Jedro

V sodni praksi je glede višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen ustaljeno stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Eden od načinov ugotavljanja te koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec.

Upoštevanja hipotetičnih stroškov, ki bi nastajali upravičencu zaradi lastninske pravice na nepremičnini, kot metode ugotavljanja stroškov, ni mogoče vnaprej izključiti.

Izrek

I. Dopuščena revizija prvih štirih tožnikov ter pete in enajste tožnice se zavrne.

II. Dovoljena revizija šeste, sedme in osme tožnice se zavrne.

III. Revizija tožene stranke zoper odločitev, ki se nanaša na četrto, peto in deveto do trinajsto tožečo stranko se zavrže. IV. V ostalem se revizija tožene stranke zavrne.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravnim prednikom tožnikov so bili z odločbo o denacionalizaciji, ki je postala pravnomočna 6. 7. 2006, v last vrnjeni poslovni prostori z naslovom ... V posest so jim bili izročeni 23. 8. 2006. Tožniki so od tožene stranke zahtevali nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe navedene nepremičnine za čas 14 let, 8 mesecev in 21 dni: od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) 7. 12. 1991 do pravnomočnosti upravne denacionalizacijske odločbe, opiraje se na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, za čas od tedaj dalje do izročitve nepremičnine v posest pa na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je prisodilo prvim trem tožnikom po 40.207,46 EUR, četrtemu tožniku in peti tožnici po 8.129,77 EUR, šesti tožnici 125.112,59 EUR, sedmi in osmi tožnici po 116.285,62 EUR, ter enajsti tožnici 5.714,05 EUR ter vsem ostalim tožnikom po 2.857,03 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2006 dalje, višje zahtevke pa je zavrnilo.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnikov in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

K dopuščeni reviji prvih štirih tožnikov ter pete in enajste tožnice

4. Prvi štirje tožniki ter peta in enajsta tožnica so vložili revizijo, s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 197/2012 dopuščeno glede pravnega vprašanja, ali je bilo materialno pravo v zvezi z upoštevanjem stroškov vzdrževanja in upravljanja z nepremičnino pravilno uporabljeno. Navajajo, da so vseskozi v postopku nasprotovali odmeri (višini) stroškov upravljanja in vzdrževanja nepremičnine z metodo projekcije, ki sta ji na podlagi mnenja izvedenca sledili sodišči prve in druge stopnje. Na njihove argumente v resnici sploh nista odgovorili, saj je sodišče prve stopnje zapisalo le, da je izvedenec na naroku 22. 9. 2009 obrazložil, da je v izračunu upošteval stroške vzdrževanja in upravljanja, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnikov zgolj dodalo, da so bili stroški ugotovljeni na podlagi projekcije. Tako stališče pa je v nasprotju s sodno prakso (konkretno navedenimi odločbami) Vrhovnega sodišča, po kateri se odškodnina po 72. členu ZDen zniža za stroške upravljanja in vzdrževanja le, če je te stroške kril denacionalizacijski zavezanec (v konkretnem primeru tožena stranka). To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali so toženi stranki stroški upravljanja in vzdrževanja sploh nastali, in če so, v kakšni višini. Tožena stranka bi stroške morala zatrjevati in dokazati, pa jih ni. Ugotavljanje na podlagi projekcije ali na vsak podoben način je nedopustno, kar izhaja iz odločbe v zadevi II Ips 541/2001, v kateri se je tožena stranka zavzemala, naj se je priznajo pavšalni oziroma normirni stroški vzdrževanja, kot jih je določal (tedaj veljaven) Zakon o dohodnini (sedaj veljaven Zakon o dohodnini, Zdoh-2, v 77. členu v prvem odstavku določa možnost znižanja davčne osnove za normirne stroške v višini 40% prihodkov, v drugem odstavku pa omogoča uveljavljanje dejansko nastalih stroškov vzdrževanja, ki se priznajo na podlagi računov). Onemogočanje normirnih stroškov v navedeni zadevi s strani Vrhovnega sodišča jasno kaže, da lahko tožena stranka uveljavlja le dejansko nastale in dokazane stroške, ne pa ocenjenih stroškov, pri čemer ni pomembno, ali se ocenjeni stroški poimenujejo kot normirni stroški ali kot projekcijo stroškov; oboji namreč temeljijo le na strokovni oceni o povprečnih stroških v povprečnem primeru. Sodišči prve in druge stopnje dejanskih stroškov upravljanja in vzdrževanja nista ugotavljali, a je iz izvedenskega mnenja razvidno, kolikšen odbitek je bil upoštevan na podlagi projekcije stroškov, zato revidenti predlagajo, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in njihovi pritožbi v celoti ugodi.

5. Tožena stranka je na dopuščeno revizijo tožnikov odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrže, ker so v njenem uvodnem delu in v zaključku, pod vsebino, navedene različne osebe, zato ni jasno, kdo jo je vložil. Podredno je predlagala njeno zavrnitev, ker je v njej uveljavljan očitek zmotne uporabe materialnega prava po njenem prepričanju neutemeljen.

6. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Vložniki dopuščene revizije (njihova identiteta je povsem jasno razvidna iz uvodnega dela revizije, pooblastil zastopniku in sklepa o dopustitvi revizije, zato je toženkin predlog za zavrženje zaradi zatrjevane nejasnosti o tem, kdo je vložil dopuščeno revizijo, neutemeljen) uveljavljajo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v zvezi z odmero odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen in sicer zato, ker po njihovem prepričanju od najemnine ne bi smeli biti odšteti stroški upravljanja in vzdrževanja.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Kot izhodišče za odmero odmene zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe je prvostopenjsko sodišče upoštevalo najemnino, zmanjšano za davščine in stroške, ki bi jih ob normalnem teku stvari moral upravičenec plačati, torej čisti neto znesek, ki bi povečeval premoženje upravičenca, če bi premoženje pridobil v last na dan uveljavitve ZDen. Pritožbeno sodišče mu je pritrdilo: ker način ugotavljanja izgubljene koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen ni predpisan, sodna praksa, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, pri njenem izračunu izhaja iz najemnine, ki bi jo upravičenec dosegel na trgu, upoštevati pa je treba tudi stroške in davščine, ki bi ga bremenile. Najemnina je zgolj pripomoček za izračun prikrajšanja oz. izgubljene koristi, do katere so tožniki upravičeni, ker nepremičnin niso mogli uporabljati. Ker bi upravičenci s premoženjem, če bi z njim razpolagali, imeli tudi stroške (upravljanja, vzdrževanja, davščin), je pri izračunu prikrajšanja tudi te treba upoštevati, pojasnjuje dalje izpodbijana sodba. Sklene, da je rezultat računske operacije tista korist, za katero je upravičenec prikrajšan in s prisojo katere bo njegov premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če bi bila nepremičnina vrnjena že z dnem uveljavitve ZDen, ter da gre torej za na abstraktni ravni ugotovljeno (premoženjsko) kategorijo, določeno z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti.(1)

10. V sodni praksi je glede višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen ustaljeno stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(2) Eden od načinov ugotavljanja te koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec.(3) Dejanske okoliščine v zvezi z uporabo nepremičnin v času od sprejema ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe so lahko od primera do primera različne (zavezanec za vrnitev jih uporablja sam ali jih oddaja v najem ali drugo). Te okoliščine vplivajo na način ugotovitve prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, ki se odpravlja po drugem odstavku 72. člena ZDen. V konkretnem primeru je imel vse sporno obdobje nepremičnino v posesti denacionalizacijski zavzanec sam – ni je oddajal v najem in od nje ni pridobival najemnine. Zato denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi nasledniki ne morejo od njega terjati izročitve le-te, pač pa je bila izhodišče lahko le hipotetična najemnina, to je tista, ki bi jo upravičenci lahko pridobili, če bi jim bila nepremičnina vrnjena že ob uveljavitvi ZDen in bi jo sami oddajali v najem. Prav takšno, z revizijo neprerekano, je bilo izhodišče nižjih sodišč. Tudi upoštevanja hipotetičnih stroškov, ki bi nastajali upravičencu zaradi lastninske pravice na nepremičnini, kot metode ugotavljanja stroškov, ni mogoče vnaprej izključiti.(4) In sodišči prve in druge stopnje sta jih upoštevali: ocena (projekcija) izvedenca, na katero sta se oprli, je namreč prav način izračuna hipotetičnih stroškov vzdrževanja in upravljanja. Izbira metode ugotovitve stroškov je, kot že pojasnjeno, odvisna od okoliščin konkretnega primera,(5) po presoji revizijskega sodišča pa je bila v obravnavanem primeru ustrezna. Revizijsko stališče, da bi bilo odškodnino dopustno znižati le za pravočasno zatrjevane in dokazane stroške, v primeru, ko izhodišče za odmero odškodnine predstavlja hipotetična najemnina, ne (more) velja(ti) brezpogojno. Materialno pravo je bilo torej uporabljeno pravilno.(6)

11. V oceni (projekciji) so sicer poleg stroškov upravljanja in vzdrževanja zajete tudi davščine, kar pomeni, da so bile odštete od odškodnine. Revizija tega vprašanja, glede katerega predlog za dopustitev revizije ni bil vložen, ne načenja.

12. Ker vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, v izpodbijani sodbi ni bilo rešeno materialnopravno zmotno, je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

K dovoljeni reviziji šeste, sedme in osme tožnice

13. Šesta, sedma in osma tožnica izpodbijajo tisti del zavrnilne pravnomočne sodbe, ki se nanaša na (od odškodnine odštete) stroške upravljanja in vzdrževanja. Uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Njihovi ključni očitki so, da sta nižji sodišči preširoko in s tem napačno uporabili standard opravičenosti razlogov za predložitev dokazov po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ko sta upoštevali toženkino po prvem naroku predloženo dokumentacijo v zvezi s stroški upravljanja in vzdrževanja z argumentom, da je dokumentacija zelo obsežna in da bi jo izvedenec lahko vpogledal pri toženi stranki; da se je sodišče druge stopnje procesno napačno sklicevalo na načelo materialne resnice in potrebo po restriktivni razlagi prekluzije zaradi zagotovitve ravnovesja med načelom pospešitve in koncentracije postopka na eni strani in težnjo po materialnopravno pravilni odločitvi na drugi strani, ter da bi smeli sodišči upoštevati le zatrjevane in dokazane stroške tožene stranke, češ da po ustaljeni sodni praksi stranka, ki trditvenega in dokaznega bremena o tem, da je stroške plačala, ne more pričakovati, da bo odškodnina, ki jo je dolžna plačati, znižana za to postavko.

14. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Poudarja, da pravila o prekluziji niso bila kršena in obrazloži, zakaj ne. Očitek, da stroški ne bi smeli biti ugotovljeni na podlagi projekcije, zavrača kot neutemeljen. Zakaj je neutemeljen, je pravilno, tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

15. Revizija ni utemeljena.

16. Ugotavljanje višine stroškov, tudi hipotetičnih, je stvar dejanskega stanja. Stvar procesnega prava pa je vprašanje, ali oziroma v kolikšni meri glede njih (ker niso v resnici nastali) velja razpravno načelo. Nanj je Vrhovno sodišče že odgovorilo: denacionalizacijski zavezanec je dolžan tudi v primeru izračuna odškodnine s pomočjo hipotetičnih najemnin opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati; opredeljeno mora zatrjevati, za katere stroške gre in da bi jih bil ob normalnem teku stvari dolžan nositi denacionalizacijski upravičenec.(7) V luči tega odgovora kršitve pravil o prekluziji, ki se nanašajo na meje razpravnega načela (7. člen ZPP) in načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) ni bilo: revidentke ne trdijo, da tožena stranka trditev o stroških ni podala, trdijo le, da je dokaze zanje podala prepozno, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, pa jih je. In tudi v primeru presoje, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami o prekluziji, ne bi šlo za relativno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP: ugotovitev o višini stroškov ne temelji na spornih dokazih, ker ti za metodo, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, niso bili relevantni.(8)

17. Na očitek, da odločitev v izpodbijanem delu odstopa od sodne prakse, ki je bil uveljavljan tudi z dopuščeno revizijo, je odgovorjeno že v 10. točki obrazložitve in ponovitev ni potrebna.

18. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

K reviziji tožene stranke

19. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z dovoljeno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitev zahtevka. Navaja, da je prvi tožnik uporabnino, ki bi sicer šla dedičem vseh denacionalizacijskih upravičencev, v celoti zahteval v svojem imenu, za kar ni imel aktivne legitimacije; denacionalizirano premoženje mu je bilo namreč kot začasnemu zastopniku dano zgolj v začasno upravljanje in bi moral uporabnino zahtevati v imenu vseh dedičev. Pritožbeno sodišče je izrecno poudarilo tudi, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zahtevek bi torej moral biti zavrnjen. Odločitev, ki se nanaša na drugo do trinajste tožeče stranke, pa je obremenjena tudi s procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ti tožniki so se namreč prvemu tožniku pridružili šele naknadno, po vložitvi tožbe, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo prvega in petega odstavka 98. člena ZPP in tožbe ni zavrglo, čeprav odvetnik ni predložil njihovih pooblastil. Argument pritožbenega sodišča, namreč da je bila pomanjkljivost naknadno sanirana in da bi razlogi za poseg v sodbo sodišča prve stopnje obstajali le, če bi bila katera od strank zaradi procesne kršitve občutno prikrajšana, ne vzdrži. Kljub temu, da se zahtevki vseh tožnikov opirajo na isto dejansko in pravno podlago, so njihove terjatve samostojne, obstajajo neodvisno druga od druge. Vsak jo mora uveljavljati sam, zato mora njegov pooblaščenec predložiti pooblastilo, čeprav se le pridruži drugim tožnikom. Začasno odvetniško zastopanje brez pooblastila je z določbo petega odstavka 98. člena ZPP izključeno. Res bi druga do trinajsta tožeča stranka ob zavrženju tožbe zamudili zastaralni rok za novo tožbo, vendar ta okoliščina ne more predstavljati razloga pravičnosti, ki je pritožbeno sodišče oviral pri posegu v prvostopenjsko sodbo, ki nepravočasne predložitve pooblastila ni sankcionirala z zavrženjem tožb naknadnih sospornikov. Procesne kršitve je treba upoštevati ne glede na rezultat sojenja; ravno irelevantnosti vpliva na sodbo je značilnost absolutnosti procesnih kršitev.

20. Na revizijo tožene stranke so odgovorili s skupno vlogo vsi tožniki. Predlagali so njeno zavrženje v delu, ki se nanaša na četrto, peto in deveto do dvanajsto tožečo stranko zaradi nepreseganja revizijskega praga, pri čemer tožena stranka sploh ni podala predloga za dopustitev revizije. Sicer pa predlagajo zavrnitev revizije. Procesne kršitve v zvezi z zastopanjem druge do trinajste tožeče stranke ni bilo. Ti tožniki so v pravdo vstopali postopoma, vsak pač ob zaključku zapuščinskega postopka po svojem pravnem predniku – denacionalizacijskem upravičencu; ob vstopu v pravdo so na narokih v spis vložili pooblastila odvetniku, kar je iz zapisnikov o narokih jasno razvidno, a je pritožbeno sodišče to spregledalo. Sicer pa ob vložitvi revizije kršitve sploh ni moglo biti več že zato, ker so bila pooblastila dostavljena.

21. Revizija tožene stranke zoper odločitev, ki se nanaša na četrto, peto in deveto do trinajsto tožečo stranko, ni dovoljena.

22. Po določbi drugega in tretjega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR oziroma če jo sodišče v primeru, ko ta vrednost ni presežena, dopusti.

23. Nobenemu od tožnikov iz 21. točke obrazložitve, ni bila prisojena odškodnina, ki bi presegala 40.000 EUR. Tožena stranka dopustitve revizije zoper njih ni predlagala. Ker torej revizija ni dovoljena in ni bila dopuščena, je (zoper odločitev, ki se nanaša na navedene tožnike) nedovoljena.

24. Revizijo tožene stranke je v nedovoljenem delu revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

25. Revizija zoper odločitev, ki se nanaša na ostale tožnike, ni utemeljena.

26. Ali so bila pooblastila predložena istočasno z vstopom druge do trinajste tožeče stranke v pravdo ali šele na poziv sodišča, ni pomembno. Tudi če bi (so) »novi« tožniki pooblastila odvetniku predložili šele na poziv sodišča, ne drži teza tožene stranke, da bi moralo sodišče njihove tožbe zavreči, ker po določbi petega odstavka 98. člena ZPP sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja procesna dejanja za stranko, če vlogi ne priloži pooblastila, pač pa tožbo in ali pravno sredstvo zavrže. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 navedeno določbo razveljavilo prav v delu, ki se nanaša na tožbo (t.j. v delu, ki je določal, da se po odvetniku vložena tožba, ki ji ni priloženo pooblastilo stranke, takoj zavrže).

27. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

28. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Temeljno pravilo odločanja o stroških postopka je, da mora stranka, ki v pravdi uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer tiste, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 156. člena istega zakona). V konkretnem primeru so revizije vložili tožniki, razen devetega, desetega, dvanajstega in trinajstega tožnika ter tožena stranka. Vsi revidenti so z revizijami propadli. Zato do povrnitve stroškov, ki so jih imeli z vložitvijo revizij, niso upravičeni. Vendar pa so vsi tožniki (tudi tisti, ki niso vložili revizije) odgovorili na revizijo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovora na dovoljeno in na dopuščeno revizijo tožnikov. Ker so bile vse revizije zavrnjene, so torej v revizijskem postopku uspeli vložniki odgovorov na revizije. Ker so bili tožniki (razen zgoraj navedenih štirih tožnikov, ki z revizijo niso propadli in so stroške odgovora priglasili skupaj z ostalimi tožniki, zato je delitev nanje odpadlega dela stvar notranjega razmerja) v revizijskem postopku udeleženi v obeh vlogah, je Vrhovno sodišče o stroških tega postopka odločilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Ta sodišče pooblašča, da v primerih, ko stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Op. št. (1): Glej 10. in 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (2): Tako na primer odločbe II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 339/98, II Ips 40/2000, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001, II Ips 1/2004, II Ips 348/2010 in druge.

Op. št. (3): Glej sodbo II Ips 348/2010 in tam nevedeno sodno prakso in literaturo.

Op. št. (4): Vrhovno sodišče se s tem ne izreka o vprašanju, ali je materialnopravno pravilno upoštevati hipotetično ugotovljene stroške od konkretno ugotovljene koristi (od najemnine, ki jo je prejemal zavezanec za vrnitev, ki stroškov ne uspe dokazati).

Op. št. (5): Glej na primer odločbo II Ips 172/2011. Op. št. (6): Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v zadevi II Ips 348/2010, je dolžan denacionalizacijski zavezanec tudi v primeru izračuna odškodnine s pomočjo hipotetičnih najemnin opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati. Opredeljeno mora zatrjevati, za katere stroške gre in da bi jih bil ob normalnem teku stvari dolžan nositi denacionalizacijski upravičenec. Smiselno enako sodba II Ips 172/2011. V konkretnem primeru trditve in dokazi tožene stranke (katerih pravočasnost sicer tožniki problematizirajo) na ugotovitev višine niso vplivali, ker je izvedenec izbral, kot je pojasnjeno v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na 5. strani, drugačno metodo izračuna (projekciji stroškov).

Op. št. (7): Primerjaj zadevi II Ips 348/2010 in II Ips 172/2011. Op. št. (8): Glej 8. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča (stran 5).