Jedro

Tožnica je pritožbo vložila po pooblaščencu, univ. dipl. pravniku, za katerega pa ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Tožnica ni izkazala, da je pooblaščenec, ki je vložil pritožbo, upravičen za zastopanje pred višjim sodiščem, saj slednji ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu (tega ni predložil niti pred sodiščem prve stopnje), zato je taka pritožba na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP nedovoljena in jo je treba zavreči. Tožnica je bila v pravnem pouku poučena o tem, da stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa jo vloži po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. čl. ZPP o vračanju nepopolnih vlog v popravo (336. čl. ZPP), pritožbeno sodišče tožnice ni pozvalo naj svojo vlogo (pritožbo) dopolni s potrdilom o tem, da ima njen pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit, temveč je pritožbo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2011 in sklep št. ... z dne 27. 9. 2011, ter da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 2. 8. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva bruto znesek višini 723.740,95 SIT oz. 3.020,12 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjene pokojnine od 2. 8. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine, vse do plačila, v 15 dneh od dokončnosti odločbe o odmeri starostne pokojnine (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da je tožnica zahtevala novo odmero starostne pokojnine, ker toženec pri odmeri pokojnine v odločbi z dne 26. 6. 2001 ni upošteval vseh dohodkov, ki jih je tožnica prejela in za katere so bili odmerjeni in plačani vsi prispevki. Do tega je prišlo zaradi napačnega pravnega naziranja toženke, ki je od delodajalca tožnice zahtevala, da se določeni dohodki brišejo iz matične evidence. V času odločanja je toženka pravilno uporabila obstoječe podatke iz matične evidence, ni pa uporabila podatkov, ki jih v evidenci ni bilo. Toženka tožnice s tem dejstvom ni nikoli seznanila, napako je odpravila le revizija z dne 4. 2. 2009, ki je ugotovila, da so bili dohodki napačno brisani iz matičnih evidenc. Pritožba meni, da je pravna podlaga za odločanje določena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kjer je bilo v 44. členu določeno, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS. V 46. členu je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave za upokojitev in drugo). Po odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 je določba 4. alinee 46. člena ZPIZ-92 v delu, kolikor se nanaša na del plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. Toženka bi morala svojo napako popraviti že v letu 2002 in poskrbeti za pravilen vnos podatkov v matično evidenco, pa je šele dne 27. 5. 2008 na delodajalca tožnice A. naslovila dopis, v katerem mu je pojasnila, da bo napako odpravila z upoštevanjem naknadne prijave podatkov o plači za leto 1992 na obrazcu M-4/M-8, po prejemu obrazcev pa bo izvedla postopek ugotavljanja pravilnosti podatkov v skladu s predpisi in odločila o vštevnosti prijavljenih podatkov. Toženka je pri delodajalcu tožnice dne 21. 1. 2009 opravila revizijo ter ugotovila, da na podlagi zapisnika z dne 27. 11. 2008 o opravljeni reviziji in naknadno ugotovljenih dejstev izhaja, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Kljub tem ugotovitvam se pokojnina tožnici ni ustrezno povišala oziroma toženka ni izdala naknadne (nove ali dopolnilne) odločbe o novi ali dopolnjeni odmeri pokojnine, v kateri bi toženka ob že ugotovljeni višini pokojnine po prvotni odločbi upoštevala še celotni naknadno priznani bruto znesek in tožnici ustrezno povišala starostno pokojnino. Pritožba nadalje meni, da je zahtevek tožnice upravičen tudi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji), ki določa, da se podatki popravijo v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matično evidenco vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. Tudi 39. člen ZMEPIZ omogoča popravo podatkov, pri čemer ne določa, da se ti lahko spremenijo le enkrat. Toženec je v več podobnih primerih zahtevkom uživalcem pokojnine, da se jim na novo odmeri pokojnina, tudi ob upoštevanju delnic, ugodil, in pokojnino na novo odmeril. Pri odločanju v zadevi tožnice tako ni bilo upoštevano ustavno načelo enakosti in načelo enakih pravic zavarovancev iz 22. člena Ustave RS. Ravnanje toženke pomeni tudi protipravni poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. O zneskih, ki jih uveljavlja tožnica še ni bilo pravnomočno odločeno, saj so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere pokojnine in niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je prvostopni organ toženke odločal na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev. Ker so prispevki zavarovancev obvezni, slednji utemeljeno pričakujejo, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine preko upoštevanja dohodkov, od katerih so bili prispevki odmerjeni in plačani. Pritožba meni, da tožnica ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine, ki ustreza dohodkom in plačanim prispevkom zgolj zato, ker je v delu osnove in s tem višine bilo že odločeno. Iz odločbe toženke z dne 26. 6. 2001 ni razvidno, da toženka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni navedla ne v izreku ne v razlogih odločbe, tako da formalno o tem sploh ni odločala. Pri pravici do pokojnine gre za ustavno varovano človekovo pravico, ki je kot taka varovana tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) res izrecno ne ureja podobnih primerov, kot je tožničin, vendar izrecno ne izključuje možnosti, tako da ni pravne podlage za zavrnitev zahteve, zahtevek pa tudi ni zastaral, ker človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje izpostavlja vprašanje, ali gre v dani situaciji za pravno praznino in ali gre za pravo zakonsko pravno praznino, ki je vrednostno neupravičena zaradi posega v načelo enakosti. Pritožba navaja, da je samo ravnanje toženke diskriminatorno, ker je med bistveno enakimi skupinami zavarovancev, ravnala zelo različno. Toženka novim upokojencem od leta 2009 dalje priznava celotne prispevke za leto 1992, od trenutka, ko je bilo dejstvo zavedeno v matično evidenco, zavarovancem, upokojenim pred letom 2009, pa plačanih prispevkov ni upoštevala. Pravica do socialne varnosti je varovana po 50. členu Ustave RS. Izjemnega pomena je njena povezava s 14. členom Ustave RS, ki vsebuje prepoved diskriminacije in načelo enakosti. Pritožba meni, da v predmetni zadevi ni bilo spoštovano načelo pravne varnosti, saj je prišlo z uveljavitvijo novega ZPIZ-1 do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Meni, da je posameznik upravičen do določene dajatve na temelju dejstva, da je plačeval prispevke in tako ni mogoče posegati z učinkom za nazaj v pravice pridobljene na podlagi zakona. Tožnica tudi ni mogla v roku 15 dni od prejema pokojninske odločbe poiskati vseh plačnih list za preteklih 30 let in primerjati podatkov. Ravno zato je bil sprejet ZMEPIZ, da bi omogočil transparentno ugotavljanje podatkov o prejetih prispevkih. ZMEPIZ bi moral vsebovati določbo, da če toženka sama ugotovi, da gre za napako v podatkih, po uradni dolžnosti izda dopolnilno, novo odločbo. Takšne določbe v zakonu ni, v tem primeru takšno razlago zahteva načelo pravne varnosti. Toženka bi morala po uradni dolžnosti odločbe, ki temeljijo na neresnični fikciji v matični evidenci glede višine prispevkov, razveljaviti po uradni dolžnosti in izdati novo odločbo. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev, mora veljati le v primerih, ko je bil postopek o odmeri pokojnine voden procesno pravno korektno in če je bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je zavod pri odmeri upošteval in česa ne in pod pogojem, da je odločba vsebovala vse odločilne okoliščine primera o odmeri pokojnine, predvsem, da zavod v odločbi navede, ali v pokojninsko osnovo ni štel prejemkov in katerih. V danem primeru pa je toženka izdala odločbo, iz katere je izhajalo, da tožnici priznava vse, saj ne v izreku in ne v razlogih odločbe, ni omenila spornega dela prejemkov. Tožnica ni mogla vedeti ali sklepati, da v pokojninski osnovi niso upoštevani sporni zneski, tako ni imela pravne podlage za vlaganje pravnih sredstev, ker ni bilo nič spornega. Le če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja, bi jo lahko vezala sporna odločba tako, kot to pojasni revizijsko stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Pritožba ni dovoljena.

V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, jo sodišče kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Tožnica je pritožbo vložila po pooblaščencu B.B., univ. dipl. pravniku, za katerega pa ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Tožnica ni izkazala, da je pooblaščenec, ki je vložil pritožbo, upravičen za zastopanje pred višjim sodiščem, saj slednji ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu (tega ni predložil niti pred sodiščem prve stopnje), zato je taka pritožba na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP nedovoljena in jo je treba zavreči. Tožnica je bila v pravnem pouku poučena o tem, da stranka lahko vloži pritožbo sama, če pa jo vloži po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. čl. ZPP o vračanju nepopolnih vlog v popravo (336. čl. ZPP), pritožbeno sodišče tožnice ni pozvalo naj svojo vlogo (pritožbo) dopolni s potrdilom o tem, da ima njen pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit, temveč je pritožbo zavrglo.

Ker pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrglo pritožbeno sodišče (352. člen ZPP).