Jedro

Soglasodajalec ni stranka v postopku izdaje konkretnega dovoljenja za poseg v prostor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper št. 351-836/2008-11 z dne 15. 1. 2010 za gradnjo dveh enostanovanjskih objektov na navedenih parcelah, izdano investitorjem A.A., B.B. in C.C. (prizadetim strankam v tem upravnem sporu). V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev pritožbe (drugi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in spremembe – v nadaljevanju ZUP) in glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da je bilo že z drugim gradbenim dovoljenjem za gradnjo drugih objektov pridobljeno soglasje tožnice kot pristojnega soglasodajalca in da je daljnovod od gradnje, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, zoper katerega tožnica vlaga pritožbo, oddaljen približno 30 m. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotavlja, da tožnica kot soglasodajalec ne more biti udeleženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj položaj soglasodajalca ni isto kot status stranke v upravnem postopku. Ker soglasodajalec ni stranka v postopku izdaje upravnega akta, tudi pritožbe zoper gradbeno dovoljenje ne more vložiti. Pojasnjuje, da dejansko stanje, ki ga tožnica opisuje, tudi po uveljavljeni upravno sodni praksi ni podlaga za udeležbo v tem postopku (sodba Upravnega sodišča št. U 2583/2005-26 z dne 7. 9. 2006).

Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da je v vednost prejela gradbeno dovoljenje zoper katerega se je pritožila. Meni, da je zavrženje njene pritožbe materialnopravno zmotno in da bi jo upravna enota morala pozvati kot pristojnega soglasodajalca, da poda projektne pogoje za načrtovan poseg v varovalnem pasu daljnovoda in ji priznati status stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pravno podlago za udeležbo v postopku vidi v 48. členu Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki določa, da tožnica kot sistemski operater prenosnega omrežja izdaja soglasja k projektnim rešitvam za načrtovane posege v varovalnih pasovih prenosnih omrežij, 3. točka drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) pa določa, da so stranke postopka drugi subjekti, če tako določa zakon. Zato meni, da bi upravni organ moral upoštevati 43. člen ZUP, ki določa, da ima stranski udeleženec v postopku enake pravice kot stranka.

Tožnica navaja, da jo je investitor v drugem postopku zaprosil za projektne pogoje in soglasje ter da bi jo moral tudi v postopku, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje, zoper katerega se pritožuje, ker se bo na zemljišče te gradnje dostopalo po isti parceli, ki je v varovalnem pasu daljnovoda. Poudarja pomen varnosti in odgovornosti upravljavca javne infrastrukture. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, novih razlogov pa ne navaja.

C.C. v odgovoru na tožbo kot prizadeta stranka navaja, da gradbeno dovoljenje ne posega v pravice in pravne koristi tožnice in da zato niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu. Ker nameravana gradnja ni v varovalnem pasu gospodarske javne infrastrukture, dovozna pot pa je že obstoječa in torej ne pomeni gradnje, se mu zdi nerazumljivo, da bi tožnica morala dobiti status soglasodajalca. Pojasnjuje postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za druge objekte, v katerem je bilo soglasje za projektne rešitve, ki zajemajo tudi dostop, pridobljeno. Kot neupoštevne zavrača tožničine pomisleke glede zagotavljanja varnosti in pojasnjuje, da je prvostopenjski upravni organ gradbeno dovoljenje tožnici poslal pomotoma, ker je bila navedena med prejemniki prvega gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano v postopku, v katerem je bila tožnica soglasodajalec.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi ni predmet upravnega spora gradbeno dovoljenje, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo, temveč sklep o zavrženju njene pritožbe. Zato se sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožničinih navedb, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje. Presojalo je pravilnost in zakonitost stališča upravnih organov, po katerem tožnica s položajem soglasodajalke ne more uveljavljati položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Tožnica namreč svoj položaj stranskega udeleženke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja utemeljuje s sklicevanjem na drugo alinejo prvega odstavka 48. člen Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in spremembe – v nadaljevanju EZ), po kateri sistemski operaterji prenosnih in distribucijskih omrežij določajo projektne pogoje pred začetkom izdelave projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja in dajejo soglasja k projektnim rešitvam za načrtovane posege v območje varovalnih pasov prenosnih in distribucijskih omrežij, skladno z zakonom, ki ureja graditev objektov in s tem zakonom. Navedena določba torej ne določa, da je soglasodajalec stranka ali stranski udeleženec v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja.

Tudi ZUP kot splošni predpis v 43. členu določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tudi po mnenju sodišča, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, tožeča stranka ne izkazuje pravne koristi v skladu z določbami ZUP oziroma ne izpolnjuje pogojev po ZUP za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Enako izhaja iz sodne prakse, ki je v podobnih primerih že večkrat zavzela stališče, da soglasodajalec ni stranka v postopku izdaje konkretnega dovoljenja za poseg v prostor (npr. sodbi Vrhovnega sodišča št. U 433/86 z dne 25. 2. 1987, št. I Up 215/99 z dne 17. 6. 1999 ipd.), na katero se je sklicevalo Upravno sodišče že v sodbi št. U 2583/2005, ki jo navaja drugostopenjski upravni organ.

Po navedenem tožnica tega položaja ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1, saj ne EZ ne ZUP ne določata, da je soglasodajalec stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) sicer med drugimi razveljavilo tudi drugi odstavek 62. člena, vendar je iz obrazložitve te odločitve razvidno, da mora imeti položaj stranke oseba, ki v tem postopku lahko varuje svoj pravni interes. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z 2. in s 3. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1 nekaterim osebam sicer omogočil udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vendar je presodilo, da z določbami tega odstavka udeležba v postopku ni omogočena vsem tistim osebam, ki imajo pravni interes za varovanje njihovih (v materialnem predpisu določenih) pravnih koristi (30. točka obrazložitve). Tudi druge določbe ZGO-1 je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo zato, ker posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo investitorja, odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi. Tožnica pa s položajem soglasodajalca ne varuje svojih pravnih koristi.

Soglasje je potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana skladno s pogoji, ki jih je predhodno določil za njeno izdelavo (5.5.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Soglasje je torej samostojen akt, ki ga izda subjekt, ki ima za to pooblastilo v zakonu. Organ, ki je pristojen za gradbene zadeve, pa preveri, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Morebitna napačna odločitev upravnega organa soglasodajalcem ne daje pravic strank oziroma stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje svoje mnenje o tem, da bi morala določiti projektne pogoje in odločati o izdaji soglasja k projektnim rešitvam za gradnjo, za katero je upravni organ izdal gradbeno dovoljenje zoper katerega se je pritožila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je v obravnavani zadevi odločilno pravno vprašanje in ne dejansko stanje, v tožbi pa tudi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji. Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).