Jedro

Ker je bil tožeči stranki preprečen dostop do čistilne naprave, ji je bilo onemogočeno dokončanje začetega posla. Gre za primer, ko je delna nezmožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna nobena od pogodbenih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi dajatveni in stroškovni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31087/2008 z dne 30.5.2008. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 255,70 EUR, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Navedla je, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti določeno delo in sicer: odkop, nakladanje, prevoz in ponovna vgradnja biološke čistilne naprave, tožena pa se je zavezala, da bo tožeči stranki za to plačala (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na kraj odkopa s potrebnimi ljudmi in stroji ter da je najmanj pet ur čakala, da bo delo lahko opravila. Ker so lastniki nepremičnin, za katere je bila čistilna naprava vgrajena, preprečili dostop do čistilne naprave, tožeča stranka dela ni mogla izvesti. Navedene ugotovitve predstavljajo dejansko podlago izpodbijane odločbe.

Pritožbene navedbe je mogoče povzeti v tri sklope. Tožena stranka se ne strinja s pravnim stališčem sodišča, da je pravna podlaga odločitve v določilih o nemožnosti izpolnitve. Pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila pogodbena obveznost tožene stranke, da zagotovi tožeči stranki nemoteno opravo posla. Nadalje očita izpodbijani sodbi, da odločitev glede višine tožbenega zahtevka ni obrazložena.

Lastniki nepremičnin, za katere je bila čistilna naprava vgrajena, so v razmerju do pravdnih strank tretje osebe. Ne gre namreč za osebe, ki bi sodile v krog oseb, za katere bi ena ali druga od pogodbenih strank odgovarjali. Ker so lastniki nepremičnin fizično preprečili izkop cisterne, gre za primer objektivne nemožnosti izpolnitve, saj dela tedaj ne bi mogel opraviti noben izvajalec. Glede na to gre, po presoji pritožbenega sodišča, za primer nezmožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka (116. člen OZ). Zato ni treba odgovarjati na navedbe, da tožena stranka ni prevzela pogodbene obveznosti, da bo tožeči stranki zagotovila nemoteno opravo dela. Navedena ugotovitev, ob takšni pravni presoji, namreč ne predstavlja več pravno odločilne okoliščine.

Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (1. odstavek 458. člena ZPP), je v konkretnem primeru tožeča stranka že pričela z opravo posla. S tem, ko je bil tožeči stranki preprečen dostop do čistilne naprave, ji je bilo onemogočeno dokončanje začetega posla. Za predmetni primer je torej treba uporabiti pravno pravilo iz 2. odstavka 116. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj gre za primer, ko je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka.

V takem primeru bi pogodba sicer lahko prenehala z odstopom od pogodbe, česar pa pogodbeni stranki v tem sporu nista zatrjevali. Vendar pa bi tudi v takem primeru tožena stranka, na podlagi 648. člena OZ, tožeči stranki dolgovala dogovorjeno plačilo, zmanjšano za koristi, ki bi jih podjemnik imel zato, ker mu posla ni bilo treba končati.

Ker v tem primeru do odstopa od pogodbe ni prišlo, je ostala pogodba v veljavi. To pa pomeni, da ima tožeča stranka pravico od tožene stranke terjati dogovorjeno plačilo, tožena stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti, saj tožeča stranka svojega dela ni opravila v celoti (2. odstavek 116. člena OZ).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se pogodbeni stranki dogovorili za plačilo v znesku 800,00 EUR z DDV-jem. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo v višini 620,00 EUR z DDV. Tožeča stranka torej od tožene stranke ne vtožuje plačila v višini celotnega dogovorjenega zneska, temveč ga je sama zmanjšala za stroške dokončanja posla, ki ji niso nastali. Višino prisojenega zneska je sodišče nadalje obrazložilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni imela posebne koristi od tega, da samega dela ni opravila, saj je morala priskrbeti potrebne stroje in delavce ter več kot pet ur čakati, da bo z delom lahko pričela.

Glede na navedeno so tudi očitki sodišču prve stopnje v zvezi z višino tožbenega zahtevka neutemeljeni. Tožeča stranka od tožene stranke ni zahtevala plačila terjatve v takšni višini, kot bi jo imela do nje v primeru, če bi (v celoti) izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Tožena stranka pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni postavila trditev glede (ne)nastalih stroškov. Ni torej konkretno ugovarjala, da znižanje terjatve ni bilo sorazmerno oziroma ustrezno prilagojeno obsegu obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeča stranka izkazala višino svojega zahtevka ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).