Jedro

Tožnik očitno zamenjuje pojem povoda za tožbo oziroma potrebnosti vložitve tožbe od uspeha v pravdi. Tožnik je za znesek 67,86 EUR utemeljeno vložil tožbo. Ker pa je toženka zahtevek po vložitvi tožbe izpolnila, je tožnik neutemeljeno vztrajal zahtevku na plačilo tega zneska in ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Pravilno je zavrnilo tudi preostali del zahtevka. Posledično je odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun 296,14 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka (izrek o stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je s tožbo zahteval plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za leto 2010 v višini 143,07 EUR ter za leto 2011 v višini 217,12 EUR. S pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2018 je zahtevek za leto 2010 umaknil, zahtevek za leto 2011 pa povišal na 296,14 EUR. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker je toženka 5. 12. 2017 plačala 67,86 EUR, deloma pa je zahtevek zastaral. O povrnitvi stroškov sodišče ni odločilo v skladu z določili ZPP, saj je tožnik uspel vsaj za 67,86 EUR in bi sodišče moralo stroške odmeriti v sorazmerju s tem uspehom. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da o stroških odloči v sorazmerju z uspehom v pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba.

5. Tožnik se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katero kršitev naj bi prvostopno sodišče storilo, niti z ničemer ne opisuje same kršitve. Zato se o tem pritožbenem razlogu ni mogoče izjasniti.

6. Navedba tožnika, da je v sporu uspel za znesek 67,86 EUR, zaradi česar bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločiti upoštevaje doseženi uspeh v pravdi, nakazuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s sodbo o stroških postopka materialnopravno pravilno odločeno.

7. Tožnik je s tožbo zahteval za leto 2010 znesek 143,07 EUR ter za leto 2011 znesek 217,12 EUR. Terjatev za leto 2011 je tožnik z vlogo z dne 28. 2. 2018 zvišal na 296,14 EUR in sodišče je s sklepom na naroku 5. 3. 2018 spremembo tožbe dopustilo. Na istem naroku je sodišče prve stopnje s sklepom ustavilo postopek, ki se je nanašal na obračun 143,07 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska. Nadaljevalo pa je z odločanjem o znesku 296,14 EUR, o katerem je izdalo tudi sodbo in zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnik v sporu delno uspel. Tožnik očitno zamenjuje pojem povoda za tožbo oziroma potrebnosti vložitve tožbe od uspeha v pravdi. Tožnik je za znesek 67,86 EUR utemeljeno vložil tožbo. Ker pa je toženka zahtevek po vložitvi tožbe izpolnila, je tožnik neutemeljeno vztrajal zahtevku na plačilo tega zneska in ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Pravilno je zavrnilo tudi preostali del zahtevka. Posledično je odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se odločitev lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).