresti.

9.Skladno s prvim odstavkom 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v notarskem zapisu soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo, in če je terjatev, ki izhaja iz njega, zapadla. Po drugem odstavku 20.a člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Skladno s tretjim odstavkom 20.a člena ZIZ v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku lahko upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

10.Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, na katerega razloge se, v izogib ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče, sta dolžnika v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu Zakona o notariatu, 20.a člena ZIZ in 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). To med strankama ni sporno. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Kot prav tako pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je bistveno, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.

11.V skladu z določbo prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, je glede na zgoraj pojasnjeno terjatev iz naslova posojila predčasno zapadla v plačilo, dolžnikoma pa s ponujenim procesnim gradivom tega ni uspelo ovreči.

12.V izvršilnem postopku namreč velja zahteva po obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. člena ZIZ), ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.

13.Ob presplošnih trditvah se predlagani dokazi ne izvajajo, saj gre v takšnem primeru za informativni dokaz, ki ni dovoljen. V izvršilnem postopku velja splošno načelo prepovedi izvajanja informativnih dokazov, saj je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. V izvršilnem postopku narok, na katerem se izvajajo dokazi ni obvezen in ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar sodišče oceni, da je to smotrno. Pri tem pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Tako sodišče lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, kakor tudi dokaze informativne narave. Kadar stranka svojih trditev v ugovoru ne konkretizira, temveč le splošno zatrjuje dejstva, bi se z izvedbo dokaza z zaslišanjem dolžnika dopolnjevala pomanjkljiva trditvena podlaga, dokazni postopek pa je namenjen izvajanju dokazov za že zatrjevana dejstva.

14.Stališče sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo naroka in zaslišanja dolžnikov, ki niti ne zatrjujeta, kaj bi s tem dokazovala, je tako pravilno in tega ne omaje niti pritožbena navedba glede spoštovanja ustavnih pravic, med drugim do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice iz sodnega varstva iz 23. člena URS. Prav tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev URS in EKČP, kar zatrjujeta dolžnika tudi v pritožbi.

15.Kot rečeno, je bila v obravnavani zadevi dovoljena tudi izvršba za izterjavo pogodbene kazni v znesku 9.100,00 EUR (za čas od 7. 8. 2025 do 5. 11. 2025, to je za 91 dni v višini po 100,00 EUR dnevno1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje. Podlaga za izterjavo pogodbene kazni je prav tako 2. člen posojilne pogodbe (enajsti in dvanajsti odstavek) v notarskem zapisu, v katerem se je posojilojemalec zavezal, da bo nemudoma po sklenitvi pogodbe pri zavarovalnici zavaroval zastavljene nepremičnine, zavarovanje letno obnavljal na način, da bodo nepremičnine zavarovane brez prekinitve celotno obdobje do dokončnega poplačila vseh obveznosti posojilojemalca iz te pogodbe, in polico vinkuliral v korist upnika ter slednjemu s priporočeno poštno pošiljko na njegov naslov najkasneje do 15. 10. 2024 izročil vinkluacijo. Če vinkluacije do tega datuma ne bi izročil, se je posojilojemalec zavezal upniku plačati pogodbeno kazen zaradi zamude z izročitvijo, in sicer v znesku 100,00 EUR za vsak dan zamude vse do izročitve vinkluacije, ali do dokončnega poplačila vseh obveznosti iz predmetne pogodbe.

16.Plačilo pogodbene kazni je bilo torej vezano na nastop negativnega dejstva, določenega v notarskem zapisu, to je posojilojemalčeve neizročitve vinkluacije upniku do 15. 10. 2024, v takem primeru pa, kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, za dovolitev izvršbe zadošča že upnikovo zatrjevanje nastopa negativnega dejstva (prim. VSRS sklep III Ips 26/2019 in VSL sklep I Ip 463/2023). Ob trditveni podlagi v konkretnem izvršilnem predlogu, da do 15. 10. 2024 vinkulacija upniku ni bila izročena, je tako sodišče prve stopnje v korist upnika pravilno izdalo sklep o izvršbi, saj je notarski zapis SV 883/2024 neposredno izvršljiv in kot tak predstavlja izvršilni naslov za izvršbo.

17.Posebno opominjanje dolžnikov s strani upnika pred vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo potrebno, kot skušata prikazati dolžnika v pritožbi.

18.Prav tako neutemeljena je pritožba v delu, v katerem dolžnika uveljavljata, da predmetni izvršilni postopek ni potekal pošteno. Pravica do izjave je bila namreč dolžnikoma zagotovljena naknadno, z možnostjo vložitve ugovora, in to možnost sta dolžnika tudi udejanila. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno opraviti ustnega javnega naroka, kot zmotno menita dolžnika, saj narok v izvršbi ni obligatoren, sodišče ga je dolžno opraviti le, kadar zakon tako določa oziroma kadar sodišče oceni, da je to smotrno (29.b člen ZIZ). Ko gre za odločanje o ugovoru, ZIZ naroka ne predpisuje, v obravnavani zadevi pa oprava naroka tudi ni bila potrebna. Dolžnika namreč v ugovoru, za katerega velja zakonska zahteva po obrazloženosti ugovora (53. člen ZIZ), nista zatrjevala nobenega takšnega pravno pomembnega dejstva, ki bi bilo med strankama sporno in za razjasnitev katerega bi bilo potrebna izvedba personalnih dokazov na naroku.

19.Ustavna in konvencijska pravica do poštenega sojenja tako dolžnikoma ni bila kršena, kot neutemeljeno očitata dolžnika. Prav tako se s tem v zvezi neutemeljeno sklicujeta na sodbe ESČP v zadevah Mirovni inštitut proti Sloveniji, Pro Plus proti Sloveniji in Cimperšek priti Sloveniji, saj se le-te sploh ne nanašajo na izvršilni postopek.

20.Drži sicer, da želi upnik v predmetni izvršbi poseči v zasebno lastnino dolžnikov, vendar pa to samo zase še ne predstavlja nobene kršitve, saj je poseg v dolžnikovo premoženje imanenten vsaki izvršbi. Izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, prav tako sama zase ni nedopustna, zato tudi, ko je dovoljena izvršba na takšno nepremičnino, to ni pravno upošteven ugovorni razlog. V primeru dovoljene izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, pa je to, ob izpolnitvi zakonskih pogojev, lahko razlog za odlog izvršbe (prim. 71. člen ZIZ). Tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso (odločba Višjega sodišča v Mariboru I Ip 475/2021 z dne 17. 8. 2021 in na odločba Ustavnega sodišča RS Up-619/17 z dne 14. 2. 2017), ni neutemeljeno. Višje sodišče sicer povsem soglaša s stališčem, da je treba varstvo dolžnika upoštevati tudi v izvršbi, vendar pa to ne pomeni, kot je bilo pojasnjeno, da je izvršba na nepremičnino, pa čeprav je ta dolžnikov dom, že sama zase nedopustna.

21.Ker upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, to je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom zoper oba dolžnika, kot je bilo obrazloženo zgoraj, in ker tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da predmetni izvršilni postopek ni bil pošten, v ustavno in konvencijsko zagotovljeno lastninsko pravico dolžnikov ni bilo nedopustno poseženo. Izvršba je bila dovoljena s sodno odločbo, to je s sklepom o izvršbi, dolžnika pa sta imela možnost izjave oziroma obrambe v postopku z ugovorom.

Tudi druge, v pritožbi naštete ustavne in konvencijske pravice oziroma določbe niso bile kršene, nasprotno pritožbeno razlogovanje ni utemeljeno.

Končno višje sodišče še dodaja, da je so redna sodišča res dolžna upoštevati tudi odločbe Ustavnega sodišča RS in ESČP, vendar pa to ne velja kar za vse judikate generalno, ki so bili kadarkoli izdani, temveč le za odločbe, ki so za posamezno zadevo uporabljive glede na okoliščine konkretnega primera oziroma ko gre za med seboj primerljive zadeve.

Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Upnik je na podlagi istega izvršilnega naslova že predlagal izvršbo za izterjavo pogodbene kazni za obdobje od 16. 10. 2024 do 6. 8. 2025, izvršba za izterjavo te terjatve se vodi v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1719/2025 z dne 4. 9. 2025.