Jedro

Izjava o odpovedi dediščini je nepreklicljiva (1. odst. 138. člen ZD) Zato je ni mogoče več spreminjati v zapuščinskem postopku, tudi na ta način ne, da se spremeni v izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča (pravilno: odstopu dednega deleža - člen 136/2 ZD). Dedič, ki se je dediščini odpovedal, lahko le zahteva razveljavitev izjave o odpovedi pod pogoji iz 2. odst. 138. člena ZD; tega pa ne more storiti s pritožbo v zapuščinskem postopku, temveč le s posebno tožbo (2. odst. 138. člen ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o dedovanju po pok. N.J., s katerim je kot dediče proglasilo zapustničino sestro H. J. z deležem do 5/6, zapustničinega pranečaka M. K. z deležem do 1/12 in zapustničinega pranečaka D. K. z deležem do 1/12. Zoper navedeni sklep se pritožujejo po svojem pooblaščencu A. Z.: zapustničini sestri M. Z. in F. K. ter hčerki pokojnega zapustničinega brata A. J., E. Z. in I. K.. Sklep izpodbijajo v delu, kjer je ugotovljeno, da se M. Z., F. K., E. Z. in I. K. s pisno izjavo odpovedujejo dediščini po pokojni N. J. Uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Poudarjajo, da je v pismenih izjavah o odpovedi dediščini pomotoma izpadlo dejstvo, ki so ga pritožnice izrecno želele izjaviti, da se namreč svoji dediščini odpovedujejo v korist pokojničine sestre H. J. Dejanska volja pritožnic se tako bistveno razlikuje od v pismeni odpovedi izjavljeni volji. Zaradi teh spregledanih dejstev se bistveno spremenijo dedni deleži. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem delu oprlo na pismene izjave pritožnic, da se odpovedujejo dediščini po pokojni N. J. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene pismene odpovedi dediščini pravilno upoštevane tudi v odločitvi prvostopnega sodišča o višini deležev proglašenih dedičev.

Pritožnice so poslale sodišču po vloženi pritožbi spremenjene izjave, s katerimi se odpovedujejo dediščini v korist H. J. Sodišče prve stopnje je potem razpisalo še en narok, ki pa ga zaradi neudeležbe vabljenih dedičev M. K. in D. K., ni opravilo in je pritožbo odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Izjava o odpovedi dediščini pa je nepreklicljiva (1. odstavek 138. člena Zakona o dedovanju, Ur.l. RS št. 15/76; v nadaljevanju: ZD) in jo torej tudi ni mogoče več spreminjati v zapuščinskem postopku, tudi na ta način ne, da se spremeni v izjavo o odpovedi dediščine v korist določenega dediča (pravilno: odstopu dednega deleža - 2. odstavek 136. člena ZD). S trenutkom odpovedi dediščini dedič preneha biti dedič in s svojim dednim deležem ne more več razpolagati, torej dednega deleža tudi ne more več odstopiti drugemu dediču. Dedič, ki se je dediščini odpovedal, lahko le zahteva razveljavitev izjave o odpovedi, vendar le, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti; tega pa ne more storiti s pritožbo v zapuščinskem postopku, temveč le s posebno tožbo (2. odstavek 138. člena ZD). Zato tudi pritožbene trditve o zmoti pritožnic in po vložitvi pritožbe poslane izjave pritožnic o odpovedi dediščini v korist H. J. v tem postopku niso upoštevne in torej ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej neutemeljeno uveljavljan.

Ker v pritožbi navedeni razlog torej ni podan, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih, po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb zapuščinskega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odstavka 380. člena v zvezi s 381. členom in 368. člen ZPP ter 163. členom ZD).