Jedro

Če je tožba vložena zaradi molka tožene stranke, ji lahko prvostopno sodišče, če spozna, da je tožba upravičena, s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Sodišče glede načina odločanja ni vezano na predlog stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06- odl. US) ugodilo tožnikovi tožbi, vloženi zato, ker tožena stranka v zakonitem roku ni odločila o njegovi zahtevi za ponoven vpis v register stalnih prebivalcev RS za nazaj od 26.2.1992, iz katerega naj bi bil navedenega dne nezakonito izbrisan, ter toženi stranki naložilo, da odloči o tožnikovem stalnem prebivanju v Republiki Slovenije od 26.2.1992 dalje do pridobitve stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji dne 29.3.2002. Svojo odločitev je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94, Up 333/96 z dne 1.7.1999 (Uradni lis RS, št. 14/99), U-I-246/02 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/03), Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), Zakon o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97), Zakon o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99). Toženi stranki je dalo napotek, da mora o stalnem prebivanju tožnika v Sloveniji od 26.2.1992 odločiti ne glede na to, na kateri podlagi mu je priznala prebivanje v Sloveniji od 29.3.2002 dalje, pri čemer bo morala ugotoviti tudi, ali je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije v zvezi z danim zagotovilom tožene stranke z dne 9.5.2002. Pri odločanju pa mora upoštevati tudi 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Pojasnilo je, da kljub predlogu tožnika, da naj v zadevi odloča v sporu polne jurisdikcije po 61. členu ZUS, tega ni storilo, ker podatki v spisu ne dajejo zadostne podlage za odločitev, in da prav tako niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 61. člena ZUS.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje po svojem pooblaščencu. Navaja, da mu je bilo z izpodbijano tožbo po več kot štirih letih od vložitve sicer ugodeno, vendar tako, da bi v zadevi morala odločiti tožena stranka, čeprav je s tožbo izrecno zahteval, naj v zadevi odloči prvostopno sodišče samo po 5. odstavku 61. člena ZUS. Ta predlog pa je prvostopno sodišče zavrnilo z enim stavkom, ki pa je v nasprotju z 2. odstavkom 50. člena in 1. točko 1. odstavka 61. člena ZUS, hkrati pa je s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka, saj je odločitev pomanjkljivo obrazložena, kar pomeni hkrati kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave RS (URS). Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo, naj v zadevi odloči sama, vendar je napotek v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02. Po tej odločbi bi namreč moral za take primere, kot je tožnikov, ki ni ves čas v kritičnem obdobju bival v Sloveniji, najprej Državni zbor ustrezno dopolniti ZUSDDD, šele nato bi lahko tožena stranka odločila. V analogni zadevi kot je ta, je Ustavno sodišče RS v zadevi, št. Up-211/04, odločilo, da mora o stalnem prebivanju v RS od 26.2.1992 dalje odločiti prvostopno sodišče, ne pa tožena stranka. Tožena stranka kot upravni organ mora odločati v skladu z zakonom, ki pa za take primere niti ni ustrezno dopolnjen, sodišče pa bi zato, ker odloča lahko neposredno na podlagi Ustave RS, odločilo samo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-246/02. Prav to pa je bilo prvostopnemu sodišču naloženo z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-211/04. Glede na navedeno je treba upoštevaje ustavno načelo enakosti pred zakonom tudi v tožnikovem primeru ravnati enako, kot je Ustavno sodišče RS naložilo v primeru Up-211/04, torej mora v zadevi odločiti upravno sodišče in ne tožena stranka.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijani sodbi in sklepu navedlo prvostopno sodišče. Te razloge pa navaja pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe.

Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo kot pravno podlago 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, ki pa v primeru, ko je tožba vložena zaradi molka tožene stranke, ne pride v poštev. Pravna podlaga za odločanje za tak primer je podana v 65. členu ZUS, ki v 1. odstavku določa, da v primeru, če sodišče spozna, da je tožba zaradi molka upravičena, ji s sodbo ugodi ter pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V 2. odstavku 65. člena ZUS pa je določeno, da v primeru, če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zato vloži tožbo, ravna sodišče po 2. in 3. odstavku 61. člena ZUS. V 5. odstavku 61. člena ZUS je določeno, da po 1. odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 2. člena ZUS. V 1. odstavku 61. člena ZUS je določeno, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če: 1. dajejo podatki postopka zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje: 2. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 3. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka. V 1. odstavku 2. člena ZUS pa je določeno, da v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

Določba 1. odstavka 65. člena ZUS po presoji pritožbenega sodišča ne zavezuje prvostopnega sodišča, da v vsakem primeru molka tožene stranke odloči o zadevi v sporu polne jurisdikcije, temveč mu daje možnost izbire, torej tudi možnost, da toženi stranki naloži, kakšno odločbo naj izda in ji zato določi rok. Prav za to možnost pa se je kljub predlogu tožnika, da naj odloča po 5. odstavku 61. člena ZUS, v tem primeru prvostopno sodišče odločilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče sicer skopo obrazložilo svojo odločitev, zakaj ni odločalo po 61. členu ZUS, vendar zato izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za tako odločanje niso izpolnjeni pogoji, predpisani v 1. odstavku 61. člena ZUS. Narava stvari bi v obravnavanem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, kakor je predlagal tožnik. Res je, kar zatrjuje prvostopno sodišče, da podatki v spisih ne dajejo zadostne podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije, torej bi moralo prvostopno sodišče odločati po opravljeni glavni obravnavi. Vendar pa za odločanje v sporu polne jurisdikcije nista izpolnjena pogoja iz 2. in 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS. Tožnik v tožbi ne navaja, da bi mu "nov" postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo, še manj pa o tem predlaga kakršenkoli dokaz. V tej zadevi (ugotovitev stalnega prebivanja tožnika v Sloveniji po odločbi Ustavnega sodišča) je prvostopno sodišče odločalo prvič z izpodbijano sodbo, torej po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je z izpodbijano sodbo prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je toženi stranki kot delu izvršilne veje oblasti naložilo izdajo odločbe v tej zadevi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02. Če pa tožena stranka v tem roku ne bo odločila, bo imel tožnik možnost tožbe po 2. odstavku 65. člena ZUS.

Na drugačno odločitev v tej zadevi pa ne more vplivati pritožbena navedba, da tožena stranka v obravnavanem primeru ne more odločiti, ker je vezana na ZUSDDD, ki pa za tak primer nima rešitev, ker še ni usklajen z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-246/02. Če bo tožena stranka o zadevi odločila v roku, ki ji ga daje ZUP (2 meseca), glede na to, da ji prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni dalo drugačnega roka, bo zoper njeno odločitev v skladu z ZUS dopustna tožba. Torej bo v novem upravnem sporu presojana pravilnost in zakonitost nove odločbe tožene stranke, tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-246/02. Če pa tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ne bo odločila v 2 mesečnem roku, je po 2. odstavku 65. člena ZUS dopustna tožba zaradi njenega molka.

Z izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča po presoji pritožbenega sodišča tudi ni poseženo v tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-211/04. V zadevi Up-211/04 je namreč ustavno sodišče presojalo zakonitost odločitve sodišča v upravnem sporu v zvezi z odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena prosilčeva vloga za priznanje stalnega bivališča, v obravnavanem primeru pa gre za upravni spor zaradi molka tožene stranke. Torej ne gre niti za enako pravno niti za enako dejansko situacijo, zato načelo enakosti pred zakonom v tem primeru ni kršeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.