Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Na vprašanje, v kakšnem obsegu je odobrena brezplačna pravna pomoč, če si odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči in napotnica nasprotujeta, je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago določb ZBPP, ki jasno določajo, da se brezplačna pravna pomoč dodeli z odločbo in ne z napotnico, določbe ZBPP ne potrebujejo dodatne razlage. Zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla revidentovo zahtevo za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe z dne 17. 8. 2009, v delu, ki se nanaša na kazensko preiskovalni postopek (I. točka izreka); in na podlagi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila revidentovo zahtevo za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči v delu, ki se nanaša na kazenski postopek. Z navedeno odločbo z dne 17. 8. 2009 je bila namreč upravičencu za brezplačno pravno pomoč D. T. odobrena redna brezplačna pravna pomoč v kazensko preiskovalnem postopku pri Okrožnem sodišču v Kopru Kpr 106/2009, in sicer do zaključka tega postopka (1. točka izreka), za katere izvajanje je bil določen revident (2. točka izreka). V 3. točki izreka te odločbe je bilo navedeno, da je revident dolžan predložiti napotnico po opravljeni storitvi pravne pomoči in da ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči, če ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi (40. člen ZBPP). Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil kazensko preiskovalni postopek, v zvezi s katerim je revident opravljal storitev brezplačne pravne pomoči, nesporno končan 26. 8. 2009, kar pomeni, da je s tem datumom začel teči 8 dnevni zakonski rok, ko bi revident moral vrniti popolno napotnico. Ker je revident napotnico predložil šele 7. 4. 2010 (več kot pol leta po izteku roka), je bila ta predložena prepozno, zato je tožena stranka zavrgla njegovo zahtevo za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve, v delu, ki se nanaša na kazensko preiskovalni postopek. Revidentovo zahtevo za odmero nagrade in stroškov za opravljene storitve v kazenskem postopku pa je zavrnila. Ugotovila je namreč, da je tako iz odločbe kot iz napotnice razvidno, da je bila brezplačna pravna pomoč upravičencu odobrena le za zastopanje v preiskovalnem postopku, ne pa tudi za (kasnejše) zastopanje v kazenskem postopku.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, v kakšnem obsegu je upravičencu odobrena brezplačna pravna pomoč, če si odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči in napotnica nasprotujeta. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago določb ZBPP.

8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

9. Prav takšno je vprašanje, ki ga postavlja revident. To vprašanje namreč po vsebini predstavlja vprašanje razlage določb tretjega odstavka 37. člena ZBPP, prvega odstavka 39. člena ZBPP in 40. člena ZBPP (na katerih temelji izpodbijana odločitev), ki pa so po presoji Vrhovnega sodišča jasne in nedvoumne.

10. ZBPP v 40. členu določa, da mora izvajalec brezplačne pravne pomoči napotnico po končani opravi storitve te pomoči vrniti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem sodišču; če napotnice ne vrne v osmih dneh, ni upravičen do plačila stroškov brezplačne pravne pomoči. Za vprašanje upravičenosti do plačila stroškov do brezplačne pravne pomoči je torej pravno pomembno, kdaj je bila storitev opravljena, kar je odvisno od obsega oziroma vsebine dodeljene brezplačne pravne pomoči, ki je po izrecni določbi tretjega odstavka 37. člena ZBPP določena z odločbo, s katero se ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč. Ta namreč določa, da pristojni organ za brezplačno pravno pomoč z odločbo, s katero prošnji ugodi, poleg podatkov o upravičencu določi oziroma navede izrecno obliko in obseg odobrene pravne pomoči, ter natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena brezplačna pravna pomoč (npr. opis zadeve ali številko vpisnika, pod katero se vodi že začeti sodni postopek). Na podlagi navedene odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči pa nato strokovna služba izda upravičencu „napotnico“ (prvi odstavek 39. člena ZBPP).

11. Iz navedenih določb ZBPP po presoji Vrhovnega sodišča jasno in nedvoumno izhaja, da je obseg odobrene brezplačne pravne pomoči določen (izrecno in določno) z odločbo (ne pa z napotnico, ki je izdana na podlagi te odločbe). To pa v obravnavanem primeru pomeni, da se odobrena brezplačna pravna pomoč ne razteza na nadaljnja dejanja v postopku (ne glede na opis zadeve, ki je naveden na napotnici). V tem smislu je v izpodbijani sodbi relevantne določbe ZBPP razlagalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Ker so po presoji Vrhovnega sodišča navedene določbe ZBPP jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.