Jedro

V postopku denacionalizacije je organ vezan na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja glede državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, zato je tudi po presoji sodišča, odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna in zakonita. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da so tožeče stranke v celotnem postopku prvič ugovarjale nepravnomočnosti odločbe upravne enote šele z dopolnitvijo tožbe, sicer pa niti v teku upravnega postopka niti v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje tega ugovora niso navajale.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo A.A., B.B. in C.C. zoper odločbo Upravne enote A. z dne 3.3.2003, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njihovemu pravnemu predniku D.D. z dvema odločbama iz leta 1947, ker do svoje smrti, ugotovljene na dan 15.5.1950 s sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Kopru, o razglasitvi za mrtvega, ni pridobil slovenskega oziroma jugoslovanskega državljanstva, kot je to ugotovljeno s pravnomočno odločbo Upravne enote A. z dne 21.8.1996. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo podržavljenje izvršeno leta 1947, za tožeče stranke pa je sporno, kdaj je podržavljenec D.D. umrl. Glede datuma smrti D.D. je bil izdan sklep Okrajnega ljudskega sodišča v A., iz katerega izhaja, da je zanj kot datum smrti ugotovljen 15.5.1950. Če bi hotele tožeče stranke dokazovati nasprotno, bi morale na predpisan način začeti postopek za razveljavitev te listine, česar pa niso storile. Ker se torej v skladu z verodostojno listino šteje, da je pravni prednik tožečih strank D.D. umrl 15.5.1950, podržavljenje pa je bilo izvršeno leta 1947, se bi lahko za upravičenca do denacionalizacije štel le D.D., ker pa je zanj s pravnomočno odločbo Upravne enote A. z dne 21.8.1996 ugotovljeno, da ni pridobil jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva po Zakonu o državljanstvu iz leta 1945 ali po mednarodni pogodbi, ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijo po 9.členu Zakona o denacionalizaciji.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je pokojni D.D. izpolnjeval vse pogoje za priznanje statusa jugoslovanskega državljana po 1. oziroma 2. odstavku 9.člena Zakona o denacionalizaciji oziroma 10.členu istega zakona. Z odločbo Upravne enote A. z dne 21.8.1996 je bilo namreč ugotovljeno, da D.D. ni vpisan v državljanski knjigi jugoslovanskih državljanov, da pa sicer izhaja iz ozemlja, navedenega v 21. členu Mirove pogodbe z Italijo ter, da je kot avtohtoni prebivalec tega ozemlja z uveljavitvijo mirovne pogodbe z dne 15.9.1947 na podlagi 6. člena Stalnega statuta STO postal državljan STO. Že s tem, da odločba navaja, da je bil D.D. avtohtoni prebivalec je možno zaključiti, da je imel prebivališče na območju STO. To je razvidno tudi iz izpiska matične knjige umrlih, iz podatkov župnišča v B. in iz odločbe o razlgasitvi za mrtvega. Kraj B., kjer je prebival D.D. je na območju nekdanjega STO, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ na podlagi Londonskega memoranduma z dne 5.10.1954, zaradi česar tudi zanj veljajo določila Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, ki so izenačila vse pravice in dolžnosti državljanov STO z jugoslovanskimi državljani. Zato bi bilo potrebno za potrebe denacionalizacijskega postopka ugotoviti, da bi te pravice pridobil, če bi bil še živ in torej ne glede na to, da je bil navedeni zakon sprejet po letu 1950, to je po razglasitvi D.D. za mrtvega, zato mu je potrebno priznati status upravičenca. Izrek odločbe Upravne enote A. z dne 21.8.1996 se namreč glasi le na ugotovitev, da ni pridobil jugoslovanskega in s tem tudi slovenskega državljanstva, ali pa je upravičenec izpolnjeval pogoje za izenačitev v pravicah in obveznostih z jugoslovanskimi državljani in ali se je štel za jugoslovanskega državljana pa se z navedeno odločbo ne ugotavlja. Zato bi bilo potrebno ugotoviti ali se je upravičenec po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) štel za državljana FLRJ oziroma ali je bil po predpisih in mednarodnih pogodbah izenačen z njimi. Ugotoviti bi bilo potrebno tudi ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca po 2.odstavku 9.člena Zakona o denacionalizaciji, kot osebi, ki ni bila vpisana v državljansko knjigo iz razlogov po 2. odstavku 35 .člena Zakona o denacionalizaciji oziroma je bila internirana ali se je borila na strani protifašistične koalicije ter po 10.členu istega zakona, kot osebi, ki v času podržavljanja ni bila jugoslovanski državljan in je imela stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije, ter ji je bilo jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo priznano po 15.9.1947. Vseh teh okoliščin pa niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka nista ugotavljala. Glede na vse navedeno predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila.

V dopolnitvi tožbe z dne 30.8.2004 tožeče stranke navajajo, da trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi da je odločba Upravne enote A. z dne 21.8.1996 postala pravnomočna ne držijo, saj jim ni bila vročena, kar je razvidno iz same odločbe na kateri ni navedeno, da se vroča tožečim strankam. Tedanji pooblaščenec tožečih strank pa je bil pooblaščen za zastopanje tožečih strank v postopku denacionalizacije in ne v postopku ugotavljanja državljanstva. Tako so se z navedeno odločbo seznanili šele 18.8.2004, ko so pri pooblaščencu prevzeli spis.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je, kot zastopnik javnega interesa, v skladu s 3.odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97, 65/97 in 70/00- ZUS), prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US, 83/98-odl.US, 60/99-odl.US, 60/00, 11/01-odl.US in 54/02-odl.US - ZDen).V 62.členu določa, da zahteva za denacionalizacijo vsebuje podatke o premoženju na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zato je zahtevi potrebno predložiti ustrezne listine, ki so obvezni sestavni del zahteve, med temi listinami pa je tudi potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen). V skladu z 3. odstavkom 63. člena ZDen pa na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena navedenega zakona, izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu.

Iz upravnih spisov izhaja, da vlagatelji zahteve, potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu D.D., kateremu so bile v zahtevi navedene nepremičnine podržavljene, niso priložili, zato je upravni organ postopal v skladu z določbo 63. člena ZDen. Sledila je ugotovitvena odločba pristojnega oddelka za upravne notranje zadeve pri Upravni enoti A. z dne 21.8.1996, iz katere izhaja, da D.D., rojen 18.9.1922 v B., ki je bil razglašen za mrtvega 15.5.1950 s sklepom Okrajnega sodišča v A, ni nikoli pridobil jugoslovanskega državljanstva in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Ugotovljeno je bilo, da ni vpisan v evidenco državljanov Republike Slovenije, ki jo vodi upravni organ za upravne notranje zadeve pri upravni enoti. Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da imenovani izhaja iz ozemlja navedenega v 21. členu Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47) in je kot avtohtoni prebivalec tega ozemlja ter takratni italijanski državljan z uveljavitvijo Mirovne pogodbe dne 15.9.1947 na podlagi 6. člena Stalnega statuta svobodnega tržaškega ozemlja postal državljan Svobodnega tržaškega ozemlja. Ob uveljavitvi londonskega memoranduma dne 26.10.1954 pa ni imel prebivališča na območju na katero se je razširila civilna uprava FLRJ, zato ni postal izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Navedena odločba Upravne enote A. pa je postala pravnomočna dne 10.9.1996. Ker je v postopku denacionalizacije organ vezan na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja glede državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, je tudi po presoji sodišča, odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna in zakonita. Tožeče stranke pa tudi ne morejo uspeti z ugovorom v dopolnitvi tožbe z dne 30.8.2004 v kateri navajajo, da odločba Upravne enote A., s katero se ugotavlja, da D.D. ni nikoli pridobil jugoslovanskega državljanstva in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije, ni postala pravnomočna, ker je imel tedanji njihov pooblaščenec le pooblastilo za zastopanje v postopku denacionalizacije, ne pa tudi v postopku ugotavljanja državljanstva. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da so tožeče stranke v celotnem postopku prvič ugovarjale nepravnomočnosti odločbe Upravne enote A. šele z navedeno dopolnitvijo tožbe, sicer pa niti v teku upravnega postopka niti v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje tega ugovora niso navajale. Po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 -ZUS) pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnosti navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.