Jedro

Vrhovno sodišče se glede nekonkretiziranih navedb ne more opredeliti, preizkusa zatrjevanih kršitev po uradni dolžnosti pa ne opravlja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 29. 9. 2011 Kpd 47079/2011 zoper osumljenega A. L. odredila pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanje otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. členu KZ-1, in sicer iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in koluzije po 3. in 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in neobstoja pripornih razlogov.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik zatrjevanih bistvenih kršitev postopka ni utemeljil in da so razlogi za odreditev pripora izkazani.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku. Zagovornik osumljenca v odgovoru vztraja, da ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na ponovitveno in koluzijsko nevarnost. Navaja še, da se je vrhovna državna tožilka le formalistično opredelila do obstoja pripornih razlogov, ni pa se opredelila do dejstva, da osumljeni ne izpodbija utemeljenega suma in to iz razloga, da se preiskava čim prej opravi.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

6. Zagovornik osumljenega v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti (med drugim) uveljavlja bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku. Glede na podane očitke je treba uvodoma poudariti, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče skladno z določbo 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer mora vložnik le te tudi konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Iz zahteve ne izhaja, do katerih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka naj bi v zvezi z odreditvijo pripora prišlo. Tako vložnik ne navaja niti na splošni ravni, v čem naj bi bila kršitev postopkovnih pravil, še manj pa so kršitve substancirane na način, kot je to predpisano v prvem odstavku 424. člena ZKP. Upoštevajoč navedeno se Vrhovno sodišče glede nekonkretiziranih navedb ne more izjaviti, preizkusa zatrjevanih kršitev po uradni dolžnosti pa Vrhovno sodišče ne opravlja.

7. V nadaljevanju zagovornik izpodbija obstoj pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ob izpodbijanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP vložnik navaja, da le ta ni izkazan, ker mladoletni oškodovanec trenutno živi s svojim biološkim očetom v P., in da osumljencu tudi ni bila izdana prepoved približevanja mladoletnemu oškodovancu. Nadalje vložnik zahteve zanika tudi obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Zagovornik smatra, da bi osumljenec, če bi na oškodovanca in druge priče želel vplivati, to že lahko storil, preden mu je bil izrečen ukrep pripora, pa v tej smeri ni bil aktiven oz. dejaven, nadalje zanika, da bi se mladoletni oškodovanec in njegova mama osumljenca bala, da oseb, kot so stari starši oškodovanca in druge potencialne priče, ne pozna in, da s slednjim pred uvedbo postopka tudi ni imel stikov. Po njegovi oceni tako niso izkazane nobene posebne okoliščine koluzijske nevarnosti, kot to zahteva ZKP, da so trditve posplošene in brez konkretnih okoliščin in da kot take ne morejo imeti učinka, ter da je sklep izrazito enostranski in ne ugotavlja tistih okoliščin, ki osumljenega razbremenjujejo. Zavrača tudi možnost, da je imel kot navaden policist možnost vplivati na Policijsko upravo Celje.

8. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Utemeljenosti suma zagovornik v predmetni zahtevi ne izpodbija, vendar v zvezi s tem vseeno izpostavlja, da organi odkrivanja in pregona pri uporabi pridevnikov uporabljajo presežnike in komentira dejanske okoliščine iz predmetnega spisa – glede podhranjenosti mladoletnega oškodovanca in gledanja skozi okno. Vrhovno sodišče ocenjuje, da skuša vložnik zahteve na tak način nasprotovati okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče, in zaključku, ki ga je napravilo na njihovi podlagi, in dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju utemeljenega suma. Iz tega razloga pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj pod točko 5, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta navedla dokaze ter njihovo vsebino, na podlagi česar sta sklepala na obstoj utemeljenega suma. Glede na to, da vložnik celo sam zatrjuje, da utemeljenega suma v tej fazi ne bo izpodbijal, se Vrhovno sodišče tudi glede na prvi odstavek 424. člena ZKP do slednjih navedb ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

10. Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem sklepu niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je upoštevalo samo težo in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, se pravi, da gre za surovo ravnanje in trpinčenje nemočnega oškodovanca, ki se v družinskem okolju izvaja že več let in dejstvo, da je mladoletni oškodovanec povsem nemočen pred fizično močnejšim osumljencem. Upoštevalo je tudi, da osumljenec nad mladoletnim oškodovancem izvaja fizično in psihično nasilje, ter da ga trpinči tudi zaradi malenkosti, pri čemer slednja dejanja ocenjuje za vzgojne ukrepe. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti s takimi ravnanji nadaljeval, saj je partner mladoletnikove mame in ji je po veljavni sodni odločbi tudi dodeljen v vzgojo in varstvo, čeprav trenutno ne živi pri njej. Poleg tega bi tudi v primeru, da bi se osumljenec začasno odselil iz skupnega gospodinjstva, po prepričanju sodišča to ne bi moglo preprečiti stika z oškodovancem, dokler ne pride do ureditve razmer, nastalih z osumljenčevim ravnanjem.

11. Prav tako zagovorniku ni mogoče pritrditi, da v izpodbijanem sklepu niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na koluzijsko nevarnost. Priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če obstaja upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče ali udeležence. Vrhovno sodišče je v zvezi s citirano določbo ZKP v več odločbah navedlo, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo realno oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku.

12. Sodišče je zaključek o obstoju tega pripornega razloga oprlo na okoliščine, da mladoletni oškodovanec dolgo ni upal nikomur zaupati, kaj se dogaja in je trpel nasilje iz strahu pred osumljencem. Če bi oškodovanec še prihajal v stik z osumljencem, pa se bo njegov strah nadaljeval in tako ne upal izpovedati, kaj se je dogajalo. Poleg tega je mladoletnik tudi jasno in konkretno opisal osumljenčeve grožnje, da ga bo v primeru ponovnega bega od doma ubil oz. mu polomil vse kosti, da ne bo nikoli več hodil. Glede na že izrečene grožnje ni potrebno, da mu osumljenec zdaj še posebej grozi, kakšne posledice ga bodo zadele, če bo opisal njegova ravnanja. Sodišče ocenjuje, da v kolikor bi osumljenec še prihajal v stik z mladoletnim oškodovancem, se bo njegov strah še nadaljeval, ter tako ne bo upal izpovedati o tem, kaj se je dogajalo. Enako velja za mamo oškodovanca, za katero je mogoče sklepati, da je osumljencu podrejena in da se ga boji, saj v vseh letih svojemu otroku ni pomagala niti ni skušala poiskati pomoč pri ustreznih institucijah. Obdolženi je že vplival nanjo, tako da o dogajanju ni povedala nikomur in da je osumljenčeva ravnanja celo prikrivala, in sicer tako, da je oškodovancu pisala opravičila za ure športne vzgoje. Vsi ti razumni razlogi po oceni Vrhovnega sodišča jasno kažejo na konkretno nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost osumljenec vplival na oškodovanca in njegovo mamo ter s tem oviral potek kazenskega postopka.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.