Jedro

Šesti odstavek 62. člena ZVoz-1 sicer res določa, da v kategorijo B1 spadajo štirikolesa, pri čemer pa je potrebno upoštevati definicijo pojma štirikolo, ki izhaja iz 23. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1, ki pa to vrsto vozila poleg zunanjega izgleda definira tudi glede na maso in nazivno moč motorja. Natančna in pravilna ugotovitev tehničnih karakteristik vozila je torej pomembna za uvrstitev konkretnega motornega vozila v kategorijo motornih vozil, ki je pomembna tako pri presoji dokazanosti zakonskih znakov prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja kot tudi glede vožnje neregistriranega motornega vozila v cestnem prometu, zlasti ker je iz izpovedbe zaslišane priče K. V. razvidno, da gre za vozilo, ki ga ni mogoče registrirati v Republiki Sloveniji, ker za to motorno kolo ni mogoče pridobiti homologacije, posledično pa za vožnjo takega vozila tudi ni potrebno vozniško dovoljenje. Vprašljiva je namreč utemeljenost očitka obdolžencu, da je vozil neregistrirano motorno vozilo v cestnem prometu, če motornega vozila v cestnem prometu sploh ne bi smel uporabljati oziroma če takega vozila sploh ni možno registrirati za uporabo v cestnem prometu, ker ne izpolnjuje tehničnih pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Lahko pa bi šlo za kršitev pravila iz tretjega odstavka 25. člena ZMV-1

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, 1. točki petega odstavka 34. člena ZPrCP ter šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1). Za vsakega izmed prekrškov mu je določilo predpisano globo, za prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP in 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP pa tudi predpisano stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu ter mu nato na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.620,00 EUR ter stransko sankcijo 21 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B1 kategorije. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v višini 312,00 EUR, stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 269,62 EUR, potne stroške prič v višini 16,14 EUR, stroške strokovnega pregleda v znesku 132,14 EUR ter stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 574,99 EUR. Glede morebitnih naknadno nastalih stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila je sodišče prve stopnje zavrnilo in lastniku vrnilo zaseženo motorno kolo že z odredbo z dne 6. 7. 2020. 2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi in mu povrne vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec 9. 4. 2020 ob 17.15 uri vozil neregistrirano motorno kolo (štiri kolo brez zaprte kabine) znamke Suzuki, tip RTL R 450, po lokalni cesti v kraju ..., iz smeri ... v smeri proti ... kljub temu da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B-1 kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, ter kljub temu, da motorno kolo, ki ga je vozil, ni bilo registrirano. Prav tako obdolženec med vožnjo na glavi ni nosil ustrezno pripete homologirane zaščitne motoristične čelade, vozil je pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 1,45 grama alkohola na kilogram krvi, pri tem pa tudi hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste (desni pregledni ovinek) ter svojim vozniškim sposobnostim (vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije, vožnja pod vplivom alkohola) tako, da bi ves čas vožnje obvladoval vozilo oziroma da bi ga lahko ustavil pred oviro (levim robom vozišča), ki jo glede na okoliščine lahko pričakoval, zaradi česar je v desnem preglednem ovinku zapeljal naravnost, kjer je na bankini pred živo mejo vidna sled zaviranja v dolžini 2 metra, tam je najprej trčil v živo mejo, nato pa je vozilo dvignilo v zrak in je po 9,10 metrih trčil v drevo, po trčenju pa je motorno vozilo obstalo naslonjeno na drevo s sprednjim delom dvignjenim v zrak.

5. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, katerem je kot bistveno poudaril, da z vozilom, ki si ga je izposodil od K. V., ki ima skladišče za motorje kakšnih 500 metrov stran od obdolženčevega doma, ni bil udeležen v cestnem prometu, temveč se je peljal po travniku v smeri proti Trojici, da mu je ob vožnji v krogih po travniku postalo slabo in se le bežno spomni, kaj se je zgodilo, ter da so mu kasneje povedali, da ga je vrglo preko ceste v drevo. Obdolženčeve trditve, da ni bil udeležen v cestnem prometu, temveč je vozil le po travnikih, je sodišče prve stopnje preverilo z zaslišanjem prič K. V. kot Ž. P., ki nista mogla potrditi, da se je obdolženec dejansko od skladišča na naslovu ..., do mesta trčenja peljal po zasebnem zemljišču, saj tega nista videla, policisti pa so o obdolženčevi vožnji po cesti sklepali na podlagi zavornih sledi in izjav neidentificiranih prič, ki ju je policist srečal ob vožnji proti kraju prometne nezgode. Sodišče pa je tudi angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je v izvedenskem mnenju poudaril, da na tehničen način na osnovi stanja, razvidnega iz fotografij, ni mogoče natančno in zanesljivo ugotoviti, za katero varianto vožnje obdolženca pred trenutkom nezgode je šlo - da je torej možno, da je obdolženec vozil po lokalni cesti in ob vožnji skozi desni ovinek ni sledil poteku lokalne ceste in je zato zapeljal proti levi in nadalje zdrsnil s ceste, vendar ni mogoče izključiti niti možnosti, da je obdolženec vozil v krogu po travniku ob cesti in je ob morebitnem zanašanju zapeljal preko ceste na drugo stran le-te ob koncu ovinka oziroma na mesto, kjer so bile vidne sledi zaviranja. Pri tem je izvedenec tudi nakazal, da bi v primeru, če bi obdolženec dejansko vozil v krogih po travniku, policisti ob ogledu kraja nezgode ob relativno hitri vožnji v krogih po travniku zagotovo moral zapustiti dobro vidne sledi vožnje. Zaslišana policista sta izpovedovala, da je bil ogled travnika opravljen, vendar na njem ni bilo najti sledi vožnje, zaradi česar v spisu tudi ni fotografij, kot je pojasnil policist A.F.. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče nekritično verjelo policistu A. F., niti trditvam, da izjava policista F. ni skladna z izpovedbo policista S. K., ker je slednji pojasnil, da je bil ogled opravljen le v obsegu, kot je razviden iz fotografij. Taka izjava policista S. K. ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov zagotovo ne potrjuje teze obrambe, da policista nista opravila ogleda širše okolice prometne nezgode in da zaradi tega nista zaznala sledi vožnje v krogih po travniku. Kot je poudaril izvedenec, bi vožnja po travniku v krogih ob relativno visoki hitrosti zagotovo pustila sledi na travniku, ki bi bile zelo dobro vidne in pritožbeno sodišče ocenjuje, da policista zagotovo takih sledi ne bi spregledala, saj navsezadnje ni videti, da bi imela policista interes okoliščine, ki so bile ugotovljene na kraju storitve prekrškov, prikazovati drugače, kot so dejansko bile izkazane in sta jih tudi osebno zaznala. Nenazadnje je tudi izvedenec pritrdil oceni policistov, da je sled vožnje, ki je razvidna iz fotografije št. 1 v fotoalbumu, nastala ob vožnji vozil, ki so bila pred tem parkirana na travnati površini ob cesti. Čeprav je torej izvedenec dopuščal tudi možnost, da je obdolženi neposredno pred nezgodo vozil v krogih po travniku na desni strani ceste in nato s te površine zapeljal na vozišče ter nadalje preko tega na področje, kjer so policisti zabeležili sledi, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dodatnih pojasnil izvedenca, da na širšem področju nezgode oziroma med zgradbama, kjer bi si naj obdolženec izposodil štirikolesnik, ter mestom nezgode teren precej hribovit in je zato precej težko voziti štirikolesnik po teh travnikih, četudi pa bi obdolženec vozil po travnikih, bi moral prečkati asfaltne ceste, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 5.točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da glede na izvedene dokaze ni nobenega dvoma, da je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je moral obdolženi v primeru, da je res vozil po travnikih, prevoziti del poti po cesti, nima opore v izvedenskem mnenju, kot tudi ne v fotografiji št. 3 iz mnenja in izvida, iz katerega je mogoče razbrati, da je od skladišča do mesta trčenja mogoče pripeljati tudi tako, da se prečkajo zgolj tri ceste. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da ni dokazov o udeležbi v cestnem prometu. Iz povzetega je namreč jasno razvidno, da izvedenec zgolj dopušča možnost, da je obdolženec vozil tako, kot je trdil v zagovoru, a je verjetnost, da je vozil zgolj po travnikih glede na ostale zgoraj izpostavljene okoliščine primera majhna, dokazi o nasprotnem tj. dokazi, ki bi potrjevali obdolženčev zagovor o vožnji po travnikih, pa ne obstajajo.

6. Utemeljeno pa zagovornica sodišču prve stopnje očita, da je premalo skrbno raziskalo dejansko stanje v zvezi s karakteristikami motornega vozila, ki ga je obdolženi vozil v cestnem prometu, čeprav so te karakteristike pomembne za opredelitev kategorije, v katero se uvršča to motorno vozilo in posledično glede izkazanosti zakonskih znakov obdolžencu očitanih prekrškov ob vožnji neregistriranega motornega vozila v cestnem prometu ter vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pritrditi je namreč pritožbenim navedbam, da sodišče ni razpolagalo s podatkom o masi in moči štirikolesnika, ki ga je obdolženec vozil v obravnavanem dogodku, kar nenazadnje izhaja tudi iz odgovora Javne agencije RS za varnost prometa z dne 28. 9. 2020 (list. št. 86), v katerem je navedeno, da za vozilo, ki ga je uporabljal obdolženec, Javna agencija RS za varnost prometa nima podatkov, da bi ta tip vozila imel pridobljeno enotno evropsko homologacijo, ki bi omogočila registracijo vozila v Sloveniji in da bi več podatkov glede tega bilo mogoče pridobiti pri proizvajalcu vozila ali njegovem pooblaščenem zastopniku. Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi, v katero kategorijo motornih vozil se uvršča štirikolesnik, ki ga je vozil obdolženi, oprlo na izpovedbo priče policista A. F. ki je pojasnil, da je bila kategorija ugotovljena na podlagi delovne prostornine motorja, pri čemer policist resda ni pojasnil, kakšno delovno prostornino naj bi imelo navedeno vozilo, ter na pojasnilo Javne agencija RS za varnost prometa ter zaključilo, da v skladu z določbo šestega odstavka 62. člena ZVoz-1 štirikolesa spadajo v kategorijo B1 motornih vozil. Šesti odstavek 62. člena ZVoz-1 sicer res določa, da v kategorijo B1 spadajo štirikolesa, pri čemer pa je potrebno upoštevati definicijo pojma štirikolo, ki izhaja iz 23. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1, ki pa to vrsto vozila poleg zunanjega izgleda definira tudi glede na maso in nazivno moč motorja. Natančna in pravilna ugotovitev tehničnih karakteristik vozila je torej pomembna za uvrstitev konkretnega motornega vozila v kategorijo motornih vozil, ki je pomembna tako pri presoji dokazanosti zakonskih znakov prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja kot tudi glede vožnje neregistriranega motornega vozila v cestnem prometu, zlasti ker je iz izpovedbe zaslišane priče K. V. razvidno, da gre za vozilo, ki ga ni mogoče registrirati v Republiki Sloveniji, ker za to motorno kolo ni mogoče pridobiti homologacije, posledično pa za vožnjo takega vozila tudi ni potrebno vozniško dovoljenje. Vprašljiva je namreč utemeljenost očitka obdolžencu, da je vozil neregistrirano motorno vozilo v cestnem prometu, če motornega vozila v cestnem prometu sploh ne bi smel uporabljati oziroma če takega vozila sploh ni možno registrirati za uporabo v cestnem prometu, ker ne izpolnjuje tehničnih pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Lahko pa bi šlo za kršitev pravila iz tretjega odstavka 25. člena ZMV-1, ki določa, da ne glede na prvi odstavek 25. člena ZMV-1 v cestnem prometu ne smejo biti udeležena vozila, ki so namenjena izključno za hitrostno tekmovanje na cestah oziroma na tekmovališčih, v kolikor bi se za pravilne izkazale pritožbene navedbe, da gre v konkretni zadevi za štirikolesnik, ki je namenjen za tekmovanja. Pravilna opredelitev tehničnih karakteristik vozila ter njegova uvrstitev v kategorijo motornih vozil pa je pomembna tudi pri odločanju o tem, ali je obdolžencu mogoče očitati, da je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in ali je to ena izmed okoliščin, kateri ni prilagodil hitrosti vožnje tega vozila, s katerim sploh ne bi smel biti udeležen v cestnem prometu, pri čemer pa je vprašljiva tudi pravilnost očitka, da obdolženec hitrosti vožnje motornega vozila ni prilagodil alkoholiziranosti, kot eni izmed svojih sposobnosti, saj vožnja motornega vozila pod vplivom alkohola že sama po sebi prepovedana in predstavlja prekršek, ker vpliva na psihofizične sposobnosti voznika in glede na okrnjene psihofizične sposobnosti ni mogoče pričakovati, da bi obdolženec pri vožnji v takem stanju tudi prilagajal hitrost svoje vožnje.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s poizvedbami pri pooblaščenem uvozniku teh motornih vozil in z zaslišanjem priče K. V. oziroma pridobitvijo dodatnih pojasnil od te priče (glede na zatrjevanja, da je bil prodajalec konkretnega vozila) pridobiti natančnejše podatke o tehničnih lastnostnih motornega vozila, s katerim je bil obdolženec udeležen v cestnem prometu, nato pa po potrebi s ponovnim poizvedovanjem pri Javni agenciji RS za varnost prometa preveriti kategorizacijo motornega vozila, da bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali ga je mogoče uvrstiti v B1 kategorijo motornih vozil, ali je za tako vozilo mogoče pridobiti vozniško dovoljenje oziroma ali je vozniško dovoljenje za tako vozilo potrebno ter ali je obdolženec sploh smel biti udeležen v cestnem prometu s takim vozilom. Prav tako bo moralo presoditi ali sta obdolženčeva alkoholiziranost med vožnjo motornega vozila ter dejstvo, da naj ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B1, tisti okoliščini katerimi bi moral prilagoditi hitrost vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ali pa je iz dokaznega gradiva razbrati tudi druge okoliščine, katerim bi moral obdolženec prilagoditi hitrost vožnje konkretnega motornega vozila.