Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem na splošno.

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tretji alineji II. točke izreka (glede plačila odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek v znesku 1.091,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2018) in v III. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik zahteva od toženke plačilo zneska 1.000,00 EUR (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za neizkoriščen tedenski in dnevni počitek v zneskih 3.982,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 do plačila, 3.912,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila ter 1.091,58 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2018 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.204,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v postopku večkrat opozorila na pomanjkljivo in nekonkretizirano trditveno podlago, zaradi česar se ni mogla določno vsebinsko opredeliti do zatrjevanj tožnika. Tožnik je zgolj pavšalno navajal naloge, ki bi jih naj opravljal vsakodnevno, zaradi česar mu tedenski počitek ni bil omogočen niti enkrat v času trajanja mednarodnih misij. Sodišče prve stopnje ni dosledno razmejilo, kateri zaključki in dokazna ocena se nanašajo na misijo KFOR ... in kateri na misijo KFOR ..., zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Nadalje sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP in nasprotuje dokazni oceni. Sodišče je pretežno sledilo izpovedim prič, ki jih je predlagal tožnik in so tudi same vložile istovrstne tožbene zahtevke. Glede prič, ki so izpovedale drugače, in delov izpovedi prič, ki niso potrdile zatrjevanj tožnika, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo. Prav tako ni dokazno ocenilo predloženih listinskih dokazov, razen evidenc, ki jim ni sledilo. Tožniku nadrejeni, zaslišani kot priče, so skladno izpovedali, da s tožnikom niso vsakodnevno opravljali sestankov, o vsebini katerih bi moral tožnik poročati podrejenim. Četudi je verjeti tožnikovim pričam, da je z njimi vsakodnevno opravljal sestanke, mu tega ne bi bilo treba, saj zato ni bilo potrebe in je to opravljal povsem samoiniciativno. Priče A. A., B. B., C. C. in D. D. so izpovedale, da je tožnik imel namestnika, ki je lahko med trajanjem počitka opravljal njegove naloge. Iz stališč sodne prakse tudi izhaja, da ugotovitve, da je tožnik moral biti dosegljiv in ob sebi nositi mobilni telefon, same po sebi ne zadostujejo za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka, saj je takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, pričakovana in razumljiva. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je bistveno, ali je bila delovna naloga tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto. V zvezi z dnevnim počitkom navaja, da trditvena podlaga ne omogoča zaključka, da tožnik v dnevih varovanja samostana E. (Kosovo) ni bil prost v trajanju 11 ur na dan. Skladno s sodno prakso sama pripravljenost na opravljanje nalog ne pomeni opravljanja dela in kršitve počitka. Pred nastopom 6-urnega dela je bil tožnik v 6-urni pripravljenosti, ki pa je v skladu s sodno prakso opredeljena kot počitek, če ne pride do aktivacije. Sodišče prve stopnje ni z zadostno gotovostjo ugotovilo časovnih okvirjev. Izpostavlja določbi 53. člena ZSSloV in tretjega odstavka 158. člena ZDR-1. Praviloma naj bi se zagotavljalo najmanj 11 ur dnevnega počitka, pa še to kot povprečje, torej možno kakšen dan kakšno uro več ali manj, ter nadalje, počitek se ne jamči, temveč se zagotavlja potreben počitek. Četudi bi bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na nalogi varovanja samostana v času pripravljenosti delal, pa je v dokaznem postopku izkazano, da je bil tožniku v tem času zagotovljen počitek v trajanju minimalno 6 ur, vendar pa sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine in je tožniku priznalo odškodnino za vseh 11 ur. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dnevni počitek predstavlja enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Izpostavlja, da je tožnik prikrajšan le za toliko ur, za kolikor mu je bil skrajšan njegov dnevni počitek, ne pa za celotnih 11 ur, saj dela ni opravljal 24 ur na dan.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede kršitve tedenskega počitka je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede kršitve dnevnega počitka, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega in dnevnega počitka. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 25. 4. do 31. 10. 2015 napoten na mednarodno misijo KFOR ... na Kosovo, v obdobju od 28. 4. do 28. 10. 2016 pa na KFOR ... Na obeh misijah je bil razporejen na formacijsko dolžnost "... - poveljnik", dela in naloge je opravljal kot poveljnik oddelka. Ker mu toženka na obeh misijah ni zagotovila skupno 47 dni tedenskega počitka kot tudi ne 14 dni dnevnega počitka na misiji KFOR ..., mu je sodišče prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo.

**Tedenski počitek**

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, katere priče so izpovedovale o misiji KFOR ... in katere o misiji KFOR ..., prav tako iz izpodbijane sodbe izhaja, kaj je o delu in aktivnostih na vsaki misiji izpovedal tožnik. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo v bistvenem enake delovne naloge, zato je izpeljalo skupne dejanske in pravne zaključke o kršitvi tedenskega počitka na obeh misijah.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila trditvena podlaga tožnika nezadostna. Tožnik je za vse dneve, za katere je toženka navedla, da naj bi bil prost, v trditvah konkretizirano in dovolj podrobno opredelil, katere delovne zadolžitve je opravljal na obeh misijah. Opredeljevanje nalog po točnih datumih pa niti ne bi bilo smiselno, saj je že v tožbi in nato še v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval, da je moral službene naloge, ki so izhajale iz dolžnosti poveljnika oddelka (organiziranje, vodenje in nadzor delovnih nalog oddelka, organizacija in izvedba priprav za delo, izdelava dokumentacije in poročil, udeležba na rednih obveznih sestankih z nadrejenimi na ravni voda in čete ter oddelka, izvajanje sestankov s podrejenimi, na katerih jim je posredoval informacije in navodila) na misiji opravljati vsakodnevno, vse dni v tednu, tudi ob nedeljah, sicer ne bi mogel kvalitetno opravljati dela poveljnika oddelka, na katerega ga je toženka poslala z ukazom. Tako podana trditvena podlaga je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka.

8. Toženka v pritožbi višini ugotovljene škode zaradi kršenega tedenskega počitka oziroma metodi izračuna prisojenega zneska ne ugovarja, dejansko se pritožba obrazloženo osredotoča zgolj na dokazno presojo izpovedi zaslišanih prič, ki se nanaša na temelj zahtevka. Ta je v celoti skladna s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je sledilo posameznim izpovedim nekaterih prič (F. F., G. G., H. H. in C. C.) in tožnika, izpovedim drugih pa ne (B. B., A. A. in D. D.). Zgolj zato, ker je F. F. vložil istovrstni zahtevek zoper toženko, mu ni mogoče odreči verodostojnosti. Res je sodišče prve stopnje izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo površno ali selektivno, na kar neutemeljeno nakazuje pritožba. Toženka v pritožbi ne konkretizira katerih predloženih listinskih dokazov sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo oziroma upoštevalo, kot tudi ne obrazloži, kaj je zatrjevala, da iz teh listin izhaja, oziroma katera bistvena dejstva glede zagotavljanja tedenskega počitka bi sodišče iz teh listin lahko ugotovilo, čeprav je na njej dolžnost utemeljitve pritožbe. Ker tega ni storila, se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

9. Dejstvo, da je v evidencah obremenjenosti, ki so sicer uraden dokument, določen dan označen kot prost (operativnih) obveznosti, še ne pomeni, da v sodnem postopku ni dopustno dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Na to ne vpliva niti izraženo mnenje zaslišanega C. C. o tem, da so postali birokratska vojska, ker se kljub evidencam vodijo dokazni postopki pred sodišči. Če sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini in primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi, to ne pomeni, da jih ni dokazno ocenilo na način, kot določa 8. člen ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča tožnik s podpisom evidenc ni potrdil resničnosti podatkov v evidencah, ampak je le izvršil ukaz nadrejenih, kar je bil kot vojak dolžan storiti. Da so podpisovanje zahtevali nadrejeni, namreč izhaja tako iz izpovedi tožnika kot iz izpovedi F. F. Pritožba neutemeljeno vztraja, da se tožnika in ostalih pripadnikov ni nikoli sililo, da bi podpisovali evidence, o čemer so izpovedali nadrejeni. Tudi sicer morebitno dejstvo, da ni bilo pritožb ali uradnih razgovorov v zvezi s podpisovanjem evidenc (kot izhaja iz izpovedi prič A. A. in D. D.), še ne pomeni, da je bil tedenski počitek na določene dneve zagotovljen (niti da je tožnik s podpisom privolil v kršitev pravice). Ob tem je treba upoštevati izpoved priče I. I., da bi se za pripadnika, ki bi zavrnil podpis evidenc, misija predčasno zaključila, ker mu ne bi mogli omogočiti prostega dneva na način, kot so ga tolmačili. Glede na okoliščine in način podpisovanja evidenc ter naravo dela v vojski, evidence same po sebi ne dokazujejo, da je bil tožnik na dneve, označene kot proste, v resnici povsem prost delovne obveznosti. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na izpovedi nadrejenih prič v delu, da v kolikor je bilo treba opraviti nepredvideno nalogo na dan, ko je bil predviden tedenski počitek, se je ta omogočil na kakšen drug dan. Na podlagi takšnih pavšalnih izpovedi ni mogoče sklepati o tem, da je toženka tožniku dejansko zagotovila tedenski počitek v obveznem obsegu. Enako velja glede izpovedi, da so se seznami (evidence) podpisovali za nazaj, ker je bilo šele konec meseca znano, na katere dneve so pripadniki dejansko koristili tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je v 18. in 19. točki obrazložitve sodbe navedlo prepričljive razloge za zaključek, da evidence ne odražajo resničnega stanja, ki ga je utemeljilo tudi s tem, da je tožnik tudi na domnevno proste dneve opravljal naloge, ki so sodile v njegove redne delovne zadolžitve kot poveljnika oddelka.

10. Sodišče prve stopnje je presojo o kršitvi pravice do tedenskega počitka utemeljilo na pravilni ugotovitvi, da je bil tožnik kot poveljnik oddelka sedmih pripadnikov odgovoren za organizacijo, načrtovanje nalog, nadziranje podrejenih in poročanje podrejenim o naloženih nalogah in nadrejenim o izvršenih nalogah. Pravilno je ugotovilo, da se je vsakodnevno, tudi na dneve, ko naj bi bil sicer zanj predviden tedenski počitek, udeleževal sestankov tako z nadrejenimi kot s podrejenimi pripadniki, poleg tega je moral vsak dan opraviti načrtovanje oziroma priprave na naloge za naslednji dan. Izvajal je še večerni pregled prisotnosti in nadzor nad vojaki. Pri tem je utemeljeno sledilo izpovedim tožnika in prič F. F., G. G., H. H., C. C. in J. J., ki so bile skladne glede tožnikovih nalog na misiji. Ne drži pritožbena navedba, da so vse nadrejene priče izpovedale, da sestankov niso sklicevale vsak dan. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je C. C. kot tožniku prvi nadrejeni v svoji izpovedi potrdil, da so sestanke, na katerih so poveljniki oddelkov dobivali zadolžitve, imeli dnevno.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnikov podrejeni na KFOR ... G. G. ni potrdil, da je vsak dan srečeval tožnika. Nasprotno iz njegove izpovedi izhaja, da je sestanku oziroma koordinaciji, katere se je udeležil tožnik, vsak dan sledil še sestanek z njimi. Dejstvo, da je tožnikov podrejeni na KFOR ... H. H. izpovedal, da so pripadniki na misiji imeli možnost izkoristiti prost dan tedenskega počitka, ne vpliva na drugačen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, saj pritožba spregleda, da iz nadaljnje izpovedi te priče izhaja, da mu za tožnika ni znano, da bi koristil proste dneve, poudaril pa je, da je imel tožnik z njimi sestanke vsak dan. Četudi bi držala pritožbena trditev, da nadrejeni s tožnikom niso vsak dan opravljali sestankov, pa to ne omaje zaključka o posegu v tožnikovo pravico do tedenskega počitka, ki temelji tudi na ugotovitvi, da je imel tožnik vsakodnevno sestanke s podrejenimi. Pritožbene navedbe, da za to ni bilo potrebe in je to opravljal povsem samoiniciativno, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem ni podala nobenih trditev, pri tem pa v pritožbi ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo teh navedb.

12. Na podlagi v pritožbi izpostavljene splošne izpovedi nadrejenega D. D., da je bilo zagotavljanje tedenskega počitka skladno z ukazi in zakonodajo med prednostnimi nalogami misije, ni mogoče zaključiti, da je tožnik imel omogočen tedenski počitek. To še zlasti velja ob upoštevanju, da iz njegove izpovedi izhaja, da mu ni bilo znano oziroma je bilo izven njegove zaznave, kaj je tožnik delal ter kako je bilo z dejansko zagotovitvijo tedenskega počitka tožniku, saj mu kot poveljnik čete na KFOR ... (dva nivoja višje) ni direktno poveljeval. 13. Sodišče prve stopnje se je v 20. točki obrazložitve sodbe ustrezno opredelilo do vsebine vsakodnevnih sestankov. Iz dokazne ocene namreč jasno izhaja, da ni šlo zgolj za krajše neformalne sestanke za prenos informacij, kot prikazuje toženka v pritožbi, temveč za redne obvezne formalne delovne sestanke, na katerih je bila predstavljena tudi organizacija izvedbe naloge za naslednji dan vključno z vso pripravo na nalogo, poročanjem in predajanjem naloge podrejenim pripadnikom. Vsebino teh sestankov, informacije in navodila za izvedbo naloženih nalog je moral tožnik nato prenesti podrejenim svojega oddelka. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika nihče ni prisilil, da je bil prisoten na četnih koordinacijah na dan počitka ter, da je po lastni volji oziroma pobudi opravljal posamezne naloge. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, da bi mu delo na dan predvidenega tedenskega počitka kdorkoli ukazal, vendar pa ni niti življenjsko logično niti smiselno pričakovati, da bi bila vsaka naloga, ki jo je moral opraviti, takšna, da bi zahtevala poseben ukaz oziroma odreditev. Tudi ob izostanku posebnega ukaza oziroma odreditve so bili sestanki, ki se jih je moral tožnik udeležiti vsakodnevno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obvezni, tožnik se jih je moral udeležiti in tega ni mogel prenesti na druge pripadnike. Tako neudeležba na sestanku z nadrejenimi kot neizvedba obveščanja o nalogah podrejenim, bi pomenili, da oddelek, ki mu je poveljeval tožnik, naloge ne bi mogel izvršiti, o čemer sta prepričljivo izpovedala priča G. G. in tožnik. Tudi izpoved tožniku nadrejenega C. C., da bi tožnika poklical, če ne bi prišel na sestanek, nasprotuje pritožbeni trditvi, da se tožniku ni bilo potrebno udeležiti sestankov, četudi bi bili sklicani.

14. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je tudi tožnik imel svojega namestnika, ki je bil vodja skupine in bi ga lahko pri opravljanju nalog nadomeščal v času dopusta ali počitka, zato so tovrstne navedbe kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izpovedi prič pa ne morejo nadomestiti izostale trditvene podlage stranke.

15. Tožnik je sicer v svoji izpovedi omenjal priprave na nalogo QRF, vendar sodišče prve stopnje tega oziroma aktivacije QRF ni štelo kot delovno opravilo, ki bi tožniku preprečevalo koriščenje tedenskega počitka. Upoštevaje, da sodišče prve stopnje zaključka o kršitvi pravice do tedenskega počitka prav tako ni utemeljilo na ugotovitvi, da je moral biti tožnik dosegljiv na službeni telefon, so s tem povezane pritožbene navedbe za odločitev nebistvene. Enako velja za navedbe glede nalog, ki pomenijo spoštovanje hišnega reda ter pravil reda in obnašanja (npr. postroj, skrb za čistočo in urejenost).1

16. Glede na navedeni obseg tožnikovih delovnih obveznosti je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka, ki ga urejata 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in drugi ter tretji odstavek 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), ni zagotovila in je posledično zahtevku pravilno ugodilo.

**Dnevni počitek**

17. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage glede škode zaradi neomogočenega dnevnega počitka. Tožnik je s spremembo tožbe v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedel datumska obdobja med misijo KFOR ..., za katera zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka, opredelil je tudi naloge, ki jih je v tem času opravljal. Odškodnino je zahteval za skupaj 14 dni v času, ko je bil razporejen na nalogo varovanja samostana E., pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je tožnik opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila (155. člen ZDR-1; drugi odstavek 97.f člena ZObr).

18. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11 urnega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem na splošno, in sicer, da je opravljal naloge v zvezi z varovanjem samostana E. ter da je to delo potekalo v izmenah po 6 ur varovanja, 6 ur počitka in 6 ur pripravljenosti. Pavšalno je ugotovilo, da je v okviru 6-urne pripravljenosti tožnik opravljal delo, ker je bilo v samostanu potrebno nadzorovati, popisovati in pregledovati vse osebe, od pripadnikov NATO do civilistov, pregledovati nadzorne kamere in delati obhode po samostanu. Pri tem pa, kot rečeno, ni opredelilo trajanja teh nalog, kot tudi ne, katere naloge konkretno, kdaj in koliko časa naj bi jih tožnik opravljal tekom pripravljenosti, saj, kot pravilno opozarja pritožba, pripravljenost sama po sebi še ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Časovna opredelitev trajanja nalog je namreč potrebna tudi zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka.

19. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženka tožniku ni omogočila 14 dnevnih počitkov, čeprav bi to morala storiti, zato je za teh 14 dni tožniku prisodilo odškodnino. Četudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v teh 14 dneh tožniku določene ure dnevnega počitka zagotovljene (a v skupnem trajanju manj kot 11 ur), je tožniku prisodilo odškodnino kar za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka.

20. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati). Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. Če delodajalec te pravice ne spoštuje in mora zato delavec opraviti večje število ur dela od predvidenih, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami; 179. člen ZDR-1). Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo tako predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklep VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).2

21. Ker trditveno podlago za vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, ne glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino v višini plačila za vseh enajst ur (kot bi znašal celotni dnevni počitek), in ne glede na to, da je večje število ur dela povezoval tudi z nezagotovljenim dnevnim počitkom (ker naj bi delo opravljal prav takrat, ko bi moral počivati), niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku glede na določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami).3

22. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena ZDR-1 o zagotavljanju dnevnega počitka v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala in dokazovala, da bi tožniku v referenčnem obdobju šestih mesecev zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

23. Ker je torej sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodilo odškodnino v višini 11 ur, ni natančno ugotavljalo, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo delno razveljavilo (tretjo alinejo II. točke in posledično III. točko izreka) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o dejansko opravljenih, a neplačanih urah tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč gornjo obrazložitev ugotoviti, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in stroških postopka. Kot že nakazano, naj v zvezi z vtoževano odškodnino konkretno ugotovi, kakšna je bila vsebina tožnikovih delovnih nalog ter kdaj in koliko časa (po dnevih in urah) jih je opravljal. 25. V preostalem, tj. glede odločitve, da je toženka dolžna tožniku plačati skupno 7.894,61 EUR odškodnine iz naslova kršitve tedenskega počitka, pa je izpodbijana II. točka izreka sodbe pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 20. točka obrazložitve sodbe. 2 S tem v zvezi pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur), tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela. 3 Sklep VSRS VIII Ips 8/2021.