Jedro

Strah, da bi tožečo stranko poslali kot vojaško osebo na Kosovo, v Makedonijo in v Srbijo (tožeča stranka je zapustila Črno Goro zaradi izmikanja služenja v vojski in navedenega strahu), sam zase ni razlog iz Ženevske konvencije, saj zaradi izogibanja vojaški službi, ob vrnitvi v Črno Goro, tožeča stranka ne bi bila kaznovana, niti kako drugače nečloveško ali ponižujoče preganjana ali mučena od oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 240/2002-10 z dne 6.3.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbjano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo vseh treh tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 14.1.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njihove prošnje za azil, hkrati pa odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku tridesetih dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odl. US RS, 113/2000 - odl. US RS, št. 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik M.Š. zapustil matično državo Črno goro zaradi strahu, da bi ga vpoklicali v jugoslovansko vojsko.

Tožnik je namreč povedal, da se samega služenja vojaškega roka ne boji, boji pa se služenja vojaškega roka, če bi ga poslali na Kosovo, v Makedonijo ali Srbijo. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik, v primeru vrnitve v Črno goro, ne bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju zaradi svojega izmikanja vpoklicu. Tožena stranka je svojo ugotovitev oprla na določbe Zakona o amnestiji, ki je bil objavljen dne 2.3.2001, Uradni list ZRJ, št. 9 in, ki v 1. členu določa, da je bila podeljena amnestija osebam, ki so do 7.10.2000 storile oziroma je obstajal utemeljen sum, da so storile z Zveznim kazenskim zakonikom določena kazniva dejanja po členu 214. in 217., in sicer se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka oziroma so dezertirale ali pobegnile iz jugoslovanske armade. Po določbah tega zakona so osebe, ki so do 7.10.2000 storile predhodno navedena kazniva dejanja, oproščene sodnega pregona, izvršitve obsodbe in zanje je določen izbris iz registra. Proti osebam, proti katerim kazenski postopek še ni bil sprožen, postopek ne bo uveden, v zadevah, v katerih kazenski postopek že poteka, pa bo ustavljen.

Tožena stranka poudarja da oblasti v ZRJ dejansko izvajajo navedeni zakon, kar potrjuje časopisni članek, objavljen v časopisu "Večernje novosti" in Poročilo Kanadskega Raziskovalnega instituta pri Ministrstvu za imigracijo in begunce v Ottawi. Tudi iz odločbe Vojnega sodišča v Nišu, s katero je bila po uradni dolžnosti ustavljena preiskava zoper storilca kaznivega dejanja po členu 217/3, v zvezi s členom 226/3 KZ ZRJ, izhaja, da se Zakon o amnestiji dejansko izvaja. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožniku, ki je zaradi strahu, da bi ga vpoklicali v jugoslovansko vojsko, zapustil Črno goro, po vrnitvi v domovino ne grozi kazenski pregon. Tožena stranka je tudi na podlagi Poročila U.S. Department of State in Poročila Human Rights Watch ugotovila, da je Črna gora hitro napredovala v procesu demokratizacije, kar potrjuje splošno znano dejstva, da so se razmere v ZRJ in Črni gori stabilizirale in da v državi vlada mir. Služenje vojaškega roka v stabilni in mednarodno priznani državi pa ne predstavlja kršitev človekovih pravic, temveč je to državljanska dolžnost. Zato to ne more biti razlog za priznanje azila. Tožnica N.R. je navedla, da so jo besedno zaničevali zaradi njene vere. Zato je tožena stranka proučila Letno poročilo U.S. Department of State o verski svobodi v ZRJ za leto 2001 in se oprla na podatke, da so odnosi med verskimi skupnostmi v Črni gori mirni in da ni znan noben primer zapornika iz verskih razlogov ali zaradi ugovora vesti, prav tako pa ni znan tudi noben primer nasilnega spreminjanja veroizpovedi. Poročilo navaja le nekaj primerov izgredov med pripadniki srbske in črnogorske ortodoksne cerkve. Tožena stranka poudarja, da se tožnica ni spomnika nobenega konkretnega dogodka v zvezi s tem. Rekla je, da so jo začeli zaničevati zaradi njene muslimanske veroizpovedi šele potem, ko je njen partner (tožnik) zapustil Črno goro. Tožena stranka poudarja, da ima tožnica veljavni potni list in osebno izkaznico in da ni imela nobenih težav, ko je zapustila Črno goro. Vse to kaže, da ZRJ oziroma Črna gora nima proti tožnici nobenih zadržkov. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni izkazala, da bi bila zaničevana zaradi njene vere in da bi prav zaradi tega zapustila Črno goro. Tako kot tožnik, tudi tožnica ni bila nikoli članica nobene politične stranke. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno tudi sklepanje tožene stranke, da ni mogoče govoriti, niti pri tožniku, niti pri tožnici, o preganjanju zaradi političnega prepričanja.

Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno uporabila vse določbe ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000). Prav tako po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče očitati toženi stranki, da je nepravilno sklepala v zvezi z vero tožnikov. Pri tem je sodišče prve stopnje opozorilo, da je tožena stranka le povzemala, kar je zapisano v Letnem poročilu U.S. Departemant of State o verski svobodi v ZRJ. Tako gre le za podatke, ki jih je tožena stranka povzela in pri tem navedla tudi svj vir.

V zvezi s tožbenimi trditvami o zasmehovanju, poniževanju in maltretiranju, pa, po mnenju sodišča prve stopnje, tožnika v tožbi tega z ničemer ne obrazlagata, niti ne navajata podrobneje kakršnegakoli dogodka. Zato sodišče prve stopnje tega ni moglo upoštevati.

Prav tako tudi ni moglo upoštevati trditve v tožbi, da kljub temu, da je bil sprejet Zakon o amnestiji, se ta dejansko ne izvaja.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na podatke iz časopisa, poročila Kanadskega inštituta in da je upoštevala odločbo Vojaškega sodišča v Nišu. Ker je tožena stranka zbrala podatke, tako iz ZRJ oziroma Črne gore, kot tudi iz tujine, in teh podatkov tožnik v tožbi ne izpodbija, je pravilno sklepanje tožene stranke, da se Zakon o amanestiji izvaja in da tožniku zaradi izogibanja služenja voješkega roka v Črni gori ne grozi kazenski pregon.

Tožniki v pritožbi navajajo, da bi bila v primeru vrnitve v matično domovino (Črno goro) ogrožena njihova življenja, kakor tudi njihova eksistenca. Tožena stranka je sicer podrobno pojasnila pravne predpise, ki so bili sprejeti v zadnjih dveh letih v Črni gori in ki se nanašajo na osebe, ki so ilegalno zapustile državo in zaprosile za politični azil po drugih državah kamor so pribežale. Vendar pa tožniki ne verjamejo, da se navedeni predpisi v praksi dejansko izvajajo, saj sta bila tožnika kot izvenzakonska partnerja kot tudi njuni sorodniki, že zaradi veroizpovedi, dolga leta izpostavljeni zasmehovanju, poniževanju in različnim maltretiranjem. Tožnik M.Š. se je zaradi strahu pred maltretiranjem in fizičnim ter besednim izživljanjem nemuslimanskega prebivalstva izognil služenju vojaškega roka v JLA, saj bi le-to potekalo v Srbiji. Znano je, da so se že v sredstvih javnega obveščanja pojavljale informacije o množičnih pobojih Muslimanov na srbskem ozemlju, izginili so številni ljudje in vsak dan znova se odkrivajo množična skupna grobišča. Takšne informacije so javne in potrjene z gotovostjo, kot je tudi splošno znano dejstvo, da na ozemlju nekdanje SFRJ nihče ne spoštuje predpisov in mednarodnih dogovorov, da se vsakodnevno krši domnevno premirje in da se nemuslimani in Srbi še vedno izživljajo nad civilnim prebivalstvom. Nad odkritji množičnih pogojev se zgraža cel svet, kljub temu, da uradno velaj na ozemlju Črne gore premirje.

Njima je iz zanesljivih virov, zlasti od sorodnikov in znancev, s katerimi imata občasne stike po telefonu, sporočeno, da bo on (tožnik) v primeru vrnitve v domovino izpostavljen nasilju in da mu grozi celo "likvidacija". Nekomu, ki živi na območju, kot je Slovenija in ki se ga vojna ni nikoli dotaknila, tega ni mogoče razložiti. Ne morejo razumeti, da so zakoni in predpisani mednarodni dogovori le prazna črka na papirju, ki jih v praksi nihče ne spoštuje in da lahko nekateri pripadniki drugih narodov nekaznovano kršijo vse civilizacijske norme, ki so po vsem svetu običajne, na območju nekdanje SFRJ pa še vedno nedosegljiv privilegij le nekaterih politično in versko pravilno usmerjenih. Dolgoletna verska, rasna in narodnostna vprašanja so pustila med prebivalci Črne gore posledice, ki jih čuti vsakdo, ki se je skušal upreti režimu oziroma z njim ni simpatiziral. M.Š. (tožnik) trdi, da je njegovim staršem grozila vojaška policija, ki ga je iskala na njegovem domu. Povedali so, da ga bodo ubili, če ga najdejo, saj predstavlja dezerterstvo še vedno enega izmed najhujših zločinov zoper državo, pri večini odraslih moških prebivalcev Črne gore pa vzbuja zaničevanje in prezir vsak, ki se izogne služenju vojaškega roka. Bojita se vrnitve domov in ne verjameta zagotovilom tožene stranke, da jima v Črni gori ne grozi nevarnost in da ne bosta izpostavljena nikrkršnemu nasilju. Menita, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da so razmere na območju nekdanje SFRJ drugačne, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Predlagata, da naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zakonsko podlago za priznanje azila v Republiki Sloveniji predstavljata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, na kateri se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje in ju pravilno razlaga.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje azil iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to pa je tistim tujcem, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahajajo izven države, katere državljani so oziroma izven države običajnega prebivališča, če so brez državljanstva in se ne morejo, ali se zaradi takšnega strahu nočejo vrniti v to državo. V obravnavanem primeru izhaja iz prošenj tožnikov in zapisnikov o zaslišanju, ki so v upravnih spisih, da je tožnik zapustil Črno Goro zaradi izmikanja služenja v vojski in zaradi strahu, da bi ga poslali na Kosovo, v Makedonijo in v Srbijo. Da takšen razlog oziroma takšen strah sam zase ni razlog iz Ženevske konvencije, je tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovila. Sledila je tudi priporočilom Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki izrecno navaja, da oseba ni begunec, če je njen edini razlog dezerterstvo, izmikanje vojaški službi, odpor do vojaške službe ali strah pred borbo (168. točka) in da bi taka oseba veljala za begunca le v primeru, če dokaže da bi bila ob vrnitvi podvržena nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek ali zaradi svoje rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja.

Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se iz humanitarnih razlogov prizna pravica do azila, če bi vrnitev tujca v njegovo izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Ker izhaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in odločila na podlagi dokazne ocene vseh pravno pomembnih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ni pogojev.

Pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da ZRJ in s tem tudi Črna Gora ni varna niti stabilna država, glede na poročila slovenskih medijev, je neupošteven, ker je zakonski pogoj za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ogroženost oziroma utemeljen strah pred posegom v varnost ali fizično integriteto posameznika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje, mučenje ali kaznovanje ali kakšno drugačno nezakonito poseganje v življenje ali svobodo posameznika. Glede obstoja tega zakonskega pogoja pa izhaja iz obrazložitve odločbe tožene stranke in podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka na podlagi mednarodnih dokumentov o razmerah v Črni Gori in ureditve v Črni Gori veljavnega Zakona o amnestiji in ocene o dejanskem izvrševanju navedenega zakona pravilno ocenila, da varnost in fizična intergriteta tožnikov ob vrnitvi v Črno Goro ne bi bila ogrožena, saj zaradi izogibanja vojaški službi ob vrnitvi v Črno Goro tožnik ne bi bil kaznovan, niti kako drugače nečloveško ali ponižujoče preganjan ali mučen od oblasti. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke in podatkov in listin v upravnih spisih tudi izhaja, da je tožena stranka, glede na Letno poročilo U.S. Department of State o verski svobodi v Zvezni Republiki Jugoslaviji za leto 2001 (oktober 2001), ugotovila, da so odnosi med verskimi skupnostmi v Črni Gori mirni ter da katoliške, muslimanske in ortodoksne skupnosti sobivajo v okviru istih krajevnih skupnosti in za opravljanje verskih obredov celo uporabljajo iste prostore, da ni znan noben primer zapornika iz verskih razlogov ali zaradi ugovora vesti ali kakšen primer nasilnega spreminjanja veroizpovedi. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ob vrnitvi v Črno Goro od oblasti tudi ne bi bil preganjan zaradi verskih razlogov. Glede na navedeno na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbena zatrjevanja, da bi bil tožnik, če bi se vrnil na ozemlje ZRJ, izpostavljen nasilju in da bi mu grozila celo "likvidacija".

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni moglo upoštevati trditve v tožbi, da se, kljub temu, da je bil sprejet Zakon o amnestiji, ta dejansko ne izvaja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sklepalo, saj to izhaja iz odločbe tožene stranke in iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka utemeljeno oprla svojo odločitev na podatke iz časopisa, poročila Kanadskega instituta in da je upoštevala odločbo Vojaškega sodišča v Nišu. Ker je tožena stranka zbrala podatke, tako iz ZRJ oziroma Črne gore, kot tudi iz tujine, kar tožniki v tožbi ne izpodbijajo, je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno sklepala, da se Zakona o amnestiji izvaja in da tožniku zaradi izogibanja služenja vojaškega roka v Črni gori ne grozi kazenski pregon.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.