Jedro

Za obnovo denacionalizacijskega postopka (4. točka 1. odstavka 23. člena ZDen-B) zadostuje že izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva. Sicer pa bo lahko prizadeta stranka (pravni nasledniki osebe, glede katere se ugotavlja državljanstvo v denacionalizacijskem postopku) v obnovljenem upravnem postopku ugotovitve državljanstva uveljavljala vse svoje pravice in imela na razpolago vsa dokazna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljnjem besedilu ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.9.1999 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je s to odločbo ugodila pritožbi pooblaščenca denacionalizacijskega upravičenca (prizadete stranke v tem upravnem sporu) in odpravila sklep Upravne enote C. z dne 27.7.1999, predlog druge tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote C. z dne 17.11.1995, pa zavrgla.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), po kateri je, ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, med drugim tudi v primeru, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da to pomeni, da je ZDen-B v 23. členu uredil posebno podlago za obnovo postopka denacionalizacije, na podlagi katere je dopuščen poseg v pravnomočne odločbe, izdane v postopkih denacionalizacije, če obstoji kateri od štirih taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec, št. 26/97, stran 26) je razvidno, da je zakonodajalec menil, da gre pri posebnih obnovitvenih razlogih za primere takih kršitev materialnega zakona, katerih posledice se odražajo v oškodovanju družbenega premoženja. Odprava domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine naj bi bila glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije ustavno legitimna (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-121/97 in odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/96). Šlo naj bi za denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bila neupravičeno priznana lastninska pravica oziroma upravičenja lastninske narave. Odpravo teh nepravilnih odločb po mnenju sodišča prve stopnje narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom. Zato je, skladno z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je konkretni, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Glede na obrazloženo po presoji sodišča prve stopnje za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadostuje že izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o državljanstvu.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo pri ponovnem odločanju o pritožbi morala upoštevati navedeno stališče sodišča prve stopnje.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo prizadeta stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Sam predlog za obnovo postopka je bil v bistvu neargumentiran, ker ni bil priložen noben dokaz, ki bi kazal na to, da je obnovitveni razlog vsaj delno izkazan. Priložena kopija dopisa, iz katere je izhajal dvom v pravilnost izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu za J. - E.J., po njenem mnenju ni noben takšen dokaz, ki bi dopuščal obnovo postopka. Zato je tožena stranka v pritožbenem postopku ravnala prav, ko je takšno vlogo zavrgla. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem, da organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, ne sme obravnavati vprašanja državljanstva. Iz tega tudi sledi, da ne more voditi postopka obnove denacionalizacijskega postopka zaradi nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu, ki jo je izdal nek drug upravni organ. Ugotovitveno odločbo o državljanstvu J. - E.J. je izdal upravni organ Občine Ž., ki vodi resor za notranje zadeve. Tožbo zoper odločbo tega organa je kot pritožbeni upravni organ reševalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Zato bi po njenem mnenju o predlogu za obnovo postopka, vezanega na domnevno nepravilno izdano pozitivno ugotovitveno odločbo, bila pristojna odločati le Upravna enota Ž. in nikakor Upravna enota C. kot organ, ki je pristojen za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev na prvi stopnji. Tudi zaradi navedenih pristojnosti je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno odločilo. Gre tudi spregledati, da odločba tožene stranke, ki se je izpodbijala s tožbo, ni z ničemer posegla v pravice ali na zakon oprte koristi tožeče stranke. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilna uporaba materialnega prava po njenem mnenju narekujeta le takšno odločitev, po kateri bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrniti v celoti. Ker tega ni storilo, sta v njeno korist, to je v korist pravnih naslednikov pokojnega J. - E.J. podana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zavrže tožbo. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se, glede na podatke in listine v upravnih spisih, utemeljeno sklicuje na določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Dejanski stan v konkretni zadevi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podan. Šlo naj bi za pravnomočno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote C. z dne 17.11.1995, s katero je bilo vrnjeno premoženje J.- E.J., ki ga je upravni organ štel za upravičenca na podlagi odločbe o ugotovitvi državljanstva Občine Ž., občinskega sekretariata za občo upravo in notranje zadeve z dne 29.9.1993, iz katere izhaja, da se je imenovani štel za jugoslovanskega državljana od 28.8.1945 do svoje smrti 12.3.1958. V zvezi s to denacionalizacijsko odločbo, glede na podatke in listine v upravnih spisih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podana verjetnost, da je bilo s to odločbo neupravičeno priznana lastninska pravica oziroma upravičenje lastninske narave za navedeno osebo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga to sodišče utemeljuje z odpravo domnevno storjenih nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih v škodo družbene lastnine, to je v denacionalizacijskih odločbah, katerih odpravo tudi po mnenju pritožbenega sodišča narekuje nujna javna potreba, saj bi dokončna uveljavitev teh odločb, ki vsebujejo grobe nezakonitosti, pomenila prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je, skladno z načelom sorazmernosti v takih primerih, kot je konkretni, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena ZUP/86. Tudi citirana določba 23. člena ZDen-B navaja, da je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka 1. odstavka), kar pa je bilo storjeno v konkretnem primeru (citirana odločba Sekretariata za občo upravo in notranje zadeve takratne Občine Ž. z dne 29.9.1993).

Glede na vse navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja z utemeljenim stališčem sodišča prve stopnje, da za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadostuje že izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva. Sicer pa bo lahko prizadeta stranka v obnovljenem upravnem postopku ugotovitve državljanstva uveljavljala vse svoje pravice in imela na razpolago vsa dokazna sredstva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS.