Jedro

Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ocena ne more biti predmet upravnega spora, je logično, da potem ne more biti predmet upravnega spora tudi na zapisniku protokolirano dejstvo, da so bile tri ocene negativne. Posledično pa tudi zapisnik sam po sebi ne more biti predmet sodnega varstva. Zaradi tega je sodišče tožbo zavrglo, saj tožnik izpodbija akt, ki niti ni upravni akt niti akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

Drugo tožena stranka je bila kot predsednik izpitne komisije že postavljena, izpit je bil zaključen, s čimer je bilo tudi dejanje zaključeno. Prihodnje negotovo dejstvo, torej ponovna postavitev drugo tožene stranke za člana komisije, pa še ni nastopilo in zaradi tega takega tožbenega zahtevka ni mogoče postaviti. Tako je tudi v primeru tega tožbenega zahtevka podan razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik s tožbo izpodbija dejanje, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu.

Glede tožbe zoper drugo toženo stranko pa je razen iz zgoraj navedenih razlogov podan še dodaten razlog za zavrženje tožbe, saj kot fizična oseba ne more biti tožena stranka v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper zapisnik o opravljanju pravniškega državnega izpita z dne 7. 11. 2019, kjer je navedeno, da ni opravil pravniškega državnega izpita. Iz zapisnika izhaja, da je bilo kazensko materialno in procesno pravo ocenjeno z oceno 5, civilno materialno in procesno pravo z oceno 6, temelji gospodarskega prava z oceno 5, temelji delovnega prava in prava socialne varnosti z oceno 7 ter ustavna ureditev, organizacija državne uprave in pravosodja ter temelji pravne ureditve EU z oceno 5. 2. Tožnik zatrjuje, da je zapisnik izdala drugo tožena stranka kot predsednik izpitne komisije. Drugo toženi stranki očita, da je medtem, ko so prvi štirje izpraševalci postavljali vprašanja, ves čas godrnjala, odkimavala in izkazovala nestrpen odnos do tožnika. Očita ji, da ga je silila k odmoru med posameznimi preverjanji znanja in da vprašanja, ki jih je drugo tožena stranka zastavljala tožniku "mejijo na znanstveno fantastiko". Drugo tožena stranka je rekla tožniku, da izpit ni bil uspešno opravljen, ker si tožnik ni vzel odmora, če bi si ga, bi pravilno odgovoril na njegovo vprašanje. Glede na vse navedeno je izpodbijani zapisnik ničen, pomeni pa tudi kršitev pravice do svobode dela. Z izdajo izpodbijanega zapisnika je bila tožniku tudi onemogočena pravica do izjave. Izpodbijani zapisnik ne določa, da tožnik lahko vloži pravno sredstvo zoper zapisnik. Iz njega so razvidna samo zapisana vprašanja tožniku, ni pa zabeležen odgovor na vprašanje. Zapisnik posega v njegove pravice in temeljne svoboščine, ker mu je onemogočena pravica do svobode dela. Z zapisnikom se tožnik ne strinja tudi zato, ker sta Zakon o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju: ZPDI) in Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju: Pravilnik) v neskladju z Ustavo RS, ker ne določata objektivnih kriterijev in meril za ocenjevanje kandidatov. Drugo tožena stranka bi morala tudi zabeležiti pisno glasovanje o ocenah. Iz zapisnika ni razvidno, zakaj tožnik ni uspešno opravil pravniškega državnega izpita. Čeprav tožnik meni, da je pravilno odgovarjal na vprašanja, je drugo tožena stranka vsakič odkimavala ali izrazila z besedami "to pa ni pravilen odgovor".

3. Tožnik v tožbi tudi navaja, da niti ZPDI niti Pravilnik ne omogočata kandidatu možnosti ugovora ali pritožbe niti zoper pisni niti zoper ustni del izpita. Tožnik ne more dokazati, s kakšnim znanjem razpolaga, če njegovi odgovori niso nikjer zabeleženi. Tožnik je drugič opravljal pravniški državni izpit, vendar glede na navedeno ocenjevanje ne more pričakovati boljšega ocenjevanja v naslednjem poskusu.

4. Izpodbijani zapisnik je po tožnikovem mnenju nezakonit tudi zaradi tega, ker ne vsebuje obveznih sestavin v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik tudi zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Meni tudi, da je bil diskriminiran. Drugo tožena stranka je imela po tožnikovem mnenju odklonilen odnos do tožnika od začetka ustnega dela. Nadalje tožnik navaja, da zahteva naravno komisijo pri zastavljanju vprašanj iz ustnega dela pravniškega državnega izpita. Drugo tožena stranka je arbitrarno obravnavala odgovore tožnika, kar pomeni, da je ugotavljala fiktivne razloge v škodo tožnika.

5. Tožnik uveljavlja tudi povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode in zatrjuje, da je zaradi izvršitve izpodbijanega zapisnika zbolel. Premoženjska škoda pa je v tem, ker se je dogovoril z odvetnico A.A., da se bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu zaposlil kot odvetniški kandidat v njeni odvetniški pisarni. Zaradi diskriminacije pa prav tako uveljavlja premoženjsko škodo.

6. Tožnik v tožbenem zahtevku zahteva, da sodišče spremeni izpodbijani zapisnik tako, da se mu z novim datumom dovoli ponovni pristop na ustni del pravniškega državnega izpita pred spremenjeno izpitno komisijo (točka 1 zahtevka), da sodišče ugotovi, da je bila z zapisnikom kršena ustavna pravica tožnika do svobode dela iz 49. člena URS (točka 2 zahtevka), da sodišče prepove drugo toženi stranki, da bi bila postavljena tožniku kot član izpitne komisije v prihodnje (točka 3 zahtevka), v zahtevkih pod točkami 4, 5 in 6 uveljavlja zahtevo za povrnitev škode, v zahtevku pod točko 7 pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpitna komisija imenovana z mesečnim razporedom. Zapisnik, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Je javna listina, ki dokazuje potek opravljenega dejanja. Z zapisnikom se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Iz navedenega razloga prvo tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ni upravni akt. Če bo tožbo obravnavalo po vsebini, pa tožena stranka navaja, da je bil zapisnik sestavljen skladno s 23. členom Pravilnika. Za zapisnik se ne zahteva, da bi moral biti sestavljen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi vseboval pouk o pravnem sredstvu. Z zapisnikom ni bila kršena tožnikova ustavna pravica do svobode dela, saj je bil tožniku pod enakimi pogoji kot drugim kandidatom omogočen pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Sàmo ocenjevanje pa je stvar akademske presoje in ne odločanje v upravnem postopku. Tako je tudi stališče Upravnega sodišča RS v primeru pritožb strank zoper oceno. Vrednotenje pravilnosti odgovorov ne more biti predmet sodne presoje, ki se lahko nanaša samo na zakonitost odločanja o pristopu k izpitu, imenovanje izpitne komisije in izdaje ugotovitvenih aktov. Izpitne komisije za pravniški državni izpit se ne imenuje z zapisnikom, ampak z mesečnim razporedom. Komisijo določi minister za pravosodje na podlagi 16. člena Pravilnika. Prvo tožena stranka je pri sestavi izpitne komisije pazila, da člani komisije niso bili tisti, ki so pripravili in ocenili pisni del izpita. Ko je tožnik prvič opravljal pravniški državni izpit k ustnemu delu ni pristopil, ker pisni del izpita ni bil pozitivno ocenjen. S tem, ko je bila drugo tožena stranka dvakrat zaporedoma postavljena kot predsednik izpitne komisije, ni prišlo do kršitve Pravilnika. Tožnik je pristopil k ustnemu delu le pri drugem dovoljenem pristopu, torej ga je predsednik izpitne komisije spraševal le enkrat. Tožnik ni podal nobene pripombe na sestavo izpitne komisije. Izpitno komisijo sestavljajo predsednik in štirje člani izpitne komisije ter zapisnikar, kar po mnenju prvo tožene stranke omejuje možnost predsedniku ali posameznemu članu, da bi svojo nalogo opravljal pristransko ali diskriminatorno. Vsak kandidat je pred pričetkom ustnega dela tudi seznanjen s sistemskim načelnim mnenjem Komisije za preprečevanje korupcije glede krepitve integritete in omejevanja nasprotja interesov. Glede premoženjskega zahtevka pa prvo tožena stranka izpostavlja, da morajo biti za povrnitev škode podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Odškodninski zahtevek prvo tožena stranka zavrača, saj ni ravnala protipravno in ji ni moč očitati krivde za škodo. Prvo tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

8. Drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 lahko toženec le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Tožnik pa vlaga tožbo zoper drugo toženo stranko kot fizično osebo, ki ne more biti tožena v upravnem sporu. Z zapisnikom ni bilo odločeno o nobeni pravici tožnika, saj nima vnaprej zagotovljene pravice do uspešno opravljenega pravniškega državnega izpita, ampak le, da izpit opravlja pod določenimi zakonskimi pogoji. Zapisnik je zgolj tehnični pripomoček o poteku pravniškega državnega izpita in ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Glede na navedeno je treba tožbo zavreči po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik ni imel nobenih pomislekov glede sestave izpitne komisije, čeprav je bil povprašan po tem. Uvodoma je bil seznanjen, da ga bo predsednik komisije po vsakem zaključenem predmetu vprašal, če želi odmor. Tako ravna na vseh izpitih. Vsa vprašanja drugo tožene stranke so bila zastavljena v skladu s programom po prilogi iz 25. člena Pravilnika. Izpit je potekal brez zapletov in korektno, komisija o ocenah ni glasovala dvakrat, ampak je ob razglasitvi izida kandidata seznanila, kako je ocenila znanje po posameznih predmetih. Pri ocenjevanju je šlo za odločanje na podlagi strokovne presoje, ki je zaupana imenovanim članom komisije. Pravilnik ne določa zapisovanja odgovorov na vprašanja. Glede na potek izpita to tudi ni mogoče. Ne drži, da naj bi tožnik pravilno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja iz predmeta, ki je spraševala drugo tožena stranka. Drugo tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Vse stranke postopka so v nadaljevanju vložile več pripravljalnih vlog, s katerimi dodatno pojasnjujejo svoja stališča. Tožnik med drugim navaja, da je tožbo vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je bilo z zapisnikom odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne drži, da bi tožnik poskušal izpodbijati ocenjevanje, ampak izpodbija nemoralno in arbitrarno ocenjevanje. Gre za tako ocenjevanje, ki ga že na prvi pogled ni moč preizkusiti. Ni težava v ocenah posameznih predmetov, ampak v tem, da je bila drugo tožena stranka hkrati izpraševalec predmeta ustavna ureditev in predsednik izpitne komisije. V takem svojstvu pa je zlonamerno zastavljal vprašanja, delal grimase, godrnjal in nemirno sedel. V zvezi z drugo toženo stranko tožnik še izpostavlja, da je v resnici uradna oseba prvo tožene stranke. Zapisnika ni izdal v svojem imenu, ampak v imenu prvo tožene stranke. V upravnem postopku odločajo fizične osebe v upravnih postopkih v imenu upravnih in državnih organov. Tožnik med drugim še navaja, da pred izpitom ni vedel, da bo drugo tožena stranka zlonamerna.

K točki I izreka:

10. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

11. Tožnik je tožbo vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po presoji sodišča zapisnik, ki ga tožnik izpodbija, dejansko ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj to že pojmovno ne more biti odločanje o čemerkoli, ampak je zgolj zapis o poteku določenih dejanj - v konkretnem primeru o poteku pravniškega državnega izpita. S tega vidika je ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 sicer izpolnjena, to je procesna predpostavka, da ni možen redni upravni spor. Vendar pa v konkretnem primeru niso izpolnjene ostale procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Sodišče je v upravnem sporu vezano na tožbeni zahtevek. Tožnik je v tožbenem zahtevku pod točko 1 in 2 zahteval spremembo zapisnika o opravljenem pravniškem državnem izpitu in ugotovitev, da je bila z zapisnikom kršena tožnikova ustavna pravica do svobode dela iz 49. člena URS. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da četudi se s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 izpodbija akt, ki sicer sam po sebi nima značaja upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, mora biti predmet upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic vseeno take vrste akt, ki je odločevalske narave, kar pomeni, da se je z izpodbijanim aktom o nečem odločalo. Z zapisnikom pa - kot je bilo že pojasnjeno - se o ničemer ne odloča, ampak se v njem le protokolirajo določena dejstva. Res je sicer, da je v zapisniku o pravniškem državnem izpitu tudi posebna rubrika, kjer se označi, ali je kandidat izpit opravil ali ne, vendar pa je to dejstvo, torej v konkretnem primeru, da ga ni opravil, le posledica treh negativnih ocen. Torej je ocena tiste vrste akt, ki je dejansko odločevalske narave, saj se z njo odloča, ali izkazuje kandidat dovolj znanja za pozitivno oceno, in če ga, kako to znanje ovrednotiti številčno. Vendar pa, četudi je ocena po vsebini akt, s katerim se o nečem odloča, tožnik ne bi izpolnjeval procesnih predpostavk za obravnavano tožbo, tudi v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek uperjen zoper oceno. S tem v zvezi se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Dor 108/2020-3 z dne 3. 6. 2020, s katerim je Vrhovno sodišče RS prav v primeru negativne ocene pri pravniškem državnem izpitu sprejelo stališče, da presoja strokovne ocene oziroma strokovnega opravila nima narave upravnega odločanja in kot taka po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je že v več zadevah sprejelo stališče, da presoja strokovne ocene oziroma strokovnega opravila nima narave upravnega odločanja in kot taka po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu in da gre tudi pri oceni pisnega dela pravniškega državnega izpita za strokovno oceno dveh članov izpitne komisije, ki sta imenovana izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov. Preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata ni odločanje o upravni stvari in torej tudi ne odločanje v upravnem postopku, zaradi česar sprejeta ocena ni upravna stvar in to ne more postati zgolj zato, ker jo je državni organ zapisal v izreku svoje odločbe. Posledično tudi ni stvar upravnega spora, zato ne more imeti sodnega varstva, niti zadržanega ne (točka 6 obrazložitve). Vrhovno sodišče je nadalje v istem sklepu še presodilo, da strokovna ocena dela izpita ni tožničina pravica, obveznost ali pravna korist, o kateri bi tožena stranka odločala v upravnem postopku, zato zoper oceno ni pravnega sredstva in posledično zoper njo tudi ni zagotovljeno sodno varstvo (točka 7 obrazložitve).

13. Ker torej glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ocena ne more biti predmet upravnega spora, je logično, da potem ne more biti predmet upravnega spora tudi na zapisniku protokolirano dejstvo, da so bile tri ocene negativne. Posledično pa tudi zapisnik sam po sebi ne more biti predmet sodnega varstva. Zaradi tega je sodišče tožbo zavrglo, saj tožnik izpodbija akt, ki niti ni upravni akt niti akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic ( 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

14. Glede na to, da se tožnik sklicuje na poseg v ustavno pravico do svobode dela iz 49. člena URS, pa sodišče pojasnjuje, da iz tretjega odstavka 49. člena URS izhaja, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Nemožnost opravljanja nekega poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev pa ne pomeni posega v ustavno pravico, saj je tisti konkretni poklic dostopen za vse enako pod enakimi pogoji, ki jih morajo vsi, ki ga želijo opravljati, izpolnjevati.1 Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi št. I U 1880/2017, ki se je prav tako nanašala na opravljanje pravniškega državnega izpita. S tem v zvezi se sodišče ponovno sklicuje na že citirani sklep Vrhovnega sodišča RS X Dor 108/2020-3, kjer je sodišče tudi navedlo v povezavi z negativno oceno na pravniškem državnem izpitu presodilo, da nezmožnost opravljanja poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev ne pomeni posega v ustavno pravico iz 49. člena URS. Konkretni poklic je dostopen za vse pod enakimi pogoji, ki jih morajo vsi, ki ga želijo opravljati, izpolnjevati. Tako se je Vrhovno sodišče RS torej v tem sklepu opredelilo tudi do tega, ali je z negativno oceno poseženo v pravico iz 49. člena URS.

15. Tožnik v tožbenem zahtevku pod točko 3 zahteva tudi, da sodišče v prihodnje prepove drugo toženi stranki, da bi bila postavljena kot član izpitne komisije pri tožniku. S tem tožnik izpodbija dejanje. Tudi tako dejanje, ki ga tožnik izpodbija, v konkretnem primeru ne more biti predmet upravnega spora, ker takemu tožbenemu zahtevku že pojmovno ni mogoče ugoditi. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 je sicer s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin možno zahtevati prepoved nadaljevanja dejanja. Vendar pa že iz jezikovne razlage besedne zveze "prepoved nadaljevanja dejanja" logično izhaja, da je možno zahtevati prepoved takega dejanja, ki v trenutku vložitve tožbe še traja. Drugo tožena stranka pa je bila kot predsednik izpitne komisije že postavljena, izpit je bil zaključen, s čimer je bilo tudi dejanje zaključeno. Prihodnje negotovo dejstvo, torej ponovna postavitev drugo tožene stranke za člana komisije, pa še ni nastopilo in zaradi tega takega tožbenega zahtevka ni mogoče postaviti. Če bi se v bodoče zgodilo, da bi bil tožnik nezadovoljen s sestavo komisije (kateregakoli člana), bi lahko podal v konkretnem primeru prošnjo za izločitev, ne more pa že v tem trenutku na splošno zahtevati, da določena oseba nikoli ne bi bila član komisije, pred katero bi opravljal pravniški državni izpit. Tako je tudi v primeru tega tožbenega zahtevka podan razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik s tožbo izpodbija dejanje, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, ker ne ustreza kriterijem iz tretje alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1. 16. Glede tožbe zoper drugo toženo stranko pa je razen iz zgoraj navedenih razlogov podan še dodaten razlog za zavrženje tožbe, saj kot fizična oseba ne more biti tožena stranka v upravnem sporu. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko toženec le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Zato je poleg države ali lokalne skupnosti lahko tožena stranka le subjekt, ki ima lastnost pravne osebe. Pri tem je povsem irelevantno, da so v upravnem postopku pod odločbami podpisane fizične osebe, saj so v tem svojstvu podpisane kot predstojniki organov ali kot osebe, ki so pooblaščene za odločanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku ali pa so fizične osebe v upravnem postopku odločevalci kot nosilci javnih pooblastil ali kot izvajalci javnih služb. Vendar pa biti odločevalec v upravnem postopku ni identično s tem, kdo je lahko tožena stranka v upravnem sporu. Peti odstavek 17. člena ZUS-1 povsem nedvoumno določa, da je to lahko le država, lokalna skupnost ali pravna oseba.

17. Tožnik je s tožbo zahteval tudi odločitev o odškodninskem zahtevku. Gre za adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1, v katerem lahko sodišče odloči le, če sàmo odloči o stvari, to je v primeru, če o tožnikovi pravici ali pravni koristi odloči v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo, ni vsebinsko presojalo tožnikovih odškodninskih zahtevkov.

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

19. Tožnik je v tožbi predlagal tudi, naj sodišče opravi glavno obravnavo, pri čemer je predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje številnih prič. Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, ni opravilo glavne obravnave, saj tožbe ni obravnavalo po vsebini. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II izreka:

20. V tem upravnem sporu je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora tožnik in drugo tožena stranka. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sklep VS RS opr. št. X Ips 222/2016 (14. točka obrazložitve).