Jedro

Obtožencu je bil po vloženi obtožbi podaljšan pripor iz istega pripornega razloga (3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP), ko je sodišče prve stopnje pripor podaljšalo na podlagi II. odst. 265. čl. ZKP, torej po uradni dolžnosti. Zagovornik izpodbija sklep o podaljšanju pripora in se sklicuje na določbi II. odst. 197. čl. ZKP in I. odst. 199. čl. ZKP, češ, da bi moralo sodišče podaljšati pripor po zaslišanju ali pa po predlogu javnega tožilca, česar pa ni storilo.

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se navedeni dve določbi nanašata na povsem drugačno situacijo. Prva je upoštevana pri podaljšanju pripora po preteku enega meseca v fazi preiskave, druga pa ob odreditvi in ne ob podaljšanju pripora po vloženi obtožbi. Določba II. odst. 265. čl. ZKP pa se nanaša na preizkus po uradni dolžnosti o tem, ali so priporni razlogi, iz katerih je obtoženec v priporu pred vložitvijo obtožnice še podani. Gre torej za primer, ko javni tožilec v obtožnici ne predlaga podaljšanja pripora, zato tudi senat sodišča prve stopnje ni vezan na predhodno zaslišanje oziroma mnenje javnega tožilca o podaljšanju pripora. Pritožba zagovornika je bila iz navedenih razlogov kot neutemeljena zavrnjena.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper navedenega obtoženca je bila vložena dne 21.12.1993 obtožba, ki mu očita, da naj bi storil kaznivo dejanje ropa po I. odst. 168. čl. KZ RS, kaznivo dejanje tatvine po I. odst. 165. čl. KZ RS in kaznivo dejanje izsiljevanja po I. odst. 172. čl. KZ RS. Obtoženec je iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v smislu 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP v priporu od 22.11.1993 dalje. Ker v obtožbi ni bilo predlagano podaljšanje pripora, je senat sodišča prve stopnje na podlagi II. odst. 265. čl. ZKP po uradni dolžnosti preizkusil, ali so še podani razlogi za pripor. Ocenil je, da gre za troje kaznivih dejanj premoženjskega značaja, usmerjena na težnjo po protipravni pridobitvi premoženjske koristi, ki po svoji družbeni nevarnosti pomenijo dokaj huda kazniva dejanja, vsaj kar zadeva kaznivo dejanje ropa. Kljub temu, da sicer doslej še ni bil obsojen, je po oceni sodišča prve stopnje številčnost in pomembnost zdaj obravnavanih kaznivih dejanj takšnega značaja, ki utemeljuje bojazen, da bi obtoženec s kaznivimi dejanji na prostosti utegnil nadaljevati. Iz tega razloga mu je po vložitvi obtožbe, pripor podaljšalo iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik, ki meni, da ni utemeljenih razlogov za bojazen, da bi obtoženec s kaznivimi dejanji utegnil nadaljevati, hkrati pa tudi meni, da naj bi bili kršeni določbi II. odst. 197. čl. in I. odst. 199. čl. ZKP, ker je sodišče prve stopnje obtožencu podaljšalo pripor brez predloga javnega tožilca, ki ga tudi ni zaslišalo. Iz navedenih razlogov predlaga, da sodišče druge stopnje obtožencu pripor odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik si napačno razlaga navedeni določbi ZKP, na kateri se v pritožbi sklicuje. Določba II. odst. 197. čl. ZKP se nanaša na fazo kazenskega postopka pred vložitvijo obtožbe, ko sme sodišče prve stopnje na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali pa javnega tožilca obdolžencu pripor podaljšati po enomesečnem priporu, ki ga sme odrediti preiskovalni sodnik. Določba I. odst. 199. čl. ZKP pa se nanaša na odreditev ali pa odpravo pripora po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave. V takem primeru, ko gre za odreditev pripora (ne pa za podaljšanje) ali odpravo, je potrebno predhodno zaslišanje javnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. V obravnavanem primeru pa je obtoženec v priporu po sklepu preiskovalnega sodnika, po vloženi obtožnici pa javni tožilec ni predlagal niti podaljšanje niti odprave pripora. Za takšne primere pa velja določba II. odst. 265. čl. ZKP, po kateri mora sodišče po vloženi obtožbi, ko je pred tem obtoženec že v priporu, pa ni v obtožnici predlagano, naj se izpusti, mora senat sodišča prve stopnje iz VI. odst. 23. čl. ZKP po uradni dolžnosti, torej neodvisno od predloga, preizkusiti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še podani razlogi za pripor. Ob takšnem preizkusu po uradni dolžnosti pa predlog javnega tožilca ni potreben. Ob takšni pravilni razlagi navedenih določb Zakona o kazenskem postopku je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, ko je hkrati tudi pritrditi oceni, da so podane tiste okoliščine, ki utemeljujejo bojazen, da bi obtoženec na prostosti utegnil s kaznivimi dejanji nadaljevati. Čeprav doslej še ni bil obsojen, je iz okoliščin storjenih kaznivih dejanj, kot jih zatrjuje obtožba, razvidno, da obtoženec izrablja ali pa si ustvari takšne situacije, pri čemer je mišljen predvsem oškodovanec, da jih izrablja z vplivom strahu do skrajnih možnosti. Oba oškodovanca sta prepričljivo opisala, na kakšen način je obtoženec, delno tudi s prisotnostjo njegovega mld.

brata in znanca uspel proti volji oškodovancev doseči nameravane cilje, vse dokler mu ni bila odvzeta prostost. Tudi sodišče druge stopnje meni, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zato je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.