Jedro

Predpostavke ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP, in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odst.), takšna tožba pa se lahko vloži le, če ima tožnik pravno korist od take ugotovitve (2. odst.). Ugotovitev, da v zapuščinsko maso po zapustniku ne spadajo določene nepremičnine, je ugotovitev dejstev in ne pravice ali pravnega razmerja in kot taka nedopustna.

V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in v po tožnici izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženke in JM kot intervenienta se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v delu pod točko I.2. - prvi odstavek (za ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem AD ne spada 2721/20000 parcel št. 1265/2, 1266 in 1250, kot tudi polovica parcele št. 1372, vse k.o. P) ter v tem delu tožba zavrže. Pritožba toženke zoper sodbo v delu pod točko II.1. - prvi odstavek se zavrže. Sicer se pritožba toženke in JM zavrne in v po njiju izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. (1) zavrnilo primarni ugotovitveni zahtevek tožnice za ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem AD ne spada polovica stanovanjske hiše, polovica hleva, polovica garaže in polovica kozolca, kot tudi polovica garaže – hleva, (2 – prvi odstavek) ugotovilo, da v zapuščinsko maso po pokojnem AD D ne spada 2721/20000 parcel 1265/2, 1266 in 1250, kot tudi polovica parcele št. 1372, vse k.o. P, (2 - drugi odstavek) višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo in

(3) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženki Mi. M in Ma. M dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo v točki I/2 sodbe navedenih nepremičnin na tožnico.

Pod točko II. je (1 – prvi odstavek) ugotovilo, da je toženka solastnica parcel št. 1250, 1265/2 in 1266 k.o. P do 3/20, kar se izloči iz zapuščine po pokojnem AD in vpiše lastninska pravica toženke, (1 – drugi odstavek) višji tožbeni zahtevek toženke iz tega naslova zavrnilo in

(2) ugotovilo, da je toženka do 6/20 solastnica traktorja in drugih naštetih premičnin, ki se v navedenem deležu izločijo iz zapuščinske mase pokojnega AD.

Pod točko III. pa je zavrnilo tožbene zahtevke JM za

(1) ugotovitev njegovega solastništva navedenih nepremičnin v k.o. P do 4/20 oziroma 3/20 ter vknjižbo navedene solastnine na podlagi izločitve iz zapuščine pok. AD,

(2) ugotovitev njegove solastnine do 3/20 na traktorju in drugih naštetih premičninah ter

(3) podrejeno ugotovitev obstoja njegove terjatve do zapuščine po pok. AD v znesku 46.444,67 EUR (prej 11.130.000,00 SIT).

Odločilo je še (točka IV.), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz razlogov odločitve glede tožbenih zahtevkov JM izhaja, da so le-ti neutemeljeni, ker izločitev po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD) lahko zahtevajo le potomci zapustnika, kar navedeni ni (zet), ker ni šlo za gradnjo (glede gradbenih objektov) brez podlage (po določbah 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ZTLR), ker navedeni ni dokazal izpolnjenih pogojev za pridobitev lastninske pravice s skupno gradnjo (ta podlaga je kontradiktorna s trditvami o obstoju dogovora o vlaganjih navedenega in toženke (njegove žene – zap. hčerke) zato, ker bosta po zapustnikovi smrti prevzemnika kmetije, pri čemer pa tudi naveden dogovor (da bosta zakonca M prevzemnika kmetije) ni izkazan (s stopnjo prepričljivosti)). Poleg tega bi navedeni kot tožnik moral tožbo vložiti tudi zoper ženo kot toženko, ker so dediči nujni enotni sosporniki. Ker tega ni storil, je tožba nesklepčna (ni tožena prava stranka) in so tudi zato njegovi zahtevki neutemeljeni.

Zoper sodbo se pritožujejo tako tožnica kot na drugi strani toženka (Mi. M) in JM kot stranski intervenient in kot tožnik. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo v z njihove strani izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi osporava ugotovitvam sodišča prve stopnje glede zaslužka iz naslova prodaje pridelkov in prodaje lesa, za katero je sodišče ugotovilo, da dodatna revalorizacija ni potrebna, ker je izvedenec mag. MR vrednost utemeljil s povprečjem cen za obdobje 1998 – 2001. Takšen zaključek pa je napačen in posledično upoštevani zaslužki na kmetiji niso odraz pravega dejanskega stanja. Revalorizacijo vrednosti bi bilo potrebno opraviti za obdobje do 2004, da se zagotovi primerljivost vrednosti zaslužkov na kmetiji z vrednostjo nepremičnin (ocenjene za oktober 2004). Revalorizacija je nujno potrebna za čas od leta 1998 – 2001 do 30.10.2004. Osporava tudi ugotovitvam delovnega prispevka posameznih pravdnih strank in pokojnega D pri ustvarjanju in pridobivanju sredstev, iz katerih se je financirala izgradnja. Za M in JM je ugotovljeno, da sta na kmetiji v skupnem obdobju osemnajst let delala po štiri ure na dan, kar ne vzdrži kritične presoje. Napačen je namreč zaključek, da jima je po opravljenem delu v službi ostalo na razpolago še zadosti časa za delo na kmetiji. Pri tem pa je sodišče predvsem spregledalo navedbe M in JM o v kmetijo vloženem delu v navedenem obdobju, in sicer Mi. M zatrjevala 15.120 ur, JM pa 10.920 ur. Gre za nasprotje o odločilnih dejstvih in zato bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na drugi strani pa je sodišče neupravičeno tožnici pripisalo zgolj skromen osemurni delavnik, ki ga nato sicer korigira (ugotovitev in zaokrožitev na 30% soprispevek), vendar je (že „na oko“) mogoče reči, da gre za napačen sklep, ki je tudi v nasprotju z realnostjo in izvedenimi dokazi. Kdorkoli namreč pozna delo na kmetiji, ve (je notorno), da znaša delavnik za tistega, ki je v celoti predan delu na kmetiji, od jutra do večera (v prenesenem pomenu štiriindvajset ur na dan). Tožnica in pokojni AD sta delala na kmetiji nepretrgoma noč in dan, zato je absurdna ugotovitev, da se tožnici in njenemu možu namenja le takšen delovni čas, kot bi hodila v službo na kmetijo. Opozarja tudi, da je njeno delo mogoče oceniti kot povsem primerljivo z delom in zaslužki njenega moža in je bil soprispevek pokojnega D in tožnice enak. Opozarja še na nesporno dejstvo, da sta tožnica in njen mož iz prigaranih zaslužkov leta 1969 kupila nepremičnine in tam sezidala stanovanjsko hišo do III. gradbene faze. Napačna, pravzaprav pa neobrazložena, pa ostaja sodbena ugotovitev o osebnih avtomobilih last M in JM, predvsem nabava novega osebnega avtomobila Unis Golf, ki je bil v tedanjem času pravo bogastvo. Neupravičeno je tudi sodišče toženki Mi. M prisodilo solastni delež na kmetijskih strojih; M in JM sta praktično vsa svoja finančna sredstva vlagala v nakup avtomobilov in ni mogoče zaključiti, da sta soprispevala k ustvaritvi „dodane vrednosti“ na nepremičninah ter to kar avtomatično povezati s prispevkom k nakupu kmetijskih strojev. Graja tudi odločitev, ko je sodišče prispevek JM prištelo k prisojenemu deležu Mi. M. Dejstvo je namreč, da je 32. člen ZD popolnoma jasen in natančno določa in precizira krog oseb, ki so upravičeni do izločitvenega zahtevka. Pri tem zastavlja vprašanje, do kakšne absurdne pravne situacije bi prišlo, v kolikor bi se zakonca M sprla in hotela razdružiti svoje solastno premoženje.

Toženka in JM kot intervenient in tožnik v pritožbi najprej opozarjata, da ZPP v 181. členu določa dve posebni procesni predpostavki za dopustnost ugotovitvene tožbe, in sicer ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, za kar mora obstajati pravni interes. Zahtevek tožnice za ugotovitev, da določene nepremičnine v določenem deležu ne sodijo v zapuščinsko maso, pa ne zadosti predpostavkam za dopustnost ugotovitvene tožbe, saj gre za ugotavljanje dejstev, in ne pravice. Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje dopustilo tudi objektivno in subjektivno spremembo tožbe tožnice, ko je s sklepom z dne 2.3.2009 celo znova odprlo glavno obravnavo in v nasprotju z določbami ZPP tožnico pozvalo k spremembi tožbe. Poleg tega je zahtevek tožnice, ki mu je sodišče ugodilo, nesklepčen in materialnopravno neutemeljen, saj iz trditev ne izhaja uveljavljana pravna posledice. Poleg tega je tak zahtevek v nasprotju s trditvami same tožnice, da so bile nepremičnine - zemljišča posebno premoženje pokojnega moža, katerega lastnik je bil že pred sklenitvijo zakonske zveze leta 1961 ter da na zemljiščih ne zahteva lastninske pravice. Naveden zahtevek je tudi neizvršljiv, saj ne omogoča ustrezne vknjižbe solastninske pravice tožnice iz naslova skupnega premoženja. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zahtevkov JM. Drži, da so v primeru spora v obsegu zapuščine dediči nujni enotni sosporniki in morajo v pravdi sodelovati vsi, vendar bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Ker v obravnavanem sporu sodelujejo vsi, ni pomembno, na kateri strani sodelujejo, temveč zadošča, da so udeleženi v pravdi. Sodišče je napačno tudi ovrednotilo dogovor zakoncev s pokojnim, še posebej, upoštevajoč status zaščitene kmetije, ki je onemogočal ureditev lastniškega stanja za čas življenja. Pritožnika opozarjata, da je skupna gradnja oblika načina pridobitve lastninske pravice po smem zakonu, ko pravo za vloženo delo in materialna vlaganja ob pogojih soglasja lastnika nepremičnine na navedene okoliščine navezuje stvarnopravne posledice. Ustvarjanje (so) lastninske pravice v primeru dogovora o skupni gradnji ni odvisno od volje graditeljev. Napačna je tudi ocena dogovora glede zakoncev M kot prevzemnikov kmetije. Razlogovanje sodišča prve stopnje je ne le napačno, pač pa tudi protispisno. Dogovor ni bil zgolj molčeče narave. Pritožnika grajata tudi dokazno oceno sodišča, da se je s prodajo kmetijskih izdelkov pokrilo 65 % vseh stroškov, povezanih z gradnjo objektov. Opozarjata, da so se s prihodki AD morali preživljati ne le tožnica in pokojni AD, temveč sta navedena bila dolžna preživljati tudi obe hčerki do zaposlitve. Poleg tega sta s temi sredstvi obnavljala staro stanovanjsko hišo, sezidala garažo, nad staro obstoječo kletjo pa naredila ostrešje. Kupila sta tudi parcelo v D, ter na njej v letih 1969 do 1973 zgradila stanovanjski objekt do tretje gradbene faze, namenjen Ma. M. Poleg tega sta zakonca Do del prihodkov od prodaje kmetijskih proizvodov morala nameniti za samo pridelavo le-teh. Poleg tega sta del sredstev porabila za nakup strojev. Zato je tudi še bolj nelogična in neutemeljena dokazna ocena, da je tožnica privarčevala sredstva in le-ta vložila v izgradnjo spornih objektov. Napačna pa je tudi dokazna ocena glede sodelovanja pri obdelavi kmetijskih površin, kot tudi prispevka finančnih sredstev za gradnjo. Opozarjata, da sta postavila tudi podreden zahtevek (obligacijski), v kolikor bi bilo sodišče mnenja, da pritožnika s svojim delom in finančnim prispevkom nista upravičena do stvarnopravne pravice na spornih nepremičninah. V celoti vztrajata pri svojih zahtevkih.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno nedopustna, delno utemeljena, pri tem je utemeljena tudi pritožba JM kot intervenienta, sicer pa njuna pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe toženke in JM kot intervenienta zoper odločitev pod točko I.2. - prvi odstavek izreka sodbe: Predpostavke ugotovitvene tožbe določa, kot utemeljeno opozarjata pritožnika v pritožbi, 181. člen ZPP, in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva le ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odst.), takšna tožba pa se lahko vloži le, če ima tožnik pravno korist od take ugotovitve (2. odst.). Ne le, da je ugotovitev, da v zapuščinsko maso po zapustniku ne spadajo določene nepremičnine, ugotovitev dejstev, in ne pravice ali pravnega razmerja, temveč je, v kolikor bi eventualno šlo za ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, tak zahtevek kontradiktoren in v nasprotju z interesi same tožnice. Če namreč med tožnico in dediči po pokojnem AD ne obstoji pravno razmerje, potem zoper njih kot dediče (glede na nesporno dejstvo, da so navedene nepremičnine vknjižene na pokojnega AD) ne more zahtevati ugotovitve tožničine lastninske pravice - ugotovitve pravice (iz naslova skupnega premoženja tožnice in pokojnega AD), ker bi dediči v takem primeru (zaradi neobstoja pravnega razmerja) ne bili pasivno legitimirani. Tak zahtevek nima podlage niti v 212. členu ZD, ker ne gre za spor med dediči, saj tožnica navedene ugotovitve ne uveljavlja kot dedinja, temveč iz naslova skupnega premoženja – gre za spor med njo kot (so)lastnico in dediči kot (so)lastniki. Tožnica bi seveda lahko zahtevala zoper tožence ugotovitev, da je (so)lastnica navedenih nepremičnin - dediči bi bili v takem primeru pasivno legitimirani, zaradi vknjižene lastninske pravice zapustnika, ni pa podlage za izločitev navedenega premoženja iz zapuščine (zahtevka ni mogoče razlagati kot zahtevka za ugotovitev lastninske pravice tožnice, kajti tak zahtevek, kot ga je tožnica postavila, ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice tožnice na podlagi določb 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojnem AD ne spada naveden solastninski delež navedenih nepremičnin, je torej ne le nedopustna ugotovitev dejstev, temveč tudi v nasprotju z interesi same tožnice (zaradi česar jasno za tako ugotovitev ne more imeti niti pravnega interesa). Ker po 1. odst. 274. člena ZPP s sklepom tožbo zavrže, če ni podana pravna korist za vložitev tožbe, na kar utemeljeno opozarjata pritožnika v pritožbi, je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 1. odst. 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljaviti in v tem delu tožbo tožnice zavreči. Glede pritožbe JM zoper zavrnitev njegovih tožbenih zahtevkov: JM je uveljavljal zahtevka za ugotovitev njegove (so)lastninske pravice (navedenih nepremičnin v k.o. P. do 4/20 oziroma 3/20 ter vknjižbo navedene solastnine na podlagi izločitve iz zapuščine pok. AD in naštetih premičnin do 3/20) ter podrejeno za ugotovitev obstoja njegove terjatve (do zapuščine po pok. AD v znesku 46.444,67 EUR). Toženka pa je z isto tožbo (objektivno spremenjeni zahtevki z vlogo z dne 3.2.2006) uveljavljala zahtevka za ugotovitev njene (so)lastninske pravice (navedenih nepremičnin v k.o. P. do 6/20 oziroma 3/20 ter vknjižbo navedene solastnine na podlagi izločitve iz zapuščine pok. AD in naštetih premičnin do 6/20) ter podrejeno za ugotovitev obstoja njene terjatve. Ker je toženka uveljavljala zahtevek za ugotovitev lastninske pravice z izločitvijo iz zapuščine pri navedenih nepremičninah po določbi 32. člena ZD (po kateri imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati izločeni del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja), JM pa ne (temveč na drugih dejanskih – in s tem pravnih – podlagah, saj kot zet zahtevka po 32. členu ZD nima), nista enotna sospornika (primerjaj 196 člen ZPP); navedena ne izpolnjujeta (tako kot tožita) niti pogojev navadnega sosporništva na aktivni strani (primerjaj 191 člen ZPP) – v bistvu gre za dve tožbi, ki zgolj sovpadata zaradi tega, ker je dejstveni substrat navidezno isti (povečanje premoženja zapustnika; pri izločitvi – toženka - in gradnji na tujem oziroma skupni gradnji kot stvarnopravni podlagi, to je dogovora o nastanku solastnine – JM).

Poleg tega iz tožbenih trditev toženke in JM izhaja, da gre pri njunih zahtevkih za njuno skupno premoženje (kar bi utegnilo biti pomembno ob sicer drugačnih – na materialno pravo oprtih - zahtevkih). Premoženjska razmerja med zakonci ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v členih 51 do 62. Po drugem odstavku 51. člena je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena). Zakonca se lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (60. člen). Zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. člen). Zakon o notariatu (ZN) v 1. točki 47. člena določa, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjene pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, v 48. členu pa, da so pravni posli iz prejšnjega člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Ker zakonca z nedoločenim deležem na skupnem premoženju ne moreta razpolagati (primerjaj 54. člen ZZZDR), sporazumno določenega deleža v (za veljavnost) predpisani obliki notarskega zapisa pa ne zatrjujeta, sta njuna zahtevka, tako kot sta uveljavljana, tudi v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami (to ne pomeni, da je vsak uveljavljan zahtevek zase, upoštevajoč sporazumno upravljanje skupnega premoženja iz prvega odstavka 52. člena ZZZDR, neutemeljen; iz citirane materialnopravne podlage sledi, da je toženka, ki ima izločitveni zahtevek po 32. členu ZD, upravičena zahtevati v okvirih njenega zahtevka izločitev celotnega skupnega premoženja (z izločitvijo le-to postane skupno – saj je pridobljeno z delom), oba skupaj kot nujna enotna sospornika pa sta upravičena zahtevati ugotovitev, da je sporno premoženje njuno skupno (in ne solastno, niti da se iz zapuščine izloči – za izločitveni zahtevek ni materialnopravne podlage), pri čemer pa navedena zahtevka (toženkin izločitveni in ugotovitveni obeh) eden drugega izključujeta). Za uveljavljanje njunih deležev pa ni materialnopravne podlage (nesklepčnost – iz trditev ne izhaja uveljavljana posledica).

V sporu o obsegu zapuščine morajo (Sodba II Ips 267/2006 z dne 20.3.2008, na katero se utemeljeno sklicuje že sodišče prve stopnje) sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo. Ob zapustnikovi smrti nastane glede podedovanega premoženja (dediščine) med sodediči skupnost, ki (vsaj praviloma) traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj - do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prim. prvi odstavek 145. čl. Zakona o dedovanju - U. l. SRS, št. 15/76 in nasl.). Subjekt dediščine so torej vsi dediči kot enota - vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo dediščino. Vsak od njih sicer lahko pod določenimi pogoji razpolaga s svojim dednim deležem. Vendar pa ne more razpolagati s posameznimi zapuščinskimi stvarmi, in tudi ne z deležem na teh stvareh - preprosto zato, ker na teh stvareh sploh nima deleža. Ima namreč "samo" delež v skupnosti dedičev. Ko je tako, je spor o tem, ali določene stvari (pravilneje, lastninska pravica na določenih stvareh) spadajo v zapuščino, zaradi narave takega razmerja mogoče rešiti samo na enak način za vse udeležence tega razmerja, torej enako za vse sodediče. Obseg zapuščine ne more biti različen za posamezne sodediče - neka pravica je lahko del zapuščine samo, če je to za vse od sodedičev. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjim/i (na drugi strani), kot če gre za spor med samimi sodediči. V teh sporih so torej dediči vselej enotni sosporniki (196. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). In ker mora biti vsem udeležencem tega enotnega pravnega razmerja zagotovljena pravica do izjave (ta pravica bi bila kršena, če bi se neposreden učinek sodbe raztezal tudi na tiste, ki v postopku niso sodelovali), so sodediči nujni sosporniki (za prostovoljno enotno sosporništvo gre samo v izjemnih primerih razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti in v primerih, ko je treba dati prednost pravici do sodnega varstva), kar pomeni, da morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. In to ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo (tako priznanje se lahko vsak trenutek prekliče - če se to zgodi, "postane" integracija stranke isti hip nepopolna), saj krog subjektov, ki zaradi z zakonom določene enotnosti pravnega razmerja predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank - nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, temveč je procesna nujnost. V obravnavani zadevi toženka in JM (kot že navedeno) nista enotna sospornika. Obveznosti, da morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, pa ni zadoščeno, ko na aktivni strani sicer res nastopata navedena kot tožnika, a ne kot enotna sospornika, temveč vsak s svojo trditveno (dejstveno) podlago (različna dejanska in pravna podlaga zahtevkov – do zapuščine oziroma dedičev zap. premoženja). Ker JM kot tožnik s tožbo ni zajel vseh (so)dedičev (ni zajel žene), sta njegova zahtevka (zaradi zgrešene pasivne legitimacije) že iz tega razloga neutemeljena, njegova pritožba neutemeljena, izpodbijana sodba pa v tem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v ostala (sicer sporna) vprašanja utemeljenosti uveljavljanih zahtevkov JM (mimogrede glede skupnega premoženja in nedoločenega deleža navedenega na njem glej zgoraj).

Glede pritožbe toženke zoper sodbo v delu pod točko II.1. - prvi odstavek: Pritožbo toženke zoper sodbo v delu pod točko II.1. - 1. odst. je pritožbeno sodišče moralo zavreči, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku toženke v celoti ugodilo. Toženka tako zoper tako odločitev nima pravnega interesa za pritožbo, zaradi česar je njena pritožba v tem delu nedovoljena (4. odst. 343. člena ZPP) in tako pritožbo (nedovoljeno) je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavreči. Glede pritožbe toženke zoper sodbo v delu pod točko II.1. - drugi odstavek: Neutemeljena pa je pritožba toženke glede zavrnitve njenega zahtevka (2. odst. pod točko II.1) glede ugotovitve, da je solastnica do 6/20 oziroma 3/20 navedenih nepremičnin in izločitve tega deleža iz zapuščine ter vknjižbe lastninske pravice na toženko. Pritožbeno sodišče se pri tem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljive in življenjsko povsem sprejemljive razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani glede navedenega. Glede na pritožbene razloge pa dodaja, da ugotovitve izvedenca MR niso trditve stranke, temveč izvedba dokaza v potrditev navedb; ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, v posledici česar so ugotovitve izvedenca glede obdelave kmetijskih zemljišč in njihove zaraščenosti pravno nepomembne in neupoštevne. Protispisne so zato pritožbene trditve o postavljenih tožbenih trditvah glede navedenega. Glede podrejeno postavljenega obligacijskega zahtevka je potrebno opozoriti, da sodišču o podrejenem tožbenem zahtevku toženke ni bilo potrebno odločati, saj toženkin primarni tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen; v pretežnem delu je bilo toženkinemu tožbenemu zahtevku ugodeno, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o njenem obligacijskem zahtevku (obligacijski zahtevek JM je sodišče prve stopnje kot že obrazloženo zavrnilo zaradi zgrešene pasivne legitimacije). Glede vlaganj v starejši objekt na parceli št. ..., k.o. P pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo mimo kontradiktornih trditev same toženke glede navedenega (že v odgovoru na tožbo je navedla, da pri obnovi stare stanovanjske hiše, obnovi starega hleva in silosa, ni sodelovala), pa tudi sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega povsem v skladu z določbo 8. člena ZPP v dejanskem in pravnem pogledu. Zato pritožba toženke glede navedenega jasno ni in ne more biti utemeljena. Odločitev pritožbenega sodišča glede navedenega temelji na 353. členu ZPP.

Glede pritožbe tožnice: In končno je neutemeljena tudi pritožba tožnice glede tega, kar je sodišče prve stopnje prisodilo toženki. Glede upoštevanja prispevka JM k prispevku toženke v okvirih 32. člena ZD so pritožbene trditve neutemeljene, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo zgoraj pri odločitvi o tožbenem zahtevku JM, in sicer da gre za skupno premoženje toženke in JM z nedoločenim deležem, ki ga je pač uveljavljala toženka in ji je bil tudi prisojen, pri čemer pritožbene trditve seveda ne zdržijo resne presoje, sploh pri zastavljanju vprašanj, kaj bi se zgodilo, če bi se toženka in JM sprla in hotela razdružiti svoje solastno premoženje z delom pridobljeno skupno premoženje zakoncev.

Glede iz zapuščine izločenega premoženja toženke po 32. členu ZD, v okviru katerega je upoštevan tudi prispevek JM, pa sicer držijo pritožbene trditve, da bi bila potrebna revalorizacija vrednosti zaslužkov na kmetiji pokojnega D iz naslova prodaje pridelkov in lesa, o neprimernem upoštevanju količine dela tako tožnice kot pokojnega D v primerjavi z delom M in JM, spregledu pri tem tožbenih navedb M in JM o obsegu opravljenega dela v urah, kot tudi prispevku tožnice, nakupu nepremičnin in izgradnji stanovanjske hiše ter nenazadnje neupoštevanju vrednosti avtomobilov pri prispevku toženke in JM, vendar navedeno prav v ničemer ne omaja ključne ugotovitve sodišča prve stopnje v okvirih uveljavljanega tožbenega zahtevka toženke o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka v okvirih dosojenega. Ugotovljen prispevek namreč po oceni pritožbenega sodišča, tudi če se v celoti upošteva pritožbene trditve tožnice kot utemeljene, presega to, kar je toženki dosojeno, upoštevajoč neosporavane ugotovitve sodišča prve stopnje glede navedenega. Glede izločitvenega zahtevka toženke glede premičnin (traktorja Š in drugih naštetih) pa pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe glede navedenega v celoti sklicuje. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodiošče pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče glede pravdnih stroškov (stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka, pritožniki ne izpodbijajo) pritožbenega postopka odločilo, da jih pravdne stranke krijejo vsaka svoje, upoštevajoč pri tem odločitev, kot je razvidna iz izreka te odločitve pritožbenega sodišča.