Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, lahko vložnik uveljavlja le tiste kršitve zakona, za katere ocenjuje, da so podane v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 16.7.2008 na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega V.P. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV K 164/94 z dne 12.9.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Kp 358/96 z dne 16.4.1997, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter mu je bila izrečena kazen dveh let zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11.2.2009 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka tako, da je sklep spremenilo v odločbi o stroških postopka, v preostalem delu pa je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi sklepa Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru, razveljavi pa naj tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV K 164/94. 3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Zatrjevanih kršitev določb ZKP obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, uveljavlja pa razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec izjavil s pisno vlogo z dne 28.5.2009. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

7. Z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, lahko vložnik zahteve uveljavlja le tiste kršitve zakona, za katere ocenjuje, da so podane v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Presoja Vrhovnega sodišča se ne more nanašati na domnevne kršitve zakona, ki jih je po presoji vložnika storilo sodišče v postopku, v katerem je sprejelo pravnomočno sodbo.

8. Zahtevo za obnovo postopka po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP sodišče zavrže med drugim tudi iz razlogov, da so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedeni že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Iz teh razlogov je bila tudi s pravnomočnim sklepom zahteva obsojenca za obnovo kazenskega postopka zavržena. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja kršitev zakona, ki naj bi bile storjene v postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka. Zatrjuje, da sta sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 101/95, in Okrožnega sodišča v Mariboru K 184/2000, na kateri se je skliceval tudi v že vloženih zahtevah za obnovo kazenskega postopka (na primer zahteva z dne 27.1.2004 o kateri je bilo odločeno s pravnomočni sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Ks 88/2004) nova dokaza, ki bi lahko pripeljala do zanj ugodnejše sodbe v obravnavani zadevi. Zatrjuje tudi, da so bili proti njemu uporabljeni nedovoljeni dokazi, kar izhaja iz obeh pravnomočnih sodb. Navedbe vložnika so bile presojene že v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. S citiranimi navedbami pa vložnik tudi ne uveljavlja nobene izmed kršitev zakona, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak izraža nestrinjanje z zaključki sodišč prve in druge stopnje, da dokaza očitno nista takšna, da bi bilo na podlagi njiju mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka. Navaja tako le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba procesnega zakona, niso bila pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno. Tudi z nadaljnjimi navedbami, v katerih obsojenec izraža nestrinjanje s presojo dokazov v pravnomočni obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. IV 164/94 ne izpodbija razlogov pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka. Navedbe niso v relevantni vzročni zvezi s sklepom, ki se izpodbija, ampak se nanašajo na pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu skladno z določbami Zakona o sodnih taksah. Ker ima obsojenec dohodke, prejema pokojnino, je Vrhovno sodišče presodilo, da bo stroške postopka zmožen plačati.