Jedro

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 17. 3. 2015 skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 12.163,45 EUR, z rubežem denarnih sredstev na računu pri A. d.d. Ugotovil je, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, na katere se nanaša izpodbijani sklep. Sklicuje se na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v predpisanih rokih.

2. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo DT-499-29-357/2015-4 z dne 27. 5. 2015 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ ugotavlja, da pritožnik izpodbija sklep o izvršbi, ki se nanaša na izvršbo iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo, prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje po obračunih davčnih odtegljajev (REK) za obdobje od januarja do septembra 2014, in akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve po obračunih davčnih odtegljajev REK za obdobje od januarja do avgusta 2014, z datumom izvršljivosti 21. 2. 2015. Pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Glede terjanih obveznosti ima izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določata 151. člen in 145. člen ZDavP-2, navedeni so zneski davka in zamudnih obresti ter izvršilni naslovi z datumi izvršljivosti. Odločitev prvostopenjskega organa je pravilna in skladna z določbami o davčni izvršbi. V zvezi s tožnikovo prošnjo za odložitev izvršbe oziroma odobritev obročnega odplačevanja pa pojasni, da je odločanje v pristojnosti prvostopenjskega organa. Slednji je o vlogi za odlog izvršitve začete davčne izvršbe že odločil s sklepom DT 4934-47690/2015-4 (07-710-10) z dne 20. 4. 2015. 3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi uveljavlja vse tožbene razloge po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tožnik navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa kriterija za odlog in obročno plačevanje. Tožnik je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo izpodbijanega akta bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega tožnikovo premoženje ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču RS“. Hkrati tudi predlaga, da sodišče odloči tako, da naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ima podlago v določbah ZDavP-2, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa pravilno sklicujeta davčni organ prve stopnje in tožena stranka.

7. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

8. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 9. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).