Jedro

Ker je tožnica svojemu zakoncu - tožencu omogočala prihranke, s katerimi je bilo kupljeno med zakonsko zvezo premoženje, je to premoženje skupno s predpostavko enakih deležev, čeprav tožnica za prihranke ni vedela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da predstavljata dvosobno stanovanje št. 1 v izmeri 61,89 m2 v L., Ul. ...in devizna sredstva v višini 6.238,98 DEM in 125,69 CHF skupno premoženje S. C. in M. C., ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Na tem skupnem premoženju je določilo deleže za vsakega od zakoncev do 1/2. S tem v zvezi je tožencu S. C. naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na stanovanju v L., naložilo pa mu je tudi, da mora tožnici plačati 3.119,00 DEM in 62,84 CHF s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga v navedenem pravnomočnem obsegu toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita, da nista ugotovili konkretnih dejstev, ali sta tožnica in toženec v času do razveze zakonske zveze sploh kdaj razpolagala z zadostnimi prihranki za nakup sporne nepremičnine in v kakšni višini ter kdaj in kako sta jih pridobila ter uporabila. Zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa v drugem odstavku 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni uzakonjena domneva, da je vse v zakonski zvezi pridobljeno premoženje skupno premoženje zakoncev. Pridobitev tega premoženja in njegov obseg je treba ugotoviti. Odločitvi nižjih sodišč sta v tem obsegu pomanjkljivi. Dokazi kažejo, da pravdni stranki v času spornega nakupa stanovanja nista živeli v ekonomski skupnosti. Poleg tega podatki spisa o razvezi zakonske zveze opr. št. III P 110/87 niso bili pravilno ocenjeni. Zakonska skupnost pravdnih strank ob nakupu stanovanja v L. že leto in pol ni več obstajala. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek izpodbijani sodbi, da ji manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) ne drži. Obstoj skupnih prihrankov, iz katerih je bila najprej kupljena hiša v P. in kasneje zamenjana za sporno stanovanje v L., je bil predmet odločilnega dokazovanja v tej pravdi. Razumljivo pa je, da se je zaradi toženčevega stališča, da je bilo stanovanje kupljeno po razpadu ekonomske skupnosti s tožnico in s posojilom, ki ga je najel sam, področje presoje v tej smeri zožilo le na oceno izvedenih dokazov, ki naj bi podpirali opisano trditev. Sprejeta dokazna ocena, po kateri ekonomska skupnost pravdnih strank ob nakupu stanovanja še ni razpadla in po kateri toženec ni dokazal, da je bilo stanovanje kupljeno s kreditom, pa sama po sebi ob izostanku drugačne trditvene podlage vzpostavlja sklepanje, da je stanovanje bilo kupljeno iz prihrankov pravdnih strank. Ti prihranki pa so po sodbenih ugotovitvah nastajali tudi zato, ker jih je tožencu omogočala tožnica, na kateri je bilo tudi finančno breme skupnega gospodinjstva in izdatkov za oba otroka. Izpodbijana sodba ima torej potrebne razloge o odločilnih dejstvih, nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno pa na revizijski stopnji ne more biti predmet preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določbi drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Obseg skupnega premoženja je bil ugotovljen, v njegov okvir pa je bilo uvrščeno tudi sporno stanovanje. Kupljeno je bilo namreč - po sprejeti dokazni oceni - iz skupnih prihrankov.

Revizijsko stališče, da bi morala tožnica dokazovati, da so ti prihranki obstojali in da je zato stanovanje mogoče uvrstiti v skupno premoženje, je po eni strani v nasprotju z omenjeno zakonsko domnevo, po drugi strani pa tudi s trditvenimi stališči strank v pravdi.

Toženec je bil namreč tisti, ki je dokazoval, da je stanovanje kupil po razpadu ekonomske skupnosti in z lastnim kreditom, pa s svojimi trditvami ni uspel. Številne podrobno obrazložene okoliščine o (ne)verodostojnosti priče P. in o drugih dejstvih, ki ne kažejo na obstoj kredita, so pogojevale oceno o obstoju skupnih prihrankov, iz katerih je stanovanje bilo kupljeno. Po določbi 59. člena ZZZDR pa se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Nižji sodišči sta ugotovili dejstva, po katerih kljub večjim toženčevim denarnim dohodkom predpostavke polovičnega deleža tožnice ni mogoče zmanjševati, ker je na njej v celoti slonela skrb za družino.

Dejstvo, da tožnica niti ni vedela za višino (skupnih) prihrankov, takega sklepanja ni omajalo.

Revizija v ostalem v celoti posega na področje dejanskih ugotovitev, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno. To velja tako za oceno podatkov spisa o razvezi zakonske zveze pravdnih strank kot tudi podatkov iz postopka o ureditvi pravic na prej skupnem stanovanju v L.. Sklicevanje na domnevno procesno kršitev pravil o prosti presoji dokazov in izvedbi razpravnega in preiskovalnega načela (8. in 7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP) po svoji vsebini ni nič drugega kot nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).