Jedro

Ploščice same po sebi niso nevarne, če pa postanejo nevarne, kadar so mokre, je treba ugotoviti, ali je bil kdo malomaren (kriv), da je do te mokrote prišlo oz. da ni poskrbel, da se jo pobriše.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je v celoti podana toženkina odgovornost za škodo iz dogodka 13. 4. 2014, ko si je tožnik poškodoval nogo pri padcu v garaži stanovanjske hiše toženkinega zavarovanca.

2. Obravnavan je sledeč škodni dogodek: Zavarovanec toženke je v svoji kleti priredil pojedino za svoje prijatelje. Po gostiji so si šli pred hišo podajati nogometno žogo. Pri tem jim je ta ušla v odprto klet – garažo, kjer je prej potekala pogostitev. Tožnik je stekel ponjo, pri tem pa mu je na ploščicah spodrsnilo, ker so bile polite - mokre in spolzke. Padel je in si poškodoval nogo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženkin zavarovanec, zanj pa ona, odgovoren, tako objektivno kot krivdno, saj so mokre ploščice nevarna stvar, istočasno pa je kot gostitelj opustil svojo dolžno skrbnost, ker ni poskrbel za varnost svojih gostov.

3. Zoper to sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožnica je zatrjevala, da mokre ploščice niti niso nevarna stvar niti ni njen zavarovanec ravnal protipravno oz. krivdo. Očitki o krivdi prvostopenjskega sodišča njenemu zavarovancu kot gostitelju so po mnenju pritožnice neživljenjski, nihče ga ni opozoril, da so bila tla v garaži mokra, nikjer ni predpisano, da bi moral garažo zapreti oz. jo stalno brisati. Tudi naj ga ne bi zavezovala ista skrbnost kot delodajalce ali lastnike javnih površin. Ponavlja, da bi mokroto na tleh lahko pričakoval vsak običajno skrben človek, tudi tožnik.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo (2. odst. 131. čl. in 149. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), s tem ko je presodilo, da so mokre ploščice v kleti nevarna stvar, do ugovora deljene odgovornosti (171. čl. OZ) pa se ni opredelilo in s tem storilo še absolutno bistveno kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

7. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema. Že po splošnem interpretacijskem pravilu se izjeme tolmačijo ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer stvar sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k “nevarni dejavnosti” v smislu 149. čl. OZ, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je treba takšne primere presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Takšen očitek (pravnopolitično) sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih stvari (in dejavnosti), iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

8. Ploščice torej same po sebi niso nevarne, če pa postanejo nevarne, kadar so mokre, je treba ugotoviti, ali je bil kdo malomaren (kriv), da je do te mokrote prišlo oz. da ni poskrbel, da se jo pobriše. 9. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje višje sodišče sicer ocenjuje, da je podana (vsaj delna) krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca. Kot gostitelj je bil dolžan poskrbeti za skrbno pripravo in izvedbo svoje gostije. Zavarovanec je bil gostitelj, izbral je prostor in vse drugo ter tako odločilno vplival na razvoj okoliščin, v katerih je prišlo do škode, zato bi mogel in moral biti skrbnejši. Pričakovano je, da se na gostiji v garaži, kjer dalj časa je in pije večje število ljudi, tu in tam kaj polije po tleh. Da so polita tla praviloma bolj zdrsna, pa je splošno znano. Zato je gostitelj dolžan (po)skrbeti za povprečno, običajno varno okolje svojih gostov, in sicer po mnenju pritožbenega sodišča ne tako, da bi zaprl vrata garaže (tu kaže pritožbi pritrditi), pač pa tako, da (o)pazi, če se na zabavi kje kaj polije oz. da razlitje tekočine vsaj tu in tam pobriše. To ni zahteva po pretirani skrbnosti, kot jo karikira pritožba, češ ni mogoče pričakovati, da bo nekdo tla ves čas brisal. Pritožnica tudi nima prav, da se sme taka skrbnost pričakovati le od delodajalca ali od lastnika javnih površin, ne pa od zasebnika. Tudi zasebnik mora paziti, da njegova stvar za koga drugega ne postane nevarna, pri čemer se nanj pač aplicira standard običajne, ne profesionalne skrbnosti.

10. Vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o deljeni odgovornosti, čeprav je toženka to uveljavljala. Že v odgovoru na tožbo je namreč med drugim navedla, da bi bil vsak iz zbrane družbe dolžan poskrbeti, da se tla pobrišejo in da bi vsak običajno skrben človek, tudi tožnik, v teh okoliščinah lahko pričakoval mokroto na tleh.

11. Ker glede tega v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, je storjena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 354. čl. ZPP).

12. To naj se v novem sojenju opredeli do toženkinega ugovora tožnikove sokrivde (deljena odgovornost, 171. čl. OZ), nato pa v skladu z načelom ekonomičnosti in koncentracije postopka (11. čl. ZPP) razsodi tudi o višini škode in izda končno sodbo.

13. Posledica razveljavitve izpodbijane sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve, odločitev o pritožbenih stroških, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, pa je prav tako pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).