Jedro

Fikcija vročitve lahko nastopi le, če je bila vročitev nedvomno pravilno opravljena, saj je le v takšnem primeru mogoče pričakovati, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil in bo lahko uveljavil svoje pravice v postopku. Vročitev po fikciji je mogoča le v primeru, ko gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališče (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 6. 4. 2016 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.

Pritožba zoper sklep z dne 29. 4. 2016 se zavrne in se sklep potrdi.

Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 6. 4. 2016:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnikov kot prepozen.

2. Zoper sklep se zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravočasno pritožujeta dolžnika. Predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da se vsebinsko obravnava ugovor in zahtevek upnika zavrne ter se upniku naloži v plačilo vse stroške izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da jima je bil sklep o izvršbi nepravilno vročen. A. A. od razpada izvenzakonske skupnosti leta 2013 dejansko prebiva na naslovu M. 7, C. v stanovanju, katerega lastnica je njegova mama B. B. Z obvestilom o prispelem pismu, ki je bil puščen v poštnem nabiralniku na naslovu S. 3, P. tako ni bil seznanjen vse do 14. 3. 2016, ko ga je o pošiljki obvestila nekdanja partnerica C. C. Slednja pošiljke ni odprla in z njo ni bila seznanjena. Takoj naslednji dan sta se zglasila pri odvetniku in vložila ugovor. C. C. tudi ni bila seznanjena s svojim obvestilom o prispelem pismu, saj na naslovu N. 9, C., kjer ji je bilo le to puščeno, ne prebiva in tam nima niti prijavljenega stalnega prebivališča. Na tem naslovu stanuje najemnik, ki je dolžnico šele 21. 3. 2016 obvestil o pošiljki. Že najmanj pet let ima prijavljeno prebivališče na naslovu S. 3, P. Predlagata dokaze.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Zoper sklep o izvršbi je dovoljen ugovor, ki ga je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa (drugi in tretji odstavek 9. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor dolžnikov z obrazložitvijo, da sta sklep o izvršbi prejela 5. 3. 2016, ugovor pa vložila 15. 3. 2016, kar je prepozno. Dolžnika v pritožbi izpodbijata pravilnost vročitve in navajata, da na naslovu, kjer je bila opravljena vročitev, dejansko ne prebivata.

7. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. S pravilno vročitvijo se tako strankam zagotavlja uveljavitev načela kontradiktornosti kot enega izmed temeljnih načel postopka. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo pisanje prispelo do naslovnika. Fizičnim osebam se ob odsotnosti ostalih okoliščin (npr. dejstva, da je osebi odvzeta prostost, da ima pooblaščenca, da gre za vojaško osebo itd.) pisanja vroča v stanovanju (139. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pa takšna vročitev vedno ni mogoča, saj naslovnika v stanovanju ni mogoče najti, ZPP v 140. členu, 141. in 142. členu določa tudi druge načine vročitve. Vročanje s fikcijo (fikcija vročitve je v tem, da se pisanje šteje za vročeno, ko preteče 15 dnevni rok za dvig pošiljke) pride v poštev kot ultima ratio, kadar niti neposredna osebna niti nadomestna vročitev nista uspešni. Glede na stroge posledice za stranke je potrebno določbe ZPP razlagati restriktivno, fikcija vročitve lahko nastopi le, če je bila vročitev nedvomno pravilno opravljena, saj je le v takšnem primeru mogoče pričakovati, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil in bo lahko uveljavil svoje pravice v postopku. Pritrditi je tako treba pritožnikoma, da je vročitev po fikciji mogoča le v primeru, ko gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališče (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu in pri njegovi opredelitvi upoštevati okoliščine konkretnega primera. Na stranki, ki uveljavlja nepravilno vročitev, je dokazno breme, kje konkretno je v tistem času stanovala.

8. Kot dokaz opravljene vročitve ima obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi sicer vse elemente javne listine (sestavljen je na predpisanem obrazcu in izdan s strani pristojnega organa) in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno, vendar je dovoljeno dokazovati, da so v njem ugotovljena dejstva neresnična ali da je samo obvestilo nepravilno sestavljeno (primerjaj četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Glede na to, da dolžnika pred vročitvijo izpodbijanega sklepa nista mogla vedeti, kdaj je sodišče prve stopnje štelo, da jima je bil sklep o izvršbi vročen, predstavlja zatrjevanje nepravilnosti v zvezi s postopkom vročitve sklepa o izvršbi dopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta pritožbena novota pa utegne biti tudi pravno pomembna, saj je pravni zaključek, ali je dolžnik ugovor zoper sklep o izvršbi vložil pravočasno ali prepozno, odvisen od ugotovitve, ali je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilna. Ker utegne biti tako dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo vložitve ugovora dolžnikov ugotovljeno zmotno, je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek; ocenjuje namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera sámo ne more dopolniti postopka (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč pritožbene navedbe in podane dokazne predloge, ponovno presodi, ali sta dolžnika pravočasno vložila ugovor zoper sklep o izvršbi.

O pritožbi zoper sklep z dne 29. 4. 2016:

10. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnikov za vrnitev v prejšnje stanje z dne 14. 4. 2016. 11. Zoper sklep se zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravočasno pritožujeta dolžnika. Ponovno poudarjata, da je bila vročitev sklepa o izvršbi nepravilna. Sodišče bi s svojo odločitvijo o vrnitvi v prejšnje stanje moralo počakati do odločitve višjega sodišča o vloženi pritožbi. Vprašanje o pravilnosti vročitve namreč predstavlja predhodno vprašanje, od katerega je odvisna tudi odločitev o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da vsebinsko obravnava ugovor in zahtevek upnika zavrne.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. ZIZ v 36. členu določa, da je v izvršilnem postopku vrnitev v prejšnje stanje dovoljena v primerih, ko je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Pri vrnitvi v prejšnje stanje gre za procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek vrne v stanje pred zamudo. Sodišče na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (glej 116. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsebino „upravičenega vzroka“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. V sodni praksi se je pri tem izoblikovalo merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se ga lahko predpiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Zamuda mora torej biti nezakrivljena (gre torej za nekrivdo) in le ta ni upravičena, če stranka v danih okoliščinah ni ravnala tako, ko bi bilo od nje pričakovati. Stranka je tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da zaradi nepredvidljivega vzroka procesnega dejanja ni mogla opraviti pravočasno. Če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (četrti odstavek 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. V konkretnem primeru sta dolžnika svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala na trditvi, da je do nepravočasne vložitve ugovora prišlo zaradi nepravilne vročitve sklepa o izvršbi, kar pa ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je to lahko le pritožbeni razlog ali predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Pri vrnitvi v prejšnje stanje stranka namreč trdi, da je dejanje, to je v konkretnem primeru vložitev pravnega sredstva, zamudila iz upravičenih razlogov (torej zamudo priznava), kar pomeni, da napake, ki naj bi se jih zagrešilo pri vročanju, ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zatrjevanje nepravilne vročitve in zahtevanje vrnitve v prejšnje stanje se tako izključujeta. Ker tako že iz samih navedb predlagateljev izhaja, da navedena dejstva ne morejo predstavljati upravičenega vzroka, je odločitev o zavrnitvi takšnega predloga pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnikov zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).