Jedro

Pritožba je redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Pritožnik se v pritožbi zato ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec vrniti tožnici 3.227,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 02. 2010 do plačila in ji povrniti 203,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na „vse“ pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja pri vseh navedbah, ki jih je že podal v tej zadevi. Nasprotuje stvarni in krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje, ker gre za spor med delodajalcem in zaposlenim. Poleg tega je po pogodbi o sofinanciranju krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Za izdajo zamudne sodbe ni bilo pogojev. Študijsko leto se je namreč začelo že 01. 10. 2005, tožnica pa je svoje pogodbene obveznosti izpolnila šele z zamudo. O plačilu toženca ni obvestila, zato je bil prisiljen prenehati s študijem. Izpodbijana sodba je glede na navedeno preuranjena.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Pritožnik se torej v pritožbi ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podal v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral. Toliko bolj to velja v toženčevem primeru, ko je toženec zamudil rok za odgovor na tožbo in je zato sodišče prve stopnje njegov odgovor zavrglo, odločitev o tem pa je že pravnomočna.

6. Zamudna sodba se po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo, se štejejo tožničine dejanske trditve o podlagi in višini njene terjatve za resnične. Toženčevo sedanje pojasnilo, zakaj ni mogel izpolniti svojih pogodbenih obveznosti, torej za odločanje o pritožbi ni relevantno.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe upoštevalo predpisane pogoje iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Nasprotna pritožbena trditev je ostala neobrazložena. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo krajevno pristojno. Okrajno sodišče v Kamniku je odločalo v zadevi na podlagi delegacije pristojnosti v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS I R 26/2011 z dne 31. 03. 2011. V tem primeru ima delegirana pristojnost prednost pred dogovorjeno pristojnostjo iz pogodbe o sofinanciranju podiplomskega študija, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Brez podlage je tudi pritožbeni dvom o stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru namreč ne gre za individualni delovni spor iz prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (2), pač pa za premoženjskopravni spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Po 1. členu ZPP je za obravnavanje in odločanje v tem sporu pristojno redno sodišče v pravdnem postopku. Toženec namreč niti ob sklenitvi prej navedene pogodbe niti ob vložitvi tožbe ni bil zaposlen pri Ministrstvu za pravosodje. Kot sodnik je po drugem odstavku 1. člena Zakona o sodniški službi (3) v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, vendar predmet spora niso pravice, obveznosti in odgovornosti iz tega razmerja, ampak toženčeva pogodbena obveznost. 8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere je treba v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

(1) Uradni list RS, št. 73/2007- UP3 in 45/2008. (2) Uradni list RS, št. 2/2004 do 47/2010. (3) Uradni list RS, št. 19/1994 do 33/2011.