Jedro

Tožena stranka (fizična oseba) je s poroštveno izjavo nase prevzela (bodoče) obveznosti, ki bodo izhajale iz v prihodnosti sklenjenih gospodarskih pogodb - torej iz (potencialno) večih, še ne sklenjenih pogodb, katerih vsebina v poroštveni izjavi ni opisana (navedena je le okoliščina, da bo šlo za pogodbe o odkupu terjatev). Obveznost dolžnika s tem ni bila identificirana, zato takšna poroštvena izjava ni veljavna.

oderuštvo - domneva oderuških obresti - poroštvo - obseg porokove obveznosti - gospodarska pogodba - fizična oseba

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se: − v I.I točki izreka glavnica zniža za znesek 1.122,20 EUR (na 19.131,20 EUR). Za enak znesek se zniža tudi vsak posamezen znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti. Znesek izvršilnih stroškov pa se zniža na 164,44 EUR.

V presežku se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 106446/2013 z dne 28. 6. 2014 razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne; − v I.III točki izreka se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 761,12 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; − v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 292,05 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 22,33 EUR njenih revizijskih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 106446/2013 z dne 28. 6. 2014, v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 24.742,30 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti od različnih zneskov (terjatev se je z delnimi plačili postopoma zmanjševala) za različna obdobja (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke zoper I. in III. točko izreka delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo glavnice 20.253,40 EUR in zakonskih zamudnih obresti, kot so razvidne iz I.I točke izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Znižalo je tudi višino pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožnika (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrnili 229,98 EUR njenih (III. točka izreka).

3. Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 92/2016 ugodilo tako, da je dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali domneva oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ varuje fizično osebo, ki da poroštvo za bodoče obveznosti iz gospodarske pogodbe, katerih vsebina v trenutku podaje poroštvene izjave še ni določena?

4. Skladno z navedenim sklepom dopuščeno revizijo pravočasno vlaga toženec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, sodbo višjega sodišča v I.I, I.III. in II. točki izreka ter sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je 13. 2. 2012 dal poroštvo za gospodarske pogodbe, katerih vsebina v trenutku, ko je poroštveno izjavo dal, še ni bila določena (bodoče pogodbe). V pogodbi, ki je bila sklenjena 14. 2. 2012 in je bila s poroštveno izjavo zaobsežena, je bila določena 0,14 % dnevna obrestna mera. Določene so torej bile oderuške obresti, ki presegajo 50 % predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 377. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). S takšno višino obrestne mere toženec kot fizična oseba v trenutku, ko je poroštveno izjavo dal, ni bil seznanjen. Meni, da je stališče višjega sodišča, da je bila njegova poroštvena izjava kljub temu dovolj določna, neprepričljivo in protispisno. Definiranje obsega in višine obveznosti, kamor spada tudi določenost obveznosti glavnega dolžnika, naj bi bila predpogoj za veljaven prevzem obveznosti poroka. Ker v predmetni zadevi ta predpogoj ni bil izpolnjen, meni, da je treba toženi stranki kot fizični osebi nuditi pravno dobroto in njen položaj zavarovati na način, da se v razmerju do nje uporabi določba prvega odstavka 377. člena OZ. Tudi sicer ocenjuje, da je določbo drugega odstavka istega člena mogoče uporabiti le med gospodarskimi subjekti in so zato podani pogoji za delno ničnost pogodbenega določila, v katerem je določena 0,14 % dnevna obrestna mera. Hkrati meni, da je, zaradi nedoločenosti porokove obveznosti, nična tudi poroštvena pogodba.

Sodišči naj bi zmotno uporabili tudi določbo 1062. člena OZ o zastaranju porokove obveznosti ter ob tem še napačno ocenili, da je tožnik navedbe dejstev v zvezi s tem podal prepozno.

5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila revizija dopuščena le glede vprašanja uporabljivosti določbe prvega odstavka 377. člena OZ, torej glede veljavnosti domneve o oderuških obrestih v primeru, ko porok (fizična oseba) sprejme poroštveno zavezo za bodoče terjatve iz gospodarskih pogodb. Navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja zastaranje svoje obveznosti, ta okvir presegajo, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

8. V zvezi z dopuščenim vprašanjem pa je relevantno naslednje dejansko stanje: toženec je s podpisom generalne poroštvene in menične izjave prevzel solidarno poroštvo za terjatve po pogodbah o odkupu terjatev, ki bodo sklenjene od 13. 2. 2012 dalje, med družbama A. d. o. o. kot odstopnikom in B. d. o. o. kot prevzemnikom terjatev pod pogoji in z rokom vračila kot bo razvidno iz bodočih pogodb. En dan po podaji te izjave (14. 2. 2012), je bila med zgoraj navedenima družbama sklenjena Pogodba o odkupu terjatev št. 1060/2012, s katero je družba A. d. o. o. kot odstopnik terjatve družbi B. d. o. o. kot prevzemniku terjatve odstopila (prodala) terjatev do družbe C. d. o. o. Hkrati se je odstopnik terjatve zavezal, da bo do prevzemnika v regresni zavezi vse do popolnega plačila odstopljene terjatve, v primeru, da ta ne bo plačana do 30. 4. 2012 pa bo plačal tudi stroške financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude. Ti stroški po naravi predstavljajo pogodbeno dogovorjene zamudne obresti.

9. Če dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% preseže višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo (nasprotno, da elementi oderuškosti niso podani, lahko dokazuje upnik - prvi odstavek 377. člena OZ). Domneva o oderuških obrestih pa ne velja za gospodarske pogodbe (drugi odstavek 377. člena OZ).

10. V predmetni zadevi je jasno, da dogovorjena višina „stroškov financiranja“ za več kot 50% presega višino zakonskih zamudnih obresti. Ob tem je ugotovljeno, da je navedena določba zapisana v gospodarski pogodbi, torej v pogodbi, sklenjeni med dvema gospodarskima subjektoma. To pomeni, da določba o stroških financiranja sama po sebi ne pomeni oderuške pogodbe, zato takšna določba v konkretnem primeru ni nična.

11. Tožena stranka (fizična oseba) je torej s poroštveno izjavo nase prevzela (bodoče) obveznosti družbe A. d. o. o. iz njenih pogodb z družbo B. d. o. o. S tem je prevzela obveznosti, ki bodo izhajale iz v prihodnosti sklenjenih gospodarskih pogodb - torej iz (potencialno) večih, še ne sklenjenih pogodb, katerih vsebina v poroštveni izjavi ni opisana (navedena je le okoliščina, da bo šlo za pogodbe o odkupu terjatev). Ob tem se zastavi vprašanje, ali je takšna poroštvena pogodba (oziroma poroštvena izjava) sploh zavezujoča (veljavna).

12. Po drugem odstavku 1016. člena OZ je poroštvo lahko dano za določeno bodočo obveznost. Po 1013. členu pa poroštvena pogodba poroka zavezuje le, če poroštveno izjavo poda pisno. Sodna praksa navedeno določbo razlaga na način, da je predpisan pogoj obličnosti izpolnjen, če:

1. je izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, dana v pisni obliki in

2. je ob tem identificirana obveznost glavnega dolžnika.

Da je obveznost glavnega dolžnika identificirana, mora biti iz poroštvene izjave razvidna višina te obveznosti, njena zapadlost in obresti (če so dogovorjene). Brez teh podatkov namreč porok ne more ugotoviti teže bremena, ki naj bi ga s poroštveno pogodbo prevzel.1

13. V obravnavanem primeru je očitno, da opisan pogoj ni izpolnjen. Ob podaji poroštvene izjave ni bilo določeno niti število pogodb, za katere tožena stranka daje poroštvo, kaj šele višina obveznosti glavnega dolžnika, njena zapadlost in obresti, ki jih bo glavni dolžnik moral plačevati. Glede na izjavo, da bo toženec odgovarjal za (vse) obveznosti iz pogodb o odkupu terjatev, ki bodo sklenjene po 13. 2. 2012 med odstopnikom terjatve A. d. o. o. in prevzemnikom terjatve B. d. o. o., bi torej omenjeni pravni osebi lahko sklenili neomejeno število pogodb o odkupu terjatev s kakršnimikoli pogoji in roki za plačilo, tožena stranka pa bi bila kot porok zavezana za plačilo vseh. V takšni situaciji zaveza poroka nikakor ni jasna. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila poroštvena izjava dovolj določna, je zato napačna. To pa pomeni, da dana poroštvena izjava ni veljavna in posledično tudi ne zavezujoča. 14. Kljub temu, da revizija v zvezi z ugotavljanjem veljavnosti poroštvene izjave ni bila izrecno dopuščena, takšna presoja ostaja v okviru dopuščenega vprašanja. To pričakuje odgovor na dilemo, ali domneva oderuških obresti varuje fizično osebo, ki da poroštvo za bodoče obveznosti (iz gospodarske pogodbe), katerih vsebina v trenutku podaje poroštvene izjave še ni določena. Predpostavlja torej, da je bila poroštvena izjava dana za takšno (bodočo in nedoločeno) obveznost, kar samo po sebi odpira dilemo, ali je, glede na določbo drugega odstavka 1016. člena OZ, poroštvena izjava sploh veljavna. Če ni veljavna, je namreč jasno, da je varstvo tožene stranke iz prvega odstavka 377. člena OZ v konkretnem primeru na mestu. Ne sicer zato, ker bi bile fizične osebe, ki prevzamejo poroštvo za gospodarske pogodbe vedno varovane z domnevo oderuških obrestih,2 ampak zato, ker neveljavna izjava „poroka“ ne more zavezovati niti glede glavnice, niti glede pogodbenih obresti, dogovorjenih med upnikom in glavnim dolžnikom.

15. V konkretni zadevi tožena stranka plačilu same glavnice ne nasprotuje (tekom postopka je večkrat navedla, da je tožeči stranki pripravljena plačati pogodbeno dogovorjeno glavnico in celo zakonske zamudne obresti). Tudi revizija v zvezi z vprašanjem utemeljenosti zahtevka za plačilo glavnice ni bila dopuščena. Predmet presoje v revizijskem postopku je le vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo tistih pogodbeno dogovorjenih obresti, ki jim tožena stranka nasprotuje - torej glede tistih obresti, ki jih označuje za oderuške v smislu prvega odstavka 377. člena OZ. Ker poroštvena zaveza kot rečeno ni veljavna, je revizija v tem delu utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo.

16. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da vrednost terjatve tožeče stranke (brez stroškov financiranja) znaša 30.166,00 EUR (medtem ko stroški financiranja, do katerih tožeča stranka ni upravičena, znašajo 1.122,20 EUR). Prav tako je v njej pojasnjeno, kaj od tega je tožena stranka že plačala in kdaj so bila plačila izvedena (13. točka obrazložitve). Glavnica, brez stroškov financiranja, znižana za že izvedena plačila v skupnem znesku 11.034,80 EUR, tako znaša 19.131,20 EUR.

17. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo navedeni znesek glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V presežku (glede plačila stroškov financiranja z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih in izvršilnih stroških. Uspeh tožeče stranke po spremembi sodbe je v izvršilnem delu postopka znašal 57,7 % (sodišče je ugodilo zahtevku za plačilo 19.131,20 EUR, k čemur je za potrebe ugotavljanja uspeha strank v pravdi prištelo še med postopkom plačanih 6.500,00 EUR, celoten zahtevek tožeče stranke pa je znašal 44.439,093 EUR), v pravdnem postopku (po zvišanju tožbenega zahtevka na 74.595,93 EUR) pa 34,4 %. Tožena stranka ji mora zato povrniti navedene odstotke izvršilnih in pravdnih stroškov. Na drugi strani mora, glede na uspeh v postopku, tožeča stranka toženi povrniti 65,6 % njenih pravdnih stroškov (izvršilnih stroškov tožena stranka ni imela). Višino celotnih stroškov ene in druge stranke sta pravilno izračunali že sodišči prve in druge stopnje - izvršilni stroški tožeče stranke so znašali 258,00 EUR, njeni pravdni stroški 5.964,07 EUR, pravdni stroški tožene stranke pa 1.967,25 EUR.

Ob upoštevanju doseženega uspeha v postopku mora tako tožena stranka tožeči povrniti 164,44 EUR izvršilnih stroškov ter 2.051,64 EUR pravdnih stroškov. Tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 1.290,52 EUR pravdnih stroškov. Po izvedenem pobotanju mora tako tožena stranka tožeči povrniti še 761,12 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

Zaradi uspeha z revizijo se je spremenil tudi odstotek pritožnega uspeha tožene stranka. Ta po spremembi sodbe znaša 22,7 %. Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pritožbenih stroškov, ki jih je višje sodišče pravilno odmerilo na 1.287,82 EUR. Glede na dosežen uspeh ji mora tako povrniti 292,05 EUR.

18. Tožena stranka je delno uspela tudi z revizijo (od izpodbijanih 20.996,73 EUR je uspela s 1.122,20 EUR). Njen uspeh je 5,3 %, zato ji mora tožeča stranka povrniti takšen odstotek revizijskih stroškov. Te je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo 413,10 EUR nagrade za revizijo in 8,25 EUR (2 %) materialnih stroškov, kar skupaj znese 421,36 EUR. Ob upoštevanju 5,3 % odstotnega uspeha ji mora zato tožeča stranka povrniti 22,33 EUR revizijskih stroškov.

Povračila ustreznega dela sodne takse za revizijo Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj je bila slednja plačila te takse oproščena. Ker je z revizijo delno uspela, bo tožeča stranka sicer morala plačati ustrezen del takse (tretji odstavek 168. člena ZPP), o čemer pa bo po uradni dolžnosti odločilo sodišče prve stopnje (četrti odstavek istega člena).

1 Tako tudi VSRS v sklepu II Ips 232/2005 in sodbi II Ips 308/2015. Glej tudi sodbo II Ips 305/2013. 2 Porok (če ni drugače dogovorjeno) odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo ter za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (drugi in četrti odstavek 1017. člena OZ). Glede na navedeno, ne more biti dvoma o tem, da odgovarja tudi za pogodbeno dogovorjene obresti (nastale po sklenitvi poroštvene pogodbe). Ob tem pa ni videti razloga, da bi bila odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, v kateri so dogovorjene pogodbene obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zakonskih zamudnih obresti, vedno omejena le na plačilo obresti do te meje oziroma da bi v tovrstnih primerih veljala domneva, da so tako dogovorjene obresti v razmerju do poroka oderuške.