Jedro

Tožena stranka je za postopkovne določbe izdaje izpodbijanega akta uporabila ZUP kar je pravilno glede na to, da ZPVI glede procesnih standardov in pravil, ki so relevantna v tem upravnem sporu, nima posebnih določb. Zato pride za obravnavani primer v poštev določilo 2. odstavka 3. člena ZUP. Po določilu 2. odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2007 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 63,44 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI, Uradni list RS, št. 73/2004), 39.a. člena Zakona o državni upravi, 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju odločila, da v A. pridobljen naziv izobrazbe dimnikar, ki ga tožnik dokazuje z določenimi listinami, ni enakovreden slovenskemu nazivu poklicne izobrazbe dimnikar. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 3. 3. 2006 pri ministrstvu vložil vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji. Pravi, da je stranka v vlogi zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe ter enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne izobrazbe s slovenskim nazivom poklicne izobrazbe. Tožena stranka pravi, da je tožniku dne 25. 10. 2006 izdala delno odločbo št. ... v kateri je odločila o zahtevku glede stopnje izobrazbe, smeri izobrazbe in nazivu poklicne izobrazbe glede na zaključen tuj izobraževalni program, saj je ugotovila, da je zahtevek iz prve točke ločljiv od zahtevka za ugotovitev enakovrednosti naziva poklicne izobrazbe, ki še ni bil primeren za odločitev, ker so bile potrebne dodatne informacije o izobraževanju stranke, ki jih je ministrstvo naknadno dne 6. 11. 2006 pridobilo od šole, kjer se je stranka izobraževala. Vlogi je stranka dne 3. 3. 2006 in naknadno dne 10. 3. 2006 ter 31. 3. 2006 priložila izvirnik spričevala o zaključnem izpitu, prevod spričevala v slovenski jezik, izvirnik indeksa šole za dimnikarja, opis predmeta tehnologija v programu dimnikar, izvirnik spričevala o zaključnem izpitu za strojnega ključavničarja opis izobraževanja ter upravno takso. Tožena stranka pravi, da je v delni odločbi z dne 25. 10. 2006 ugotovila, da je izobraževanje opravljeno na A., kljub krajšemu trajanju prekvalifikacije, glede na pridobljeno stopnjo izobrazbe na A., glede na merila priznavanja, ki jih določa 3. člen ZPVI, in glede na Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju enakopravno srednji poklicni izobrazbi v Republiki Sloveniji, ter da je pridobljen naziv poklicne izobrazbe na A. dimničar v prevodu: dimnikar. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je pri odločanju o enakovrednosti naziva poklicne izobrazbe pridobljene na A. z nazivom poklicne izobrazbe pridobljene v Sloveniji v skladu z merili iz 3. člena ZPVI opravila primerjavo med predmetnikom in programom za pridobitev poklicne izobrazbe dimnikar in slovenskim predmetnikom in programom. Ugotovila je, da naziva poklicne izobrazbe nista enakovredna, saj obstajajo bistvene razlike v strokovno teoretičnem delu, to je pri obsegu predmeta tehnologija in pri predmetu gradbeništvo, ki ga hrvaški predmetnik ne zajema.

V tožbi tožnik pravi, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje niti materialne podlage, niti nima razlogov za njeno izdajo, tako da je bil z izdajo kršen 214. člen ZUP, ki določa obvezne sestavine obrazložitve določbe. Izpolnjeni so vsi znaki po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi česar je potrebno izpodbijani akt odpraviti. Tožnik pravi, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navedla, da po primerjavi predmetnika in programa s slovenskima nista enakovredna. Tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe ni podala ocene o ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je oprla svojo odločitev, ni navedla ne dejstev oprtih na pravno podlago (npr. podzakonskih predpisov) niti nobenih dokazov, kot npr. pravilnikov obrtnega združenja, listine izobraževalnih organov, učnih programov šol, ustanov, organizaciji v Sloveniji, ki izvajajo izobraževanje za pridobitev poklica dimnikar, ki naj bi bili odločilni pri izdaji zavrnilne odločbe.

Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe ni niti z besedo navedla, v čem je podana pomanjkljivost predmeta tehnologija po predmetniku v primerjavi s slovenskim predmetnikom, in kje je osnova za predmet gradbeništvo po slovenskem predmetniku, ki naj bi ga hrvaški ne vseboval, niti v čigavo škodo ali korist je podana bistvena razlika. Prav tako je tožena stranka kršila določila o upravnem postopku, ko v zadevi odločanja o vlogi tožnika ni razpisala obravnave, saj bi bilo to nujno za razjasnitev stvari. S tem je podana bistvena kršitev postopka, ki je imela za posledico nepravilnost in nezakonitost odločbe. Pri opredelitvi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tožnik navaja s sklicevanjem na določene listine, da vsebina predmeta tehnologija vsebuje tudi gradbeništvo. Predlaga, da sodišče razpiše obravnavo, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in predlaga, da mu sodišče prizna dosedanje stroške upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit, ali ne. Po določilu 3. odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Tožena stranka je za postopkovne določbe izdaje izpodbijanega akta uporabila ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005), kar je pravilno glede na to, da ZPVI glede procesnih standardov in pravil, ki so relevantna v tem upravnem sporu, nima posebnih določb. Zato pride za obravnavani primer v poštev določilo 2. odstavka 3. člena ZUP, ki pravi, da se po določbah ZUP postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom. Po določilu 2. odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka). V konkretni zadevi izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti z vidika zakonitosti, ker ne vsebuje treh obveznih sestavin obrazložitve odločbe. Po določilu 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), razloge, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Obrazložitev izpodbijane odločbe nima sestavin iz 2., 4., in 5. alineje 1. odstavka 214. člena ZUP, kajti na prvi strani obrazložitve odločbe je navedba o tem, kaj je stranka v postopku zahtevala (2. odstavek obrazložitve), kaj je bil predmet odločanja z delno odločbo z dne 25. 10. 2006 in zakaj je organ ločil dva zahtevka (tretji odstavek obrazložitve), kaj je stranka priložila zahtevku (4. odstavek obrazložitve). V prvih petih odstavkih na strani 2 obrazložitve odločbe tožena stranka navaja dejstva, ki so bila pomembna za izdajo delne odločbe z dne 25. 10. 2006 in nato povzema bistvo delne odločbe z dne 25. 10. 2006 (6. odstavek obrazložitve na strani 2 odločbe). Vsebinska obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se nanaša na odločanje o enakovrednosti naziva poklicne izobrazbe, nastopi šele v predzadnjem odstavku na strani 2 odločbe in zajema dva stavka. Tožena stranka pravi, da je napravila primerjavo med hrvaškim predmetnikom in programom za pridobitev poklicne izobrazbe dimnikar ter slovenskim predmetnikom in programom v skladu z merili iz 3. člena ZPVI. Tej navedbi sledi ugotovitev, da naziva poklicne izobrazbe nista enakovredna, ker obstajajo bistvene razlike v strokovno tehničnem delu, to je pri obsegu predmeta tehnologija in pri predmetu gradbeništvo, ki ga hrvaški predmetnik ne zajema.

Po določilu 3. člena ZPVI, ki določa merila za priznavanje in vrednotenje, se glede na namen priznavanja in vrednotenja izobraževanja poleg mednarodnih načel na tem področju smiselno uporabljajo merila iz petih alinej: sistem šolanja; predmetnik, učni načrt oziroma izobraževalni program; učni dosežki; trajanje izobraževanja; pravice, ki iz izobraževanja izhajajo. Glede na drugi pravno relevantni stavek v obrazložitvi izpodbijane odločbe bi bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka odločbo smiselno oprla bodisi samo na merilo iz 2. alineje (predmetnik, učni načrt oziroma izobraževalni program), ker govori o obsegu predmeta tehnologija, možno pa je tudi, da je ugotovitev o obsegu predmeta tehnologija tožena stranka vezala na merilo iz 4. alineje (trajanje izobraževanja). To iz odločbe ni razvidno, kar pomeni kršitev 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v konkretnem primeru tudi zaradi tega, ker odločba ne vsebuje dejstev (ugotovljeno dejansko stanje - 2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) o tem, kakšen je obseg predmeta tehnologija po hrvaški ureditvi glede na obseg tega predmeta po slovenski ureditvi, na podlagi česar je tožena stranka ugotovila, da je ta obseg po hrvaški ureditvi neprimerljiv s slovensko ureditvijo predmeta tehnologija; odločba pa tudi nima razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in ne vsebuje navedbe dokazov - listin, ki jih je tožena stranka uporabila za obe omenjeni ugotovitvi (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Zaradi teh pomanjkljivosti, ki pomenijo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in izpodbijani akt odpravilo (1. odstavek 37. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Kadar sodišče tožbi ugodi na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUS-1, zaradi pravne narave takšne odločitve ne odloča na glavni obravnavi, ampak na seji senata. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem je vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe (1. odstavek 138. člena ZUP) tožniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (1. odstavek 9. člena ZUP) glede na to, da tožnik v tožbi uveljavlja, da sta obe dejanski ugotovitvi tožene stranke zmotni. Tudi neupoštevanje tega procesnega načela pomeni bistveno kršitev določb postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Ob tem sodišče pripominja, da je strogo spoštovanje standardov iz 214. člena ZUP (pa tudi glede udeležbe stranke v postopku) v tovrstnih zadevah potrebno zaradi tega, ker ima predmetna odločitev tožene stranke neposreden vpliv na tožnikovo uresničevanje svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ali pa na enakopravnost pri dostopu do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Sodišče je tožeči strank glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 priznalo stroškovni zahtevek na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. in 2. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS) in sicer v višini kot izhaja iz stroškovnega zahtevka v tožbi, to je v višini 63,44 EUR (Sklep o preračunu vrednosti točke iz tolarjev v euro v Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 140/2006), ker toliko znašajo plačane takse za tožbo. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 63.44 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.