Jedro

Tožeča stranka bi glede na dolžino prebivanja v Republiki Sloveniji in družinske razmere lahko izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru pa niso podani objektivni razlogi ogroženosti tožeče stranke v primeru njegove vrnitve v matično državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1305/2003-6 z dne 17.9.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točke izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.6.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljubljani z dne 20.5.2003, s katero navedeni prvostopni upravni organ ni ugodil tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za med strankama sporno zavrnitev dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov v zvezi s tožnikovo vlogo, ki jo je podal 29.7.1997, to je v času, ko je še veljal Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - Odločba US in 14/99 - odločba US - ZTuj/91). Dne 14.8.1999 je začel veljati Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 - ZTuj-I), ki v 104. členu določa, da se postopki, ki so se začeli po določbah ZTuj/91, nadaljujejo po ZTuj-I, če je to za prizadete ugodnejše. Ker ZTuj-I ne ureja začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov, je tožena stranka v spornem primeru po mnenju sodišča prve stopnje pravilno uporabila ZTuj/91 in je iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, njegovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnila.

Pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov ureja ZTuj/91 v 18. členu. To dovoljenje se lahko izda v primerih, če ne obstajajo razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca. Ta določba v času veljavnosti ZTuj/91 ni urejala položaja beguncev, ampak je tujcem, ki so stopili na ozemlje Republike Slovenije pod pogoji iz 13. člena ZTuj/91, omogočila, da so ob posebej izkazanih humanitarnih razlogih lahko začasno prebivali v Republiki Sloveniji. Položaj in status beguncev je ZTuj/91 urejal v VIII. poglavju, vendar tožnik v vlogi ni uveljavljal tega statusa, ampak je izrecno navedel, da prosi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 18. člena ZTuj/91. Sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik, glede na dolžino prebivanja v Republiki Sloveniji in družinske razmere, lahko izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru pa tudi po mnenju sodišča prve stopnje niso podani objektivni razlogi tožnikove ogroženosti v primeru njegove vrnitve v matično državo (Bosno in Hercegovino). Zato po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da razmere, ki sedaj vladajo v Bosni in Hercegovini, omogočajo prebivalcem muslimanske narodnosti, da se varno vrnejo na ozemlje Bosne in Hercegovine in ozemlje Republike Srbske. Iz novejših poročil o vračanju beguncev v Bosno in Hercegovino izhaja, da se vsako leto varno vrača vedno več beguncev tudi v kraje, kjer je njihova narodnost v manjšini. Sodišče prve stopnje zato zavrača tožbene ugovore, da se tožnik v matično državo ne more vrniti, saj iz poročil, na katere se sklicuje tožena stranka (poročilo Human rights Watch World Report 2003 za Bosno in Hercegovino, Mnenje parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 22.1.2002 v zvezi s članstvom Bosne in Hercegovine v Svetu Evrope, Poročilo glede spoštovanja človekovih pravic v Bosni in Hercegovini - US Department of State - 2001 z dne 4.3.2002), izhaja, da objektivno ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi se tožnik lahko počutil ogroženega v primeru vrnitve v matično državo. Sodišče prve stopnje je v številnih svojih sodbah, v katerih je odločalo o zakonitosti odločb, izdanih v azilnih postopkih, o prošnjah prosilcev za azil z ozemlja Bosne in Hercegovine, med njimi v sodbi, št. U 1703/2000-9 z dne 28.11.2002 in št. U 1039/2002-7 z dne 19.6.2002 (ki jih povzema tudi prvostopni upravni organ), navedlo, da na območju celotne Bosne in Hercegovine vlada mir ter da za polnoletne osebe, ki že dalj časa ne živijo v domačem kraju v Bosni in Hercegovini, ni ovir, da se ne bi vrnile v matično državo in živele izven rojstnega kraja ali kraja, za katerega menijo, da je v njem njihovo življenje ogroženo. Tožnik je polnoletna oseba in ni ovir, da bi si poiskal prebivališče izven kraja P. na preostalem ozemlju Bosne in Hercegovine. Nenazadnje tožnika v Bosni in Hercegovini nihče ne preganja, matična država pa do tožnika nima zadržkov, saj mu je v letu 1999 izdala potni list. Ker tožnik lahko utemeljeno pričakuje pravno in dejansko zaščito državnih organov matične države, so njegove navedbe po mnenju sodišča prve stopnje o subjektivni oziroma objektivni ogroženosti neutemeljene. Prav tako je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljeno njegovo sklicevanje na položaj oseb, ki jim je v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče, saj so razlogi in pogoji za priznanje tega statusa povsem drugačni, kot so pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov.

Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ocenilo, da so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, tožena stranka pa je odločila na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev ustave in ratificiranih pogodb ter določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo (2. točka izreka sodbe in sklepa).

Tožnik v pritožbi navaja, da bi morali organi ob zavrnitvi njegove prošnje z gotovostjo ugotoviti, ali so razmere zanj ob vrnitvi v matično državo objektivno varne. Izpodbijana sodba temelji na neprepričljivem sklepanju, ki ni podprto z dokazi. Organi v predmetni zadevi niso ugotavljali individualnih okoliščin ogroženosti, ampak zgolj navajajo, da so glede na navedbe dokumentov na internetu objektivne razmere v Republiki Srbski varne. Navedeno vsekakor ne sledi dejanskemu stanju. Iz številnih, na internetu objavljenih dokumentov, je razvidno nasprotno, pa tudi splošno znano dejstvo je in obstajajo dokazi, da v tej republiki prihaja do nasilja, diskriminacije, nadlegovanja, ustrahovanja, tudi fizičnih obračunov in likvidacij pripadnikov manjšin. V upravnem postopku je že pojasnil, da prihaja iz P., Republika Srbska, po narodnosti je Bošnjak, po veroizpovedi pa musliman in predstavlja člana manjšine v matičnem kraju, v katerem prevladuje srbsko prebivalstvo. Njegovo hišo je zasedel Srb, ki se noče izseliti, njemu pa grozi, če se bo vrnil ter skušal hišo pridobiti nazaj oziroma ga izseliti. Iz strahu pred preganjanjem oziroma da bi ohranil lastno življenje je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji iz humanitarnih razlogov. V Sloveniji je že imel priznano začasno zatočišče. Zaradi dolgoletnega prebivanja v Republiki Sloveniji (od leta 1977) se je integriral v to okolje in si tu ustvaril družino. Dejstvo, da je v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za izdajo odločbe, s katero bi ugodili njegovi prošnji. Glede na to da izpolnjuje vse pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, hkrati pa še ni bilo odločeno o njegovi prošnji za stalno prebivanje v Sloveniji, bi morali organi odločanja ugoditi njegovi prošnji. Njegova vrnitev v matično državo bi, glede na vse pojasnjeno, pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Ta pravica pa je absolutna in je države ne morejo omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da jo razveljavi ter ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 18. člena ZTuj/91 in 104. člena ZTuj-I. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, ki ima utemeljeno podlago, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, v stališču tožene stranke, da bi tožnik glede na dolžino prebivanja v Republiki Sloveniji in družinske razmere lahko izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in da v obravnavanem primeru niso podani objektivni razlogi tožnikove ogroženosti v primeru njegove vrnitve v matično državo. Te razloge sta tožena stranka in sodišče prve stopnje navedla in so glede na podatke in listine v upravnih spisih po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeni in izkazujejo, da objektivno ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi se tožnik lahko počutil ogroženega v primeru vrnitve v matično državo. Tudi navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, ne predstavljajo razlogov, ki bi bili utemeljena podlaga za takšno odločitev.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, da ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na položaj oseb, ki jim je v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče, saj so razlogi in pogoji za priznanje tega statusa povsem drugačni, kot so pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec za dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, tožena stranka pa je odločila na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, s katerimi tožnik ponavlja tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev ustave in ratificiranih pogodb (načela nevračanja) ter določb Zakona o splošnem upravnem postopku, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč ne izhaja, da bi bile te kršitve izkazane, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Ker je že sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), je neupošteven tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku, ker navedena oprostitev velja za celoten upravni spor.