Jedro

Tožnica se je skladno s pogodbo o zaposlitvi dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, delodajalcu materialno ali moralno škodujejo oz. bi mu utegnila škodovati. Med takšnimi ravnanji sta tudi zloraba položaja in prekoračitev pooblastil, za kar je šlo v konkretnem primeru, ko je tožnica sicer imela pooblastilo za dostop do evidence, vendar je do nje dostopala in pregledovala podatke brez razloga, ki bi bil povezan z njenim delom (s podatki se ni seznanila zaradi opravljanja delovnih nalog). To pa predstavlja zlorabo oz. prekoračitev pooblastil, zaradi katere ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. ... z dne 12. 8. 2011 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. ... z dne 21. 9. 2011, s katerima je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na njeno delovno mesto, ji od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 7. 10. 2011 do ponovnega nastopa dela obračuna vse plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih posameznih neto zneskov bruto plač, obračuna in plača vse davke in prispevke, v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožnici izplača posamezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (vsakega 10. dne v mesecu dalje za plačo za pretekli mesec) do plačila ter da jo prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da bi ji bila priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 7. 10. 2011 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bil postopek zagovora izpeljan zgolj formalno in da je tožnica zgolj na videz imela možnost da vpliva na stališče tožene stranke. Tožena stranka se je že pred zagovorom odločila, da tožnico odpusti. Razlogi, ki jih tožena stranka navaja za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zgolj prikrivajo dejanske razloge. Delodajalec očitno ni našel dovolj razlogov, da bi tožnici podal odpoved zaradi njenega domnevnega sodelovanja pri ropu in umoru poštne uslužbenke v A., saj takšnega sodelovanja nikoli ni bilo, zato se je odločil, da poda odpoved iz drugih razlogov, kar pa je nedopustno. Ti razlogi predstavljajo konstrukt in bi na njihovi podlagi pogodba o zaposlitvi lahko bila odpovedana praktično vsakemu policistu s pooblastili za vpogled v zbirke tajnih podatkov. Delodajalec je takoj po ropu in umoru v A., ki se je zgodil 23. 6. 2011 začel preverjati zakonitost tožničinih vpogledov v tajne podatke. Glede na to, da so to preverjanje izvajali elektronsko (avtomatizirano oziroma z računalniškimi iskalnimi orodji) je jasno, da takšen postopek ni mogel trajati daljši čas, vsekakor pa ne do 14. 7. 2011, ko naj bi kot priča zaslišani A.A. prejel izpis dnevnikov oziroma zapisov tožničinih vpogledov. Priča je namreč izpovedala, da so dnevniki na voljo že naslednjega dne po posameznem vpogledu, šlo pa je za dnevnike iz obdobja do 1. 7. 2011. Zadnji od očitkov v odpovedi se nanaša na 28. 4. 2011, kar je tudi datum, ko bi tožena stranka morala ugotoviti razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Navedbe tožene stranke, da se je šele 4. 8. 2011 v takšni meri seznanila tožničinimi kršitvami, da je lahko ukrepala, so prirejene za potrebe tega postopka. Uradni zaznamek A.B. z dne 4. 8. 2011 je tožena stranka pripravila zgolj zato, da bi opravičila pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ne specificira, katere pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnica kršila s tem, da naj bi v tajne podatke vpogledala brez zakonske podlage. Navedeno je procesni razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj je ni možno preizkusiti. S stališčem, da tožnica ni pojasnila razlogov za vpogled v tajne podatke, je sodišče prve stopnje breme dokazovanja nedopustno prevalilo na tožnico. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nedopustno razširilo ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je iskalo razloge, ki jih tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navajala. Navedeno velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala za vsak posamezen vpogled imeti odrejeno nalogo ali pa zapisati uradni zaznamek oziroma kako drugače o tem obvestiti delodajalca; da bi ob vstopu v posamezne evidence v računalniški sistem morala vpisati, zakaj vstopa in da mora biti nekaj narejenega zato, da se za vsak vpogled vidi, zakaj je bil narejen. Isto velja tudi za sklicevanje sodišča prve stopnje na Uredbo o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 s spremembami, v nadaljevanju Uredba), na pravilne protokolacije pri postopku vpogleda v tajne podatke in na konkretiziranje nalog v zvezi z osebami, pri katerih so bili opravljeni vpogledi. Glede teh očitkov se tožnica v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla braniti. Tožnici je bil očitan zgolj vpogled v „enormne“ količine osebnih podatkov, pri čemer delodajalec ni pojasnil, ali obstajajo kakšne omejitve glede količine dovoljenih vpogledov v tajne podatke. Drugi odpovedni razlog na katerega se je sklicevala tožena stranka je, da tožnica ni imela zakonske podlage za vpogled v tajne podatke. Vendar je tožnica za takšne vpoglede imela podlago v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami), Zakonu o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 66/2009 s spremembami), Zakonu o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001) ter v svoji pogodbi o zaposlitvi. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so naloge tožničinega delovnega mesta široko opredeljene, zato ni razumnega razloga za zaključek, da je tožnica ravnala nezakonito, ker je s pomočjo vpogleda v tajne podatke skušala odkrivati in preprečevati kazniva dejanja. Določba 7. člena ZVOP-1 izključuje nezakonitost vpogledov v tajne podatke tožničinega partnerja, saj jih tožnica ni uporabila za kaj drugega kot za osebno uporabo, družinsko življenje oziroma druge domače potrebe, tožena stranka pa ni dokazala nasprotnega. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno upoštevalo določbe 12. člena ZVOP-1 o tem, da je obdelava osebnih podatkov vedno dopustna takrat, ko je to nujno potrebno za varovanje življenja ali telesa posameznika, kar pa zajema okoliščine, na katere se je sklicevala tožnica. Četrti odstavek 9. člena ZVOP-1 pa je omogočil vpoglede v tajne podatke v zvezi s sumi na kazniva dejanja, ki jih je tožnica preiskovala. Nadalje sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 6. člena ZTP, ki določa, da podatek ni tajen, če bi se z določitvijo tajnosti prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpostavila zgolj domnevno nezakonitost vpogledov v tajne podatke, pri tem pa ni podala nikakršnih konkretnejših očitkov, ki bi izkazovali takšno nezakonitost. S takšnimi očitki je bil tožnici tudi onemogočen zagovor, saj delavec ne more konkretizirati razlogov za zakonitost posameznega vpogleda. Neuspešnega vpogleda podatkov za A.C. sodišče ne more šteti za nezakonitega, saj zaradi napačne poizvedbe do vpogleda sploh ni prišlo. Iz izpovedb prič je dokazano, da je tožnica vpogledala v bistveno večje število podatkov, kot pa ji očita tožena stranka. Očitno je, da tožena stranka za nezakonite oziroma sporne šteje zgolj tiste vpoglede, ki se nanašajo na policiste, pri čemer je tožnica pojasnila, da se pri vpogledu v podatke posamezne osebe pri tem ne beleži, ali je ta oseba policist, kar hkrati pomeni, da če takšne osebe ne poznaš, tudi tega podatka ni možno razkriti. Okoliščina, da drugi vpogledi niso bili sporni pomeni prav to, kar tožnica ves čas zatrjuje, in sicer, da v praksi sploh ni sporno, če se v kakšen tajni podatek vpogleda tako, da glede tega delodajalec poprej ni odredil določene naloge oziroma, da se ob tem ne piše uradni zaznamek ali podobno. Delodajalec tako dela arbitrarno razliko med posameznimi vpogledi v tajne podatke, na podlagi takšnega arbitrarnega razlikovanja pa je možno ugotoviti zgolj to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je diskriminatorna. Tožnica je pri vsakem vpogledu izpolnila rubriko „razlog/namen“, saj je običajno uporabila šifro K, za katero je priča A.A. izpovedal, da predstavlja „kontrolo brez postopka“ in da bi tožnica morala uporabiti šifro R, kar pa ji v odpovedi ni bilo očitano. Bistveno je, da je pri vsakem tožničinem vpogledu označena določena šifra, kar zadostuje za to, da je takšen vpogled zakonit. Tožena stranka sploh ni preverila, ali je tožnica imela ustrezne razloge za vpogled v podatke o posamezni osebi. O tem se s tožnico nista pogovarjala niti A.A., niti A.D.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala posebnih ugovorov zoper dokaz v obliki tabele s seznamom vpogledov (B25) in zoper CD z izpisi iz glavnega računalnika, nasprotuje vsebini zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 26. 1. 2012, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je namreč pojasnila, da priloženi seznam ne dokazuje nobenih nedopustnih vpogledov brez zakonske podlage in da bi se pri izvedbi podrobne analize pri sodelavcih ugotovilo podobno stanje. V kolikor bi držali očitki iz odpovedi, potem bi tožničin nadrejeni A.D., ki jo je učil, uvajal in kontroliral moral ugotoviti, da tožnica neustrezno obdeluje večje število tajnih podatkov. Tožnica tega ni skrivala pred sodelavci, zato bi tudi oni to lahko ugotovili. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica seznanjena z obveznostjo vnosa razloga za vpogled podatkov iz posameznih evidenc, prav tako, da je bila tožnica usposobljena za upravno poslovanje v zvezi s tajnimi podatki. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede podrobnosti postopka pravilnega vpisovanja razlogov za dostop do tajnih podatkov ni bilo niti trditvene podlage, niti to ni bilo navedeno v odpovednih razlogih, zato je razpravljanje sodišča prve stopnje o tem nepotrebno in nedopustno. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi tožnica huje kršila pogodbo oziroma druge obveznosti, saj ji resnost kršitve ni nikjer očitana, prav tako pa tudi ne dokazana. Ni izkazan tožničin naklep, ki ji ga sodišče prve stopnje neutemeljeno očita. Tožena stranka ni prerekala tožničinih pojasnil, da še ni bila v celoti strokovno usposobljena. Tožnica pri vpogledih v tajne podatke ni ravnala kaj drugače kot tisti, ki so jo v takšno delo uvedli. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je medsebojno zaupanje med strankama porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem neustrezno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi prišlo do zaključka, da je bila tožnica seznanjena z obveznostjo vnosa razloga za vpogled podatkov iz posameznih evidenc in da je bila usposobljena za upravno poslovanje v zvezi s tajnimi podatki. Obrazložitev izpodbijane sodbe niti ne vsebuje eksplicitne ugotovitve o tožničini usposobljenosti za upravno poslovanje. Ugotovitev, da je tožnica bila seznanjena z obveznostjo vnosa razloga za vpogled podatkov v posameznih evidencah pa je v celoti v skladu z izvedenim dokaznim postopkom. Sodišče prve stopnje ta zaključek prepričljivo obrazlaga z navedbo, da je za takšen vnos v iskalniku obstajala posebna rubrika, na kar je uporabnika pred vsakim vpogledom opozoril računalnik. Ta ugotovitev pa je tudi skladna z izpovedbami prič A.D., A.A. in A.E., saj so vse te priče skladno izpovedale, da bi za vsak vpogled v evidence moral obstajati upravičen razlog, ki mora biti tako opredeljen, da je pri vsakem vpogledu jasno zaradi katere zadeve se je opravil. Sicer pa bi pri ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica seznanjena z obveznostjo vnosa razloga za vpogled podatkov v posameznih evidencah, lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je podana, kadar je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisnikov oziroma predpisi. Takšnega nasprotja tožnica niti ne zatrjuje, ne ugotavlja pa ga niti pritožbeno sodišče. Sicer pa je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje povsem točna, saj temelji na izpovedbah zaslišanih prič in na ugotovitvi o tem, kaj računalniški program od uporabnika zahteva pred vstopom v posamezno bazo podatkov.

Isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnica na podobno neustrezen način uveljavlja glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala posebnih ugovorov zoper dokaz v obliki tabele seznamov vpogledov in zoper CD z izpisi iz glavnega računalnika. Ta ugotovitev naj bi bila v nasprotju z navedbo tožnice na naroku 26. 1. 2012, o tem, da predloženi seznam ne dokazuje nobenih nedopustnih vpogledov oziroma vpogledov brez zakonske podlage. Vendar med navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje iz 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in citiranim stališčem tožnice ni nobenega nasprotja. Tožnica zoper dokaz v obliki tabele seznamov in vpogledov in zoper CD z izpisi iz glavnega računalnika res ni podala posebnih ugovorov, bodisi v smislu, da takšna dokaza nista dopustna, ali pa da njuna vsebina ne bi bila resnična. Tožnica ni zanikala, da bi oba dokumenta vsebovala seznam vpogledov, ki jih je opravila, temveč ugovarja temu, da bi seznam dokazoval nezakonitost opravljenih vpogledov, češ, da je zanje imela pravno podlago in da je bilo tudi pri njenih nekdanjih sodelavcih podobno stanje glede vpogledov. Sicer pa sodišče prve stopnje na drugem mestu pojasnjuje, zakaj ne drži tožničin zagovor, da je sporne vpoglede opravila zakonito.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja z navedbo, da izpodbijana sodba ne navaja, katere predpise oziroma pogodbene obveznosti naj bi tožnica kršila s tem, da je brez zakonite podlage vpogledala v tajne podatke. Ta navedba ni le protispisna, temveč je tudi notranje protislovna, saj vpogledi v evidence brez zakonite podlage pomenijo protipravno ravnanje oziroma kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sicer pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede tega, katere predpise je tožnica s svojim ravnanjem kršila. Tako je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno, da je tožnica z nedovoljenimi vpogledi prekoračila pooblastila, ki so ji bila dana kot policistki, ter kršila zakone oziroma druge predpise ter akte in navodila delodajalca, kar predstavlja kršitvi po 16. členu pogodbe o zaposlitvi. V 16. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora, pa je določeno, da se je javna uslužbenka dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, nato pa sta med primeroma naštetimi ravnanji navedena tudi zloraba položaja ali prekoračitev danih pooblastil ter kršitev zakona oziroma drugih predpisov ter aktov in navodil delodajalca.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje nanjo prevalilo dokazno breme, čeprav je to na toženi stranki. Tožena stranka je načelu obrnjenega dokaznega bremena, ki je predpisano v prvem odstavku 82. člena ZDR, zadostila s tem, da je dokazala, da je tožnica sporne podatke vpogledala, pri čemer tožnica v zvezi s temi osebami ni imela nobene konkretne naloge. Ob takšni ugotovitvi je bilo na tožnici trditveno breme glede pojasnila razlogov zakaj je vpogledala v osebne podatke teh oseb. V okviru obrambe je tožnica to tudi storila, vendar so bila njena pojasnila povsem neprepričljiva in jih je tožena stranka, kot takšna utemeljeno zavrnila, enako tudi sodišče prve stopnje.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je bila kršena njena pravica do zagovora oziroma, da je bila ta pravica le navidezna, češ, da se je tožena stranka že vnaprej odločila, da jo bo odpustila. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka je tožnici tak zagovor omogočila, tožnica pa je podala najprej pisni zagovor in nato še ustnega. Tožena stranka je izpolnila tudi obveznost iz tretjega odstavka 83. člena ZDR in v pisnem vabilu na zagovor navedla obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, uro in kraj zagovora. Zmotno je pritožbeno stališče, da ji je bila pravica do obrambe kršena, ker se je šele sodišče prve stopnje sklicevalo na Uredbo ter na to, da bi tožnica za vsak vpogled v tajne podatke morala imeti odrejeno nalogo oziroma, da bi za vsak tak vpogled morala narediti uradni zaznamek oziroma, da bi morala ob vstopu v posamezne evidence v računalniški sistem vpisati, zakaj vstopa. V vabilu je bilo povsem jasno navedeno, da je bilo s pregledom tožničinih nalog, ki jih je izvajala v spornem obdobju ugotovljeno, da ni imela zakonske podlage za vpoglede, ki so v obvestilu in vabilu navedeni in da je torej te podatke obdelovala nezakonito. Ni potrebno, da bi v vabilu na zagovor bili že podrobno navedeni vsi predpisi, ki jih je tožnica kršila, zadošča, da je opisano ravnanje, ki pomeni kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz istega razloga tudi ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje nedopustno širilo razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega 30 dnevnega roka od ugotovitve razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tožničino stališče, da je ta rok za vsakega od spornih vpogledov začel teči že z dnem, ko je tožnica tak vpogled opravila. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne začne teči že z dnem, ko bi se delodajalec teoretično lahko seznanil s kršitvijo. Bistveno je, kdaj so se s kršitvijo seznanile osebe, ki so pristojne za ukrepanje v primeru kršitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z vsemi podatki o nezakonitih vpogledih seznanila po 14. 7. 2011, saj je priča A.A., ki opravlja pregled vpogledov, prvi izpis dnevnika dela PU Ljubljana, ki se je nanašal na čas od 1. 1. 2011 do 1. 7. 2011 prejel 14. 7. 2011(na ta čas pa se nanašajo v odpovedi očitani vpogledi), drugi izpis, ki je vseboval podatke za čas pred 1. 1. 2011 pa še pozneje. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je uradni zaznamek z dne 4. 8. 2011 (priloga B6) sestavljen zgolj zato, da bi tožena stranka s tem opravičila pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni štelo, da bi subjektivni rok za odpoved začel teči z 4. 8. 2011 (tako je menila Komisija za pritožbe pri Vladi RS), temveč je štelo, da je ta rok pričel teči z 14. 7. 2011. Tožnici so bili v obvestilu in vabilu z dne 5. 8. 2011 ter v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitani le vpogledi v osebne podatke 15 kriminalistov dne 18. 11. 2010, obdelava podatkov 35 policistov v različnih obdobjih, obdelava podatkov tožničinega partnerja A.F. v času 20. 1. 2011 do 27. 6. 2011, obdelava osebnih podatkov 8 različnih oseb z imenom in priimkom B.B. dne 9. 3. 2011, ter iskanje podatkov za A.C. dne 28. 4. 2011, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je ugotavljalo večji obseg brez pravne podlage opravljenih vpogledov v evidence. Navedeno pomeni, da je zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati le s stališča zakonitosti zgoraj navedenih vpogledov in ni možno upoštevati sicer pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica brez pravne podlage vpogledala v osebne podatke 280 oseb. Navedeno sicer izhaja iz izvedenih dokazov, vendar tožnici v obvestilu o nameravani odpovedi in vabilu ter v izpodbijani odpovedi ni bilo očitano. Zaradi česar se tožnica glede tega očitka tudi ni mogla zagovarjati. Navedeno okoliščino (brez pravne podlage opravljena obdelavo osebnih podatkov 280 oseb) zaradi navedenega ni možno upoštevati kot kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pa to možno upoštevati v okviru presoje vseh okoliščin in interesa obeh strank v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je 18. 11. 2010 v registru prebivalstva obdelovala osebne podatke 15 kriminalistov, ki jih je v registru iskala po imenu in priimku; - tožnica je v obdobju od 20. 1. 2011 do 27. 6. 2011 v različnih policijskih in upravnih evidencah 17 – krat obdelovala podatke policije o njenem partnerju A.F.; - tožnica je 9. 3. 2011 obdelovala osebne podatke 8 različnih oseb, ki so v registru vpisane z imenom in priimkom B.B., pri čemer je ena od teh oseb kriminalist, ki je izdelal operativno informacijo, ki se je nanašala na tožničinega partnerja A.F.; - tožnica je 28. 4. 2011 v upravni evidenci iskala podatke za osebo A.C., kar ji sicer ni uspelo, saj je vpisala napačen priimek; - tožnica za zgoraj navedene vpoglede in za vpoglede, ki so v tabeli (priloga B25) označeni z rdečo barvo, ni imela pravne podlage, pri tem se 35 vpogledov nanaša na osebne podatke policistov, pri čemer je 15 takšnih, ki so izvajali najbolj zahtevne naloge kriminalistične policije pri prijemanju storilcev kaznivih dejanj in zbiranju podatkov o teh storilcih; - tožena stranka se je s podatki o nezakonitih vpogledih v evidence seznanila po 14. 7. 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 12. 8. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pogodbene obveznosti so med drugim določene v 16. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora (priloga A1). V skladu s to določbo se je javna uslužbenka (to je tožnica) dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja in glede na naravo dejavnosti delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovali interesom delodajalca. Med takšnimi ravnanji sta navedena tudi zloraba položaja ali prekoračitev danih pooblastil ter kršitev zakonov oziroma drugih predpisov ter aktov in navodil delodajalca. Tožnica je kot policistka sicer imela pooblastilo za dostop do evidence in obdelavo podatkov iz teh evidenc, vendar mora za vsak tak vpogled obstajati razlog, povezan z opravljanjem tožničinega dela. Navedeno je razvidno tudi iz določbe 31. člena ZTP o tem, da imajo pravico dostopa do tajnih podatkov samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje (tožnica ga je imela) in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog. Da mora obstajati konkreten in v delovnih nalogah utemeljen razlog za vpogled, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 31. člena ZTP o tem, da nihče ne sme dobiti tajnega podatka prej in v večjem obsegu, kot je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog ali funkcije. Vsi vpogledi v baze osebnih podatkov se beležijo, tako, da je vedno možno preveriti kdaj in v katere podatke je vpogledala posamezna pooblaščena oseba. S stališča preprečevanja zlorab in prekoračitev pooblastil evidence o vpogledih ne bi imele nobenega smisla, v kolikor ne bi bilo možno preveriti, katere konkretne delovne naloge je pooblaščena oseba uresničevala s posameznim vpogledom. Navedeno pomeni, da za vsak vpogled mora obstajati neka preverljiva podlaga bodisi v odprtem spisu ali drugi zadolžitvi posamezne osebe. Tudi v primeru, če bi tožnica s spornimi vpogledi v resnici želela preveriti, ali držijo domnevna obvestila neimenovanih informatorjev o kaznivih dejanjih, ki naj bi jih storil nek kriminalist, bi o tem morala obstajati preverljiva sled bodisi v zabeležki o taki informaciji, bodisi v informaciji nadrejenemu delavcu in podobno. Povsem nekritično do lastnega ravnanja je pritožbeno stališče o tem, da vpogledi v evidence ne morejo biti sporni, čeprav zanje ni podlage v odrejeni nalogi delodajalca in o razlogih za vpogled ni niti uradnega zaznamka, oziroma kakor se je pokazalo v konkretnem primeru tudi nekakšne druge objektivno preverljive sledi v obliki zabeležke, ustne ali pisne informacije in podobno. Takšno stališče bi pomenilo, da so policisti upravičeni brez kakršnegakoli razloga brskati po osebnih podatkih občanov, saj bi zadoščalo zgolj to, da pri vpogledu kot razlog navedejo šifro K, kar pomeni kontrolo brez postopka. Uporaba pooblastila za vpogled v zbirke podatkov, ki ga je tožnica kot policistka sicer imela, izven namena za katerega so ta pooblastila dana pomeni prekoračitev pooblastila. Tožnica je sicer zatrjevala, da je v osebne podatke kriminalistov vpogledala v zvezi s sumom kaznivega dejanja, ki naj bi ga storili, vendar je tožena stranka tak zagovor utemeljeno zavrnila kot neprepričljiv in kot takšnega ga je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da protipravnost spornih vpogledov izključuje določba 12. člena ZVOP-1. To določbo tožnica povsem narobe razume, saj se nanaša na obdelavo osebnih podatkov brez zakonite podlage, kadar je takšna obdelava nujno potrebna za varovanje življenja in telesa posameznika, na katerega se ti osebni podatki nanašajo. Ob sklicevanju na to določbo bi tožnica morala zatrjevati, da je osebne podatke policistov oziroma kriminalistov obdelovala, ker je bilo to potrebno zaradi varovanja njihovega življenja. Česa takega tožnica v svojem zagovoru ni trdila.

Podobno nerazumevanje pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov tožnica kaže tudi s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1. Določba, da se v javnem sektorju, ne glede na prvi odstavek 9. člena ZVOP-1 (ta zahteva, da se z zakonom določi, kateri osebni podatki se lahko obdelujejo v javnem sektorju) izjemoma obdelujejo tisti podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Glede na to, da tožnica ni izkazala za izvrševanje katerih zakonitih pristojnosti oziroma nalog je bilo potrebno vpogledati v sporne podatke, je sklicevanje na določbo četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 povsem neutemeljeno. S to določbo ni mogoče opravičiti nezakonitih vpogledov v osebne podatke.

V zvezi z vpogledom v osebne podatke A.F. se tožnica pravno povsem zgrešeno sklicuje na določbo prvega odstavka 7. člena ZVOP – 1. Ta določa, da se ZVOP-1 ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki, izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe. Ta določba bi se lahko nanašala le na zbirko osebnih podatkov, ki bi jo ustvarila tožnica sama, ne pa za obdelavo osebnih podatkov, do katerih je tožnica imela dostop kot policistka zaradi izvajanja nalog delovnega mesta, kakor so opredeljene v 4. členu pogodbe o zaposlitvi.

Podobno nerazumevanje zakonskih določb kaže pritožbeno sklicevanje na določbo 6. člena ZTP. Ta določa, da ni tajen podatek, ki mu je bila tajnost določena za to, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje. Sporni podatki o inšpektorjih in kriminalistih so bili kot tajni opredeljeni z materialno zakonodajo, ki ureja posamezno vrsto evidenc. Nesmiselno bi bilo trditi, da je ta zakonodaja sprejeta z namenom, da prikrije kazniva dejanja oseb, v katerih osebne podatke je tožnica vpogledala.

Zmotno je tožničino stališče, da ji ni mogoče očitati ničesar v zvezi z iskanjem podatkov za A.C., ker je bilo to iskanje neuspešno zaradi napačnega vnosa priimka. Tožnica ni izkazala, da bi v te podatke skušala vpogledati v zvezi z opravljanjem dela, zato je tudi iskanje njegovih osebnih podatkov potrebno opredeliti kot kršitev tožničinih pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno, da ni obstajal odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je bilo očitano, da ima njena kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Eden od znakov tega kaznivega dejanja je tudi namen storilca, da sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist ali da komu prizadane škodo. Ta namen, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil očitan in prav tako ni bil ugotovljen v dokaznem postopku. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta ugotovitev pa je pomembna za ugotavljanje, ali je že potekel objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja se izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda ves čas, ko je možen kazenski pregon, sicer pa je izredno odpoved potrebno podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po izteku šestmesečnega objektivnega roka je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana glede obdelave osebnih podatkov 15 kriminalistov dne 18. 11. 2010. Po prepričanju pritožbenega sodišča je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena tudi, če se kot kršitev pogodbenih obveznosti upošteva samo obdelavo osebnih podatkov A.F. (v času od 20. 1. 2011 do 27. 6. 2011), obdelavo osebnih podatkov 8 različnih oseb z imenom in priimkom B.B. dne 9. 3. 2011, iskanje podatkov za A.C. dne 28. 4. 2011, kar so vse kršitve, ki so bile storjene znotraj šestmesečnega roka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi o nezakonitosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi zaradi njene diskriminatornosti. Diskriminacija naj bi bila podana, ker so bili tožnici v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitani le nekateri vpogledi, za katere naj ne bi bilo zakonite podlage, ne pa vsi vpogledi, za katere je tožena stranka menila, da zanje ni zakonite podlage. Tožničino stališče bi pomenilo, da je nezakonita vsaka odpoved, v kateri delodajalec delavcu ne bi očital vseh kršitev, za katere ve, temveč le eno, za katero ocenjuje, da je takšna, da utemeljuje odpoved. Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje delavca glede na njegovo narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druge osebne okoliščine. Takšnih osebnih okoliščin tožnica niti ne zatrjuje. Prav tako ne gre za kršitev prepovedi diskriminacije, če tožena stranka ni ukrepala zoper druge delavce, ki naj bi tudi nezakonito obdelovali osebne podatke.

Ni mogoče šteti, da so ugotovljene kršitve (tiste, ki so bile storjene znotraj roka šestih mesecev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) takšne, da omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je utemeljeno sklicevala, da je tožničino ravnanje nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni, represivni organ. Tožnica je ravnala v nasprotju z nalogami kriminalista, kriminalističnega tehnika, ki mu je zaupana naloga preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, torej spoštovanja zakonitosti. Tožena stranka se tudi utemeljeno sklicuje na element zaupanja v zakonitost ravnanja, ki je bil s tožničinimi kršitvami porušen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.