Jedro

Obdolženec mora tekom kazenskega postopka imeti možnost, da ustno zasliši izvedenca, ki je izdelal zanj obremenilno izvedensko mnenje, da se z njim sooči ter v kontradiktorni razpravi predstavi svoj dvom in izpodbija verodostojnost ugotovitev izvedenca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter kazenska zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1. 7. 2014 obsojenega D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in petih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Sodišče je obsojencu odvzelo zaseženo konopljo, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremeni proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi višje državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse, z nagrado in potrebnimi izdatki njegovega zagovornika po uradni dolžnosti pa obremenilo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik jo je vložil iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da ji ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in kazensko zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec je v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da gre za vprašanji pravne varnosti in pristranskosti obeh sodišč nižjih stopenj, ki naj bi mu kršili pravico do poštenega sojenja, zato je zaprosil za odlog izrečene zaporne kazni. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenec grajal pomanjkljivo izpeljan dokazni postopek, brez upoštevanja njegovih dokaznih predlogov, posledično pa napačno ugotovljeno dejansko stanje, Vrhovnemu sodišču pa predlagal izrek primerne kazenske sankcije z možnostjo njenega alternativnega prestajanja.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovorih z dne 15. 9. 2016 in z dne 26. 4. 2017, podanima v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Navaja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe obsojencu niso bile kršene pravice, saj sta sodišči nižjih stopenj temeljito in logično obrazložili odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov, ki so bili materialnopravno nerelevantni. Prav tako ni obrazložena uveljavljana kršitev protispisnosti, medtem ko so razlogi pravnomočne sodbe medsebojno skladni in logični, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da se zagovornik z očitkom o kršitvi kazenskega zakona po vsebini ne strinja s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti pa je pavšalna in nekonkretizirana, zato se je ne da preizkusiti, njena dopolnitev pa neutemeljena, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik izjave ni podal, obsojenec pa se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca ni strinjal in v nadaljevanju prikazal lasten pogled na dogajanje kritičnega dne ter izpostavil kršitve njegovih procesnih pravic.

B-I.

5. Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. S podajo dokaznih predlogov obsojenca in njihovo sodno presojo se udejanja pravno jamstvo, po katerem je obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), še bolj konkretna od Ustave pa je Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki v d) alineji tretjega odstavka 6. člena izrecno določa kot jamstvo obdolženca v kazenskem postopku, "da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič".

7. Pravico do obrambe obdolženec med drugim izvršuje z zaslišanjem obremenilnih prič, ki predstavlja samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje zgoraj omenjeni 29. člen Ustave in obdolžencu omogoča, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja1. Poleg priče je v kazenskem pravu prepoznano dokazno sredstvo tudi izvedenec, ki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga razjasniti sporna dejanska vprašanja, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga. Ugotovitve, ki jih izvedenec poda v svojem izvidu in mnenju, predstavljajo vir, iz katerega sodišče črpa dokazno gradivo tako, da dokazno sredstvo uporabi, ko izvede ustrezno procesno dejanje dokazovanja (na primer zasliši obdolženca, pričo ali izvedenca oziroma prebere izvedensko mnenje). Pri tem izvedenec po slovenskem pravu ni pomočnik stranke, ki ga predlaga, ampak pomočnik sodišča. Ob upoštevanju načela enakosti orožij in popolne enakopravnosti strank na eni strani ter načela materialne resnice, ki zavezuje sodišče na drugi strani, se za izvedbo dokaza z izvedencem primarno zahteva njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi v navzočnosti strank. Takšno stališče ima oporo z zakonskih določbah, saj se mora izvedenec vabilu na glavno obravnavo odzvati, sme pa se ga tudi prisilno privesti.2 Neposrednemu zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi je že na zakonski ravni namenjena posebna določba, po kateri izvedenec poda na glavni obravnavi svoj izvid in mnenje ustno; če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ju prebere. Ko izvedenec poda svoj izvid in mnenje, se mu lahko postavljajo tudi vprašanja3. Izvedenčev položaj je torej drugačen od položaja priče, saj drugače kot priča, ki zgolj izpoveduje o zaznanih dejstvih, izvedenec napravi tudi sklep o tistem, kar je zaznal in je očitno, da nima tako kot priča zgolj pasivne vloge, ampak aktivno, saj bo sodišče na podlagi njegovega strokovnega znanja ugotavljalo pravno pomembna dejstva4. 8. Če ima obdolženec pravico zasliševati obremenilno pričo, mora imeti prav zaradi predhodno pojasnjene aktivne vloge izvedenca pravico zasliševati avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Če pri tem upoštevamo pravilo, da se po ustaljeni ustavnosodni praksi ne zahteva, da obdolženec v zvezi z obremenilno pričo materialnopravno izkaže, kaj jo bo vprašal, potem to še toliko bolj velja za zahtevo obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenca, sploh če ta izdela za obdolženca obremenilno izvedensko mnenje. Obdolženec mora torej imeti možnost, da ustno zasliši izvedenca, ki je izdelal zanj obremenilno izvedensko mnenje, da se z njim sooči ter v kontradiktorni razpravi predstavi svoj dvom in izpodbija verodostojnost ugotovitev izvedenca.5 B-II.

9. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je prvotna obtožnica sprva očitala obsojencu, da je z namenom nadaljnje prodaje med drugim prenašal 1105,00 gramov konoplje in je zunajobravnavni senat ugovoru obsojenčevega zagovornika ugodil ter obtožnico vrnil tožilstvu zaradi dopolnitve preiskave, saj ni bilo jasno, ali je očitana količina konoplje predstavljala le posušene rastlinske delce ali tudi stebla, ki niso bila primerna za uživanje; - da je v okviru dopolnjene preiskave preiskovalna sodnica izdala odredbo za izdelavo izvedenskega mnenja (ki sta jo prejela tudi obsojenec in njegov zagovornik) z navodilom, da se celotna zasežena konoplja preišče in odgovori, kolikšno težo predstavljajo rastlinski deli (stebla in veje konoplje), ki niso primerni za uživanje; - da je izvedenka Nacionalnega forenzičnega laboratorija, dr. A. A., izdelala poročilo o preiskavi, skupaj z izvedenskim mnenjem, v katerem je zapisala, kolikšno količino celotnega zaseženega materiala predstavlja konoplja, uporabna za uživanje (1428,80 gramov) in kolikšnen delež v celotnem zaseženem materialu predstavlja neuporabno konopljo (739,30 gramov oziroma 34% delež celotno zasežene količine); - da sta izvedensko mnenje prejela zagovornik in obsojenec ter nanj nista imela pripomb; - da je v novi obtožnici tožilstvo v dokazne namene predlagalo med drugim branje poročila o preiskavi zasežene konoplje in izvedenskega mnenja, tak dokazni predlog pa izrecno ponovilo na predobravnavnem naroku in sta se zagovornik in obsojenec z njim strinjala; - da sta se na glavni obravnavi med drugim prebrala tudi predlagana poročilo o preiskavi ter izvedensko mnenje, na katere stranke niso imele pripomb; - da je na glavni obravnavi zagovornik predlagal zaslišanje izvedenke dr. A. A., ki je izdelala izvedensko mnenje, z namenom, da se razišče vprašanje kvalitete in količine uporabne konoplje; - da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog ocenilo kot prepoznega ter nepotrebnega, saj je o celotni količini zasežene konoplje ter znotraj te, o količini konoplje, ki je primerna za uživanje, dala jasne in nedvoumne odgovore izvedenka v izvedenskem mnenju.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je obramba predlagala na glavni obravnavi zaslišanje izvedenke zato, da bi se razjasnilo vprašanje celotne količine zasežene konoplje in količine, primerne za njeno nadaljnjo uporabo, pri čemer je bila ta po mnenju zagovornika zaradi vlage, plesni in gnilobe tako slabe kvalitete, da je ni bilo možno prodati naprej, temveč imeti zgolj za lastno uporabo. Obdolženec je imel pravico, da bi na glavni obravnavi neposredno zaslišal izvedenko, ki je izdelala glede pravno odločilnih dejstev zanj obremenilno izvedensko mnenje, pa mu je bila ta pravica nezakonito odvzeta.

11. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje izvedenke na glavni obravnavi, ki je obsojenca z izvedenskim mnenjem obremenila, kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člena Ustave ter d) alineja tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj obrambi ni omogočilo neposrednega soočenja z izvedenko in s tem izpodbijanja verodostojnosti ugotovitev izvedenke. V konkretnem dokaznem položaju, ko je bilo pisno izvedensko mnenje izvedenke dr. A. A. na glavni obravnavi dne 1. 7. 2014 v soglasju s strankami prebrano, pomeni naknadni predlog zagovornika za neposredno zaslišanje izvedenke zgolj odstop od dotedaj predlaganega načina izvedbe dokaza z izvedencem (branje izvedenskega mnenja), kot ga je predlagalo tožilstvo že v obtožnici in ponovilo na predobravnavnem naroku, obramba pa se je s takšnim načinom izvedbe dokaza z izvedencem strinjala. Šlo je torej za nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, ki je do trenutka zagovornikove podaje dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenke obsojenca po vsebini že obremenjevalo (iz izvedenskega mnenja je namreč izhajalo, da je bilo 1428,80 gramov konoplje primerne za nadaljnje uživanje). Na glavni obravnavi je predstavljalo prebrano izvedensko mnenje za obsojenca brez dvoma obremenilen dokaz, obsojenec pa še ni izčrpal svoje pravice, da se z izvedenko sooči, jo ustno zasliši, ji predstavi svojo dokazno tezo in s tem izpodbija verodostojnost njenih obremenilnih ugotovitev. Obe sodišči nižjih stopenj sta zastopali stališče, da je bilo zaslišanje izvedenke nepotrebno, saj je bilo na vprašanje o količini in kvaliteti konoplje že odgovorjeno z izvedenskim mnenjem. Glede na to, da je bilo izvedensko mnenje ključen obremenilen dokaz (ostale zaslišane priče - policisti so namreč izpovedovali v smeri obsojenčevega načina prenašanja in gojenja konoplje), v zvezi s katerim obsojencu ni bila dana možnost izprašati izvedenko, kako je prišla do podatkov o količini in kvaliteti konoplje, dokazna teza obrambe pa je bila vseskozi jasna (kvaliteta konoplje je bila tako slaba, da ni bila primerna za nadaljnjo prodajo) in vsebinsko nasprotna izvedenskemu mnenju, je na mestu zaključek, da je odločitev obeh sodišč nižjih stopenj posegla v obsojenčeva pravna jamstva iz 29. člena Ustave in d) alineje tretjega odstavka 6. člena EKČP. Stališči obeh nižjestopenjskih sodišč, da so bila vprašanja v zvezi s količino in kvaliteto zasežene konoplje razčiščena z izvedenskim mnenjem, tudi nakazujeta, da sta nižjestopenjski sodišči vnaprej predpostavljali odgovore izvedenke ob morebitnem zaslišanju. To dodatno predstavlja oviro uresničevanju obsojenčeve pravice do obrambe in s tem pravice, da se sooči in neposredno zasliši izvedenko kot nadaljevanje izvedbe tistega dokaza, ki je bilo v konkretnem primeru za obsojenca nedvomno obremenilne narave.

12. S presojo konkretnega dokaznega predloga za zaslišanje izvedenke kot nepotrebnega sta obe nižjestopenjski sodišči obrambi naložili trditveno breme, ki mu sicer obramba mora zadostiti pri ostalih dokaznih predlogih, kar je bilo pojasnjeno že v 8. točki obrazložitve. Pravica do zaslišanja izvedenke kot del obdolženčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje, zato mora obdolženec imeti možnost, da izvedenca tudi ustno zasliši. C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje izvedenke na glavni obravnavi kršili obsojenčevo pravico do obrambe. Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je zato ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tega razloga se do vseh ostalih zagovornikovih in obsojenčevih navedb v njunih zahtevah za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj je ugotovilo kršitev pravice do obrambe in že na tej podlagi zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002. 2 Prvi in drugi odstavek 250. člena ZKP. 3 Šesti odstavek 333. člena in prvi odstavek 334. člena ZKP. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998. 5 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-657/2013 z dne 12. 11. 2015 in odločbi ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014 in Balsyte-Lideikiene proti Litvi z dne 4. 11. 2008.