Jedro

Sodišče bi prekršilo določbo 1. odstavka 20. člena KZ, če bi spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja, čeprav bi ugotovilo, da se ob storitvi ni zavedal vseh znakov kaznivega dejanja. Če pa gre za vprašanje, ali sta sodišči pravilno ugotovili, da obsojenec ni bil v zmoti o določeni okoliščini, s tem zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. T.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. T.M. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. T.M. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, odvzeto mu je bilo ponarejeno vozniško dovoljenje in dolžan je bil povrniti stroške kazenskega postopka.

Zagovornica obs. T.M. je pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), "predvsem pa zaradi kršitev določil kazenskega zakona". Navaja, da je bil kazenski zakon kršen v določbah, ki urejajo dejansko zmoto, kajti obsojenec naj bi storil dejanje v zmotnem prepričanju, da je uporabil pristno vozniško dovoljenje. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali pa se kako drugače odloči v skladu s 426. členom ZKP.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti zgolj ponavlja zagovor, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili ter predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornice obs. T.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja kršitev določb 1. odstavka 20. člena KZ o dejanski zmoti, ki izključuje kazensko odgovornost storilca kaznivega dejanja. Za takšno zmoto gre, če se storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega znaka kaznivega dejanja. Sodišče bi prekršilo določbo 1. odstavka 20. člena KZ, če bi spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja, čeprav bi ugotovilo, da se ob storitvi ni zavedal vseh znakov kaznivega dejanja.

V obravnavani zadevi pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da obsojenec ni bil v zmoti o pristnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je uporabil na mejnem prehodu ob vstopu v našo državo. Ne gre tedaj za vprašanje, ali so bile kršene določbe 1. odstavka 20. člena KZ, ampak za vprašanje, ali sta sodišči pravilno ugotovili, da obsojenec ni bil v zmoti o tej okoliščini. S tem pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati. Ker torej zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot sta jih ugotovili sodišči v rednem postopku in ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.