Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev oprlo tudi na dokaze, ki v kazenskem postopku ne bi smeli biti uporabljeni in ki bi morali biti iz kazenskega spisa izločeni (uradni zaznamek o izjavi toženca), ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka. Pravdni postopek je namreč drugačen od kazenskega, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. Po ZPP so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza ter vseh dokazov skupaj, pri čemer je prvostopenjsko sodišče (tudi) ob vpogledu v izpovedbe pravdnih strank v preiskavi ocenjevalo njihovo verodostojnost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2015 dalje do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. in II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo 901,70 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, pri čemer mora znesek v višini 462,67 EUR nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, razliko v višini 439,03 EUR pa plačati tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter zviša prisojeno odškodnino in ponovno odmeri stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico.

3. Tožnica v pritožbi izpodbija dejansko stanje glede izrečenih žaljivih besed in groženj, ugotovljeno v 13., 14., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tj. da naj bi bile žaljive besede s strani toženca tožnici izrečene le dvakrat in da naj bi ji slednji le enkrat grozil, da jo bo ubil. Brez vsakršnega dokaza je sodišče prve stopnje verjelo tožencu in štelo za dokazano, da je tudi tožnica njega žalila med prepirom, čeprav o tem ni izpovedala nobena priča, niti sam toženec v predkazenskem postopku. Meni, da je argumentacija sodišča glede verodostojnosti priče B. v celoti neprepričljiva. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odškodnino iz naslova duševnih bolečin in strahu zaradi izrečenih izrečenih žaljivih besed in groženj z ubojem navaja, da ni potrebno, da bi bil strah tako intenziven, da bi bilo porušeno duševno ravnovesje in bi bilo potrebno zdravljenje z zdravili ali psihiatrom. Enako velja za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin. Tudi v primeru, da bi bilo dejansko stanje tako, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (čeprav ga je ugotovilo zmotno glede količine izrečenih žaljivih besed in groženj), ni mogoče zaključiti, da ni šlo za tak poseg v osebnostne pravice tožnice, da zaradi njega ne bi trpela duševnih bolečin ali strahu in je v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Meni, da je iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini najmanj 1.500,00 EUR. V zvezi s trditveno podlago opozarja, da je v tožbi navedeno, da jo je toženec večkrat pretepel, tudi na S. ulici v N., čeprav dogodek z vetrobranskim steklom ni posebej opisan. Tudi ta dogodek je zato zajet v trditveni podlagi tožbe in v VII. točki zapisnika z dne 8. 6. 2016 ter dokazan z izpovedjo tožnice in njene matere. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko navedenega dogodka ni upoštevalo. Meni, da ji za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti in pretrpljen strah v zvezi s tem dogodkom pripada odškodnina v višini najmanj 600,00 EUR. Upravičena je tudi do višje odškodnine za telesne bolečine in strah v zvezi z dogodkom spomladi leta 2012 in do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v zvezi z dogodkom z dne 3. 11. 2013. 4. Toženec v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča glede temelja tožbenega zahtevka v 7., 8. in 9. točki izpodbijane sodbe nepravilna in nezakonita. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v delu, ko sodišče navaja, da se je pri odločitvi oprlo med drugim tudi na izpovedbe prič, pri tem pa ne navede, za katere priče gre, niti ne ovrednoti njihovih izpovedb, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodba pa se glede temelja ne more preizkusiti. Opozarja na dejstvo, da je ODT odstopil od pregona zaradi domnevnega nasilja v družini, ker se je izkazalo, da tožnica ni bila v podrejenem položaju. Nenazadnje je tožnica tudi sama odstopila od pregona zoper toženca. Do navedenih dejstev se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Sklicevanje sodišča v 8. točki obrazložitve sodbe na uradni zaznamek o izjavi toženca, ki naj bi potrjeval, da je na S. prišlo do fizičnega obračuna, ni dokaz, temveč služi le kot podlaga za zbiranje dokazov v kazenskem postopku, zato bi ga moralo sodišče tudi v tem postopku kot takega primerno obravnavati. Sodišče v nadaljevanju pomanjkljivo povzema izpovedbo toženca glede dogodka na S. ulici iz preiskave in prezre, da takrat zaslišan ni povedal, da bi tožnico fizično napadel. Nasprotuje poteku dogodka z dne 3. 11. 2013 na v tožbi opisan način. Predložena medicinska izvida z dne 11. 11. 2013 ne dokazujeta, da so poškodbe posledica škodnega dogodka z dne 3. 11. 2013, navedenega ni mogla z gotovostjo potrditi niti izvedenka. Sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih glede dosojene višine odškodnine. V 10. točki obrazložitve sodišče ni navedlo, za kakšno vrsto bolečin je odškodnina dosojena, kar pomeni, da ni bila ugotovljena in upoštevana stopnja intenzivnosti telesnih bolečin. Navaja, da je odškodnina za telesne bolečine, ki jih je tožnica utrpela v dogodku spomladi 2012 na S. ulici glede na okoliščine konkretnega primera odmerjena previsoko. Sodišče jo je določilo le na podlagi subjektivne ocene tožničine izpovedbe, ki je premalo kritično ocenjena. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine iz naslova bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja v višini 800,00 EUR za dogodek z dne 3. 11. 2013. Odmerjena odškodnina ni skladna in primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Glede na tožničin opis doživljanja strahu je mogoče zaključiti, da strah sploh ni bil podan, najmanj pa ne takšne intenzivnosti, da bi bila upravičena do izplačila dosojene odškodnine, glede na to, da so bili verbalni prepiri med partnerjema pogosti in je bila tistega dne že pred dogodkom pripravljena, da toženca zapusti, kar je tudi sama izpovedala, zato je verbalni konflikt pričakovala. Strah, če že, je bil le kratkotrajne narave in neintenziven, kar pa ne predstavlja pravno priznane škode. Glede na navedeno je dosojena odškodnina neutemeljena, višina pa nesorazmerna okoliščinam konkretnega primera. Upoštevajoč navedeno je napačna tudi odločitev sodišča v stroškovnem delu.

5. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnica pa na pritožbo toženca ni podala odgovora.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je med pravdnima strankama v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti (od maja 2011 do 3. 11. 2013) prihajalo do nasprotij, ki so vodila do nasilnih ravnanj toženca nad tožnico in prepirov med njima, v katerih je toženec tožnico zmerjal z različnimi žaljivkami in ji (večkrat) zagrozil, da jo bo ubil. 8. Obe pravdni stranki v pritožbah grajata s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje glede (ne)obstoja (več) škodnih dogodkov. Pritožbeno sodišče zavrača očitke, da dokazna ocena ne sledi metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP oziroma da se je ne da preizkusiti. Nasprotno, sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do izvedenih dokazov in navedlo tehtne razloge, zakaj ocenjuje, da sta dva izmed treh dogodkov, ko se je toženec fizično znesel nad tožnico, izkazana, glede tretjega pa je trditvena podlaga pomanjkljiva in ji zato za telesne poškodbe in strah, ki jih je ob tem dogodku domnevno utrpela, ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Dovolj skrbno je ocenilo izpovedi zaslišanih prič, tako glede telesnih poškodb in strahu, ki jih je tožnica utrpela kot posledice toženčevega nasilja in izrečenih žaljivk ter groženj, kakor tudi glede temelja tožbenega zahtevka - obstoja škodnih dogodkov, ki pa jim priče, upoštevajoč dejstvo, da se je (fizično in verbalno) nasilje dogajalo za štirimi stenami, niso prisostvovale, zato jih tudi niso mogle potrditi. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki toženca, da se sodišče pri odločanju o temelju zahtevka ni opredelilo do izpovedb zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu jasno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti, zaradi česar očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse toženčeve izpovedbe, tako iz tega postopka, kot tudi iz (pred)kazenskega postopka, ki je potekal v obravnavani zadevi zaradi suma kaznivega dejanja nasilja v družini, je sodišče korektno povzelo, jih postavilo ob bok izpovedbi tožnice ter presodilo, da so s tem izkazane tako besedne žaljivke toženca, izrečene tožnici, kakor tudi dva dogodka, ko se je toženec nad njo fizično znesel, in sicer spomladi 2012 na S. ulici in 3. 11. 2013 v V. Pritožbeno sodišče zato dokazni oceni prvostopenjskega sodišča v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

9. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev oprlo tudi na dokaze, ki v kazenskem postopku ne bi smeli biti uporabljeni in ki bi morali biti iz kazenskega spisa izločeni (uradni zaznamek o izjavi toženca), ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka. Pravdni postopek je namreč drugačen od kazenskega, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. Po ZPP so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza ter vseh dokazov skupaj, pri čemer je prvostopenjsko sodišče (tudi) ob vpogledu v izpovedbe pravdnih strank v preiskavi ocenjevalo njihovo verodostojnost. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče ni upoštevalo stopnje intenzivnosti telesnih bolečin in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi zatrjevanih poškodb, ki jih je tožnica utrpela v dogodku spomladi 2012, tožnici prisodilo 200,00 EUR odškodnine za telesne bolečine v zgornjem delu roke, ki so po tožničini lastni izpovedbi trajale deset dni. Pri tem je upoštevalo, da je utrpela modrice na levi rami, pri čemer nevšečnosti z zdravljenjem v zvezi s to poškodbo ni imela. Iz obrazložitve sodbe je tako smiselno razbrati, da je šlo za lažjo telesno poškodbo oziroma lažje telesne bolečine, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zatrjevana kršitev določb postopka pa ni podana.

11. Obe pravdni stranki grajata višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča in uporabi materialnopravnih meril za odmero nepremoženjske škode iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika2. Glede na obseg, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je za dogodek z dne 3. 11. 2013 ugotovila tudi izvedenka, predstavlja odškodnina v višini skupno 1.000,00 EUR pravično in primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela v obeh opisanih škodnih dogodkih. Iz tega razloga sta neutemeljeni pritožbi, ki prisojeno odškodnino zgolj pavšalno izpodbijata in ne izpostavljata niti ene same zadeve, ki bi bila po dejanski plati primerljiva s tožničino, pa bi bila tam dosojena nižja odškodnina, za katero se zavzema toženec, oziroma višja, ki jo v svoji pritožbi uveljavlja tožnica. Prisojena odškodnina ne odstopa (navzdol) od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, oziroma je z njimi primerljiva.3

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odškodnino za strah mogoče prisoditi takrat, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, in materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica v dogodku spomladi 2012 ni utrpela pravno priznanega strahu, za ugotovljen primarni strah, ki ga je utrpela v dogodku z dne 3. 11. 2013 pa ji je prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo toženčevo ravnanje, kot izhaja iz dokaznega postopka in kot ga je sodišče prve stopnje sprejelo, nedvomno nedopustno in tudi ne dvomi, da se je tožnica toženca v določenih situacijah zbala in se tudi bala, da bo prišlo do ponovnih takšnih ali drugačnih omejevanj njene telesne in duševne integritete. Vendar je prag intenzivnosti strahu, nad katerim lahko govorimo o pravno priznanem strahu, dokaj visok in pravno priznani strah ni vsak prestani strah. V konkretnem primeru je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica izkazala, da stopnja strahu in njegovo trajanje, opravičujeta prisojo odškodnine le za strah ob dogodku z dne 3. 11. 2013 (179. člen OZ).4

14. Tudi odmero odškodnine za strah pravdni stranki izpodbijata zgolj pavšalno. Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami v drugih podobnih primerih5 in so drugačni pritožbeni očitki obeh pritožb neutemeljeni.

15. Neutemeljena je nazadnje tudi tožničina pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za prestani strah zaradi izrečenih groženj toženca.

16. Grožnje z ubojem po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri tožnici niso povzročile strahu, ki bi bil tako intenziven, da bi porušil njeno duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnici ob izrečenih besedah toženca gotovo neprijetno, da pa bi, v kolikor bi se teh besed ustrašila, zagotovo že pred 3. 11. 2013 zapustila toženca in ga prijavila policiji, kar ji je toženec večkrat predlagal, pa je tožnica kljub temu vztrajala pri skupnem življenju in se z njim celo selila na tri naslove. Glede na opisano je materialnopravno povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da strah pri tožnici ni dosegel takšne intenzivnosti, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine iz tega naslova.

17. Kar se tiče duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ko je toženec tožnico v času trajanja zunajzakonske skupnosti, kot ugotovljeno, večkrat žalil in zmerjal z besedami "prasica prfuknjena, kurba" in "budala", pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ne trditvena podlaga, ne tožničina izpovedba, ne izkazujeta, da bi tožnica ob tem trpela duševne bolečine, zlasti ne takšne intenzivnosti in v trajanju, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. V tej smeri tožnica ni ničesar navajala, le zaslišana na naroku je izpovedala, da se je ob izrečenih žaljivkah toženca na tedenski ravni počutila ponižano in razvrednoteno, čeprav ob izrečenih besedah razen pravdnih strank ni bil prisoten nihče drug. Razlogi sodišča prve stopnje, da se tožnica zaradi toženčevega zmerjanja ni mogla počutiti ponižano pred sosedi in da ji izrečene žaljivke niso mogle porušiti duševnega ravnovesja, saj se je tudi sama v prepiru zatekla k izrekanju žaljivk tožencu, česar njena pritožba ne uspe izpodbiti, so življenjsko sprejemljivi, logični in prepričljivi, zato se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

18. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato po določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sami nosita stroške pritožbenega postopka. Tožencu so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo tožnice. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožencu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tudi te stroške nosi sam.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 68/2017, II Ips 1032/2007. 4 Prim. VSL sodba II Cp 2680/2009. 5 Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1032/2007, II Ips 378/2007.