Jedro

V kolikor pri delodajalcu obstaja možnost, da delavec - invalid, ob predpostavki nemotenega procesa dela in z doseganjem pričakovanih učinkov dela (brez poslabšanja zdravstvenega stanja), še naprej opravlja delo na istem delovnem mestu, vendar z omejitvijo (v konkretnem primeru dvigovanja bremen nad 5 kg), je delodajalec dolžan delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto z omejitvami.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. točki, 1. odstavka II. točke in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v 2. odstavku II. točke izreka (odškodnina zaradi diskriminacije) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2010 nezakonita, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pa do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje pa do plačila, ter vpisati delovno dobo v knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi poškodbe pri delu v višini 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 dalje, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka), kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (2. odstavek II. točke izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.362,03 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa od zapadlosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (razen glede zavrnjenega dela zahtevka za odškodnino iz naslova poškodbe pri delu) ter odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bila njegova edina omejitev v tem, da ne sme dvigovati težjih predmetov od 5 kg. Tožnik je bil torej zmožen za svoje ali drugo podobno delo, brez prenašanja ali dvigovanja bremen nad 5 kg, kar je v invalidski odločbi izrecno navedeno. Tožnik je v postopku dokazoval, da iz opisov delovnih mest izhaja, da delovna mesta v okviru istega tarifnega razreda (predvsem receptor, wellness receptor, vodja strežbe, pom. vodje F&B) lahko zaseda glede na svojo izobrazbo in omejitve po invalidski odločbi. Prav tako je tožnik v postopku dokazoval, da je imela tožena stranka ravno v času odpovedi tožniku na teh delovnih mestih povpraševanje po novih kadrih, vendar tožnika o tem ni obvestila ali mu ponudila možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, dokazal je tudi, da je tožena stranka kader zaposlovala za nedoločen čas. Sodišče predlaganih dokazov v zvezi z navedenim neutemeljeno ni izvedlo. Tožena stranka je ves čas imela trajne potrebe po delavcih na delovnih mestih, na katerih je v spornem obdobju zaposlovala. Tožnik bi bil glede na izkazane potrebe lahko razporejen na vsa navedena delovna mesta, saj je imel ustrezno izobrazbo. Tožnik ni imel prepovedi stoječega dela, lahko bi ostal celo na istem delovnem mestu, v kolikor bi delodajalec spoštoval omejitev, da tožnik ne sme dvigovati bremen, težjih od 5 kg. Sodišče je brez ustrezne kritične presoje vseh predloženih dokazov, pristransko sledilo zgolj izpovedbi ene priče, t.j. A.A., listinskih dokazov, iz katerih je razvidno, da je tožnik izpolnjeval zahteve za vsa zatrjevana delovna mesta, pa ni ocenilo. Tožena stranka niti ni pojasnila, katerih pogojev za zasedbo teh delovnih mest tožnik ne izpolnjuje. Takšna površna in pomanjkljiva dokazna ocena je prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožnika zaradi njegovega statusa invalida in zaradi njegovih osebnih okoliščin obravnavala drugače, kot bi morala, ter tožniku ni ponudila enega izmed prostih delovnih mest, čeprav za to ni imela razlogov, saj je tožnik pogoje izpolnjeval. Nadalje je tožena stranka v postopku zatrjevala, da so ta delovna mesta za tožnika neustrezna, češ da zahtevajo, da se delo opravlja stoje, kar pa tožnik v invalidski odločbi nima navedeno kot omejitev in delo lahko opravlja stoje. Ker je tožena stranka namesto tožnika raje zaposlovala nov kader, je tožnik trpel duševne bolečine, ki so posledično poslabšale njegovo zdravstveno stanje. Po temelju je prav gotovo šlo za diskriminacijo tožnika pri zaposlovanju zaradi njegovega statusa.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da je tožena stranka napačno razporejala delavce – natakarje na lokacije in ni zagotovila takšnih pogojev, da bi omogočila nemoten potek delovnega procesa. Tožnik tudi ni navajal, da je kdaj zaprosil za večje število natakarjev, zato se o tem ni izvedlo zaslišanja strank in prič. Ker sodišče nima podatkov o tem, koliko je bilo v času dogodka dejansko razporejenih delavcev in ker nima strokovnega znanja o poslovnih procesih v gostinstvu, brez izvedeniškega mnenja ne more izvesti sklepa o tem, ali je imela tožena stranka v času škodnega dogodka na zatrjevani lokaciji pravilno razporejene natakarje. Če je sodišče menilo, da je pravno pomembno, da se preveri, ali je imela tožena stranka poslovne procese organizirane skladno s pravili stroke, potem bi moralo z materialno-procesnim vodstvom od strank zahtevati, da se o tem izjavijo in predlagajo dokaze. Ker sodišče tudi ni navedlo, na katera dejstva in dokaze opira to ugotovitev, sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni utemeljilo, kako je preverilo obstoj vzročne zveze med očitano kršitvijo in nastalo škodo. Vzročna zveza med nepravilnim številom natakarjev in nastalo škodo, ni izkazana. Sodišče je namreč v sodbi pravilno zaključilo, da krivdna odgovornost tožene stranke za to, ker je tožnik prenašal kašete in premikal mize, ni podana. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 33 let, nazadnje s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dne 1. 3. 2006 dalje na delovnem mestu „pomočnik vodje strežbe“. Z odločbo ZPIZ z dne 11. 3. 2009 (dokončna dne 13. 7. 2009 - priloga B3) je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s katero mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, z opravljanjem lažjega fizičnega dela, brez ročnega premeščanja bremen nad 5 kilogramov, s polnim delovnim časom od 1. 8. 2009 dalje. Iz listinske dokumentacije je nadalje razvidno, da je pritožbeni organ ZPIZ svojo odločbo oprl na mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 28. 5. 2009 iz katere je razvidno, da zavarovanec (tožnik) za svoje delo pod splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa bi bil za svoje delo ali drugo podobno delo, brez prenašanja ali dvigovanja bremen nad 5 kg (priloga A2). Tožena stranka je tožnika dne 22. 7. 2009 razporedila na čakanje na delo doma, ter pričela postopek pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 14. 5. 2010 (priloga B9) je Komisija ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved zaradi invalidnosti podala zakonito, saj ni obstajalo nobeno drugo delovno mesto, ki bi bilo primerno in ustrezno zanj glede na njegovo strokovno izobrazbo in zdravstvene zmožnosti. Glede odškodnine zaradi diskriminacije je ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da v postopku iskanja novega delovnega mesta za tožnika ni ravnala diskriminatorno in je njegov zahtevek iz tega naslova zavrnilo, medtem ko je v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za poškodbo pri delu ugotovilo, da je tožena stranka očitno nepravilno razporejala delavce, zaradi česar je tožnik moral opravljati tudi takšna dela, ki ne sodijo v njegov delokrog, s čimer si je poslabšal zdravstveno stanje in je tožena stranka za poslabšanje 1/3 odgovorna. Tožniku je prisodilo 2.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 500,00 EUR iz naslova strahu in 3.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V času odpovedi veljaven Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) je v 2. odstavku 39. člena določal, da je invalidu delodajalec dolžan ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so v skladu z njegovo delovno zmožnostjo. Smiselno enako določa 1. odstavek 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS. št. 106/99 s sprem.). V 1. odstavku 40. člena je bilo določeno, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

Citirane zakonske določbe torej delodajalcu nalagajo, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preveri, ali je delavca - invalida mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Iz vsebine oziroma narave pravice do premestitve, kot jo opredeljuje ZPIZ-1 izhaja, da ta pravica ne zajema zgolj pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, temveč ta pravica zajema tudi pravico do zaposlitve na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji, torej pogoji, ki ustrezajo omejitvam iz odločbe ZPIZ. V kolikor torej pri delodajalcu obstaja možnost, da delavec - invalid, ob predpostavki nemotenega procesa dela in z doseganjem pričakovanih učinkov dela (brez poslabšanja zdravstvenega stanja), še naprej opravlja delo na istem delovnem mestu, vendar z omejitvijo (v konkretnem primeru dvigovanja bremen nad 5 kg), potem je delodajalec dolžan delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto z omejitvami. Za obravnavani primer navedeno pomeni, da je bil delodajalec (tožena stranka) dolžan preveriti ali bi tožnik, katerega edina omejitev je bila pravzaprav dvigovanje bremen nad 5 kg, lahko opravljal isto delo brez prenašanja ali dvigovanja bremen nad 5 kg, in če je bilo to mogoče, bi moral tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, za isto delovno mesto, vendar skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Da bi tožnik takšno delo lahko opravljal, je izrecno ugotovila invalidska komisija druge stopnje dne 28. 5. 2009 (priloga A2). Sodišče prve stopnje do tega bistvenega vprašanja ni zavzelo nobenega stališča in v zvezi z navedenim tudi ni izvajalo dokaznega postopka, kot to pravilno izpostavlja tožnik v pritožbi, zato še ni mogoče oceniti, ali je tožena stranka tožniku odpoved podala zakonito.

Sodišče prve je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da si je tožnik sam odrejal delo, da mu je vodja strežbe dal navodilo, naj težja dela odredi drugim delavcem, ter da ni bilo nikogar, ki bi od tožnika zahteval, naj opravlja težka fizična dela, ki bi lahko škodila njegovemu zdravju (str. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). V kolikor je bilo torej dejansko stanje takšno, kot ga opisuje sodišče prve stopnje, potem se postavlja vprašanje, zakaj je tožena stranka tožniku sploh odpovedala pogodbo o zaposlitvi, če je svoje delo lahko opravljal tako, da ni škodilo njegovemu zdravju oziroma zakaj tožena stranka tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo, v kateri bi zgolj decidiarno povzela omejitve, kot so zapisane v odločbi ZPIZ z dne 13. 7. 2009. Navedena vprašanja bo sodišče prve stopnje vsekakor moralo razčistiti v ponovljenem postopku.

Nadalje tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da je tožena stranka v času odpovedi (v času obvestila o nameravani odpovedi in vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku) razpolagala s prostimi delovnimi mesti, ki so ustrezala tožnikovi stopnji in vrsti izobrazbe, pa tudi njegovim omejitvam, zaradi česar bi tožena stranka tožniku prav gotovo enega izmed delovnih mest lahko ponudila. Tožena stranka je sicer trdila, da je na ta delovna mesta zaposlovala zgolj za določen čas, tožnik pa je takšne navedbe prerekal ter sodišču predložil dokaz (odgovor sindikalistke B.B. z dne 20. 3. 2012) ter sodišču predlagal, da toženi stranki naloži, da predloži sklenjene pogodbe o zaposlitvi, s čimer bo dokazala, da je šlo dejansko zgolj za zaposlitve za določen čas. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu neutemeljeno ni sledilo in je tako tožniku onemogočilo, da dokaže, da je tožena stranka dejansko zaposlovala za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tako kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na dokazno breme, ki je bilo na toženi stranki, bi sodišče prve stopnje moralo raziskati, ali so utemeljene tožnikove trditve, da je tožena stranka dejansko zaposlovala za nedoločen čas. Ker sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno ni opravilo analize izpovedb prič v primerjavi s predloženo listinsko dokumentacijo. Tožnik je v postopku dokazoval, da iz opisov delovnih mest izhaja, da delovna mesta v okviru istega tarifnega razreda (predvsem receptor, wellness receptor, vodja strežbe, pom. vodje F&B) lahko zaseda glede na svojo izobrazbo in omejitve po invalidski odločbi. Tožnik v pritožbi pravilno zatrjuje, da opisi teh delovnih mest v rubriki „pogoji za zasedbo“, povsem jasno določajo stopnjo in smer zahtevane izobrazbe - t.j. V. stopnja gostinske smeri, ki jo tožnik ima. Kljub takšnemu dejstvu, ki izhaja iz listinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje sledilo pričaju A.A., ki je izpovedala, da tožnik za zatrjevana delovna mesta ne izpolnjuje formalnih pogojev, pri tem pa ni raziskalo, katerih formalnih pogojev za zasedbo teh delovnih mest tožnik ne izpolnjuje. Pri tem pa ne gre spregledati, da tudi tožena stranka ni pojasnila, katerih formalnih pogojev, za s strani tožnika izpostavljena delovna mesta, tožnik ne izpolnjuje. Tudi to dejstvo bo sodišče prve stopnje moralo raziskati v ponovljenem postopku.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z odškodnino za poškodbo pri delu.

Drži pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na katera dejstva in izvedene dokaze opira ugotovitev, da je tožena stranka nepravilno razporejala delavce - natakarje na določene kraje, zaradi česar naj bi v določenih primerih prišlo do potrebe, da je tudi tožnik opravil težja fizična dela (s katerimi si je poslabšal zdravstveno stanje), ki sicer niso sodila v njegov delokrog, tožena stranka pa je to dopustila. Sodišče je v sodbi zaključilo, da krivdna odgovornost tožene stranke za to, ker je tožnik prenašal kašete in premikal mize, ni podana, nato pa ne pojasni obstoja vzročne zveze med očitano kršitvijo in nastalo škodo. Ker sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi v tem delu je bilo zato potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke razveljavilo zgolj 1. odstavek II. točke izreka sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati odškodnino v višini 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je zavrnilni del (torej del, s katerimi je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo) postal pravnomočen, saj tožnik tega dela izreka v pritožbi ne izpodbija, kot to izrecno izhaja iz 2. odstavka pritožbe.

V zvezi z odškodnino zaradi diskriminacije.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni izkazan element protipravnosti, ki bi ob obstoju ostalih elementov škodne odgovornosti lahko bremenil toženo stranko za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Pri pojmu protipravnosti gre za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in predstavlja osrednje vprašanje pri definiranju podlage za povračilo škode. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (odločbe ZPIZ, s katerimi je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije, mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi). Ali mu jo je odpovedala zakonito ali nezakonito, v tem trenutku še ni mogoče zaključiti. Ne glede na navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da je šlo pri postopku obravnavane odpovedi za kakršnokoli diskriminacijo tožnika in to tudi v primeru, da bi tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku iskanja novega ustreznega delovnega mesta za tožnika in v postopkih novega zaposlovanja drugih delavcev do tožnika ni ravnala diskriminatorno. Zmotno materialnopravno stališče tožene stranke (zaradi katerega tožena stranka s tožnikom očitno ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi), da bi ravnala v nasprotju z odločbo ZPIZ, če bi s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, brez dvigovanja bremen, oziroma pogodbo o zaposlitvi, za katerokoli drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo tožnikovi vrsti in stopnji izobrazbe (brez dvigovanja bremen), pa ne more pomeniti protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti za negmotno škodo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo, ki se je nanašala na odškodnino zaradi diskriminacije in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča, ki so razvidni iz gornje obrazložitve. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali so tožnikovi zahtevki utemeljeni.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.